Luštno in manj luštno...
Sicer ne bi imel časa pisat, ampak ker sem prikovan na posteljo/kavč zaradi pomanjkanja zdravja, bom pa vsaj tole naredil.
Aleksej je v ponedeljek prispel na Islandijo, skupaj z njim pa še par mojih sošolcev s faksa. Prvo noč smo se stiskali v našem stanovanju v Reykjaviku, v torek pa sva z Aleksejem najela avto in se odpeljala proti severu v iskanju terenov za bordanje. Rentanje avta je na Islandiji čuden biznis in dolgo je trajalo, preden sva se podala na pot, vendar o tem kdaj drugič.
Moje zdravje je že v nedeljo začelo pešati, pa sem optimistično verjel, da bo bolje. V ponedeljek zvečer sem bil še celo tako pogumen, da sem se razkuževal z alkoholom, ki sta ga Aleksej in Jure privlekla iz duty free-ja v upanju, da zatrem bakterije. Neuspešno!
Iz Reykjavika sva krenila relativno pozno, vendar se je na srečo strah glede neprevoznosti cest izkazal za neutemeljenega in vožnja je bila čisto prijetna. Se je pa vijuganje vseeno precej vleklo, tako da sva v Akureyri prispela v večernih urah. Aleksej je preko couchsurfinga našel nadve gostoljubno nemko, ki naju je bila pripravljena zastonj sprejeti v svoje čudovito stanovanje. Zastonj in veliko bolj udobno kot kakršenkoli hostel! Tombola!
Naslednji dan sva naredila "štih probo" in se odpeljala do lokalnega smušiča, parkirala avto in jo peš mahnila mimo smučišča proti vrhu hriba. Vremenska napoved ni bila optimistična in kaj kmalu naju je ujela megla. Opogumljena z gps navigacijo sva vendarle pririnila do vrha. nato pa čakala, da se bo kaj "spucalo" in da bova lahko odbordala v dolino. Ker ni kazalo, da se bo vreme kaj kmalu spremenilo, sva godrnjaje nataknila borde in jo kot slepca mahnila nazaj v dolino po isti poti. Od bordanja ni bilo bistvenih užitkov, ker je bila vidljivost nična in tako sva bolj kot ne "plužila" v dolino in bila prikrajšana za užitke marsikatere čudovite flanke.
Pozno popoldan sva prišla nazaj v stanovanje, v katerega naju je prijazna nemka sprejela še za dodatno noč. Jaz sem bil že cel dan bolj trhlega zdravja, vendar sem še vedno verjel, da bom izšvical iz sebe tole bolezen. Do večera je postalo jasno, da to ne bo uspelo in tako me je dokončno položilo.
Danes sem zato že cel dan v stanovanju, Aleksej pa jo je že navsezgodaj mahnil na teren in, ker je bil tokrat sam, izbral raje poznan teren in ponovil včerajšnji vzpon. Vreme je služilo in bojda je bila vožnja v dolino čisti užitek. Nato je v hiperaktivnem zamahu odhitel še do sosednjega brega, kjer z ratragi vozijo na vrh, nato pa se smuča v dolino. Jaz se še vedno nalivam s čajem in filam s tableti v upanju, da se mi vsaj do jutri zdravje toliko izboljša, da bom sposoben zagrizti v kakšen hrib. Danes zvečer se bova odpeljala v Ólafsfjörður, kjer bova prenočila v poceni koči, za naprej bomo pa videli kako in kaj.
Nad tereni sva zaenkrat oba navdušena in se imava fino, le mene trenutno počutje spravlja v slabo voljo.
Tukaj pa še nekaj slik iz preteklih dni:
