9 April 2009

Luštno in manj luštno...

Sicer ne bi imel časa pisat, ampak ker sem prikovan na posteljo/kavč zaradi pomanjkanja zdravja, bom pa vsaj tole naredil.
Aleksej je v ponedeljek prispel na Islandijo, skupaj z njim pa še par mojih sošolcev s faksa. Prvo noč smo se stiskali v našem stanovanju v Reykjaviku, v torek pa sva z Aleksejem najela avto in se odpeljala proti severu v iskanju terenov za bordanje. Rentanje avta je na Islandiji čuden biznis in dolgo je trajalo, preden sva se podala na pot, vendar o tem kdaj drugič.
Moje zdravje je že v nedeljo začelo pešati, pa sem optimistično verjel, da bo bolje. V ponedeljek zvečer sem bil še celo tako pogumen, da sem se razkuževal z alkoholom, ki sta ga Aleksej in Jure privlekla iz duty free-ja v upanju, da zatrem bakterije. Neuspešno!
Iz Reykjavika sva krenila relativno pozno, vendar se je na srečo strah glede neprevoznosti cest izkazal za neutemeljenega in vožnja je bila čisto prijetna. Se je pa vijuganje vseeno precej vleklo, tako da sva v Akureyri prispela v večernih urah. Aleksej je preko couchsurfinga našel nadve gostoljubno nemko, ki naju je bila pripravljena zastonj sprejeti v svoje čudovito stanovanje. Zastonj in veliko bolj udobno kot kakršenkoli hostel! Tombola!
Naslednji dan sva naredila "štih probo" in se odpeljala do lokalnega smušiča, parkirala avto in jo peš mahnila mimo smučišča proti vrhu hriba. Vremenska napoved ni bila optimistična in kaj kmalu naju je ujela megla. Opogumljena z gps navigacijo sva vendarle pririnila do vrha. nato pa čakala, da se bo kaj "spucalo" in da bova lahko odbordala v dolino. Ker ni kazalo, da se bo vreme kaj kmalu spremenilo, sva godrnjaje nataknila borde in jo kot slepca mahnila nazaj v dolino po isti poti. Od bordanja ni bilo bistvenih užitkov, ker je bila vidljivost nična in tako sva bolj kot ne "plužila" v dolino in bila prikrajšana za užitke marsikatere čudovite flanke.
Pozno popoldan sva prišla nazaj v stanovanje, v katerega naju je prijazna nemka sprejela še za dodatno noč. Jaz sem bil že cel dan bolj trhlega zdravja, vendar sem še vedno verjel, da bom izšvical iz sebe tole bolezen. Do večera je postalo jasno, da to ne bo uspelo in tako me je dokončno položilo.
Danes sem zato že cel dan v stanovanju, Aleksej pa jo je že navsezgodaj mahnil na teren in, ker je bil tokrat sam, izbral raje poznan teren in ponovil včerajšnji vzpon. Vreme je služilo in bojda je bila vožnja v dolino čisti užitek. Nato je v hiperaktivnem zamahu odhitel še do sosednjega brega, kjer z ratragi vozijo na vrh, nato pa se smuča v dolino. Jaz se še vedno nalivam s čajem in filam s tableti v upanju, da se mi vsaj do jutri zdravje toliko izboljša, da bom sposoben zagrizti v kakšen hrib. Danes zvečer se bova odpeljala v Ólafsfjörður, kjer bova prenočila v poceni koči, za naprej bomo pa videli kako in kaj.
Nad tereni sva zaenkrat oba navdušena in se imava fino, le mene trenutno počutje spravlja v slabo voljo.

Tukaj pa še nekaj slik iz preteklih dni:

Ko smo nekateri (pre)globoko pogledali v kozarec:

Utrujajoče dolgo in zamudno prevzemanje avta.
Iz Reykjavika in proti severu:
Še malica na poti:
Islandske dobrote:
Pol dneva je bilo vreme čudovito:
 
Menjava za volanom:
 
Naslednji dan pa prvi vzpon:
Dokler je vreme še služilo:
Nevarnost plazov je bila 3/5, zato sva malo preverjala:
 
V takem pa nazaj v dolino:
 
Čeprav ni bilo sonca, sva fasala malo barve. Za večerjo pa seveda skleda testenin:
 

Read more...

24 March 2009

Pa sem dočakal...

stečaj še ene banke. Pa ne katerekoli, ampak Spron-a, kjer imam odprt svoj račun. Uspel sem prebrat, da so banko nacionalizirali in jo spojili z že prej nacionaliziranim Kaupthing-om. Pravijo, da bo internet banking deloval nemoteno, poslovalnice pa bodo zaprli. Posledično bo cca. 300 ljudi brez dela. V katero poslovalnico bom od sedaj hodil, še ugotavljam. Za denar se pa ne sekiram kaj veliko, čeprav jamčijo za vse depozite. Imam borih 25 kron na računu. Naj kar imajo, če jim bo pomagalo iz krize. :)

Read more...

12 February 2009

Vandranja

Končno nekaj tistega, kar je luštno doživljat in, upam, tudi brat. Cimer je spoznal nekaj bratov Slovakov, ki že dlje časa živijo na Islandiji in si tukaj služijo kruh. Eden izmed njih je odšel domov na dvotedenske počitnice in mojemu cimru v varstvo zaupal avto. Situacijo smo izkoristili in opravili par izletov.
Prvi je bil na sporedu Gullfoss - zlati slapovi po domače. Ena izmed bolj popularnih atrakcij v okolici Reykjavika. Vožnje do tja je kakšni 2 uri, saj ne da bi bilo kilometrov veliko, ampak ceste tu so, predvsemv zimskem času, svojevrstna atrakcija. Kot ime namiguje, je tu več slapov, najvišji med njimi okoli 30 metrov.

 
Nalivanje bencina

 
Nismo štartali tako zgodaj, vendar kljub temu še vse v temi.
 
Tačas se zdani, na poti/kolovozu naletimo na kmetijo, kjer imajo prav prijazne islandske konje.
 
  
Slapovi

 
Mraz, veter, voda, led, ...

 
  
  
Pot smo nadaljevali po ustaljeni praksi vseh turistov, ki se imenuje Golden circle. Ta zajema že omenjene slapove, vožnjo podolini Haukadalur, ki je znana po geotermičnih pojavih, in narodnem parku Þingvelli. Na poti sta dva gejzirja, Strokkur in Geysir po imenu. Večji in bolj znan je seveda Geysir, po katerem so, verjeli ali ne, povzeli besedo za vse tovrstne primerke po svetu. 

 
Tale je manjši brat, ki izbruhne vsakih cca. 8 min. Geysir le parkrat dnevno, zato ga nismo čakali.

 
Lepi "bazenčki", žal, prevroče za namakanje.
 
 
Z ogledom nacionalnega parka ni bilo nič, cesta je bila namreč zaprta (plug sem na Islandiji videl samo enkrat). Pasje oprege ali konjev nismo imeli.
Drug izlet je bil v majhno obmorsko mestece Vik, ki je stisnjen med črno, prodnato obalo, klife in ledenike. 180 km vožnje - časovno 3 ure. Cesta je bila kot podlaga v hokejski dvorani.
V nekaterij gojijo celo banane.
 
Če se v Reykjaviku čudim zverinam na ulicah, se njihova uporabnost v neurbanih okoljih eksponentno poveča.

Vmesni postanek. Tale slap sem si ogledal že septembra na poti v Torsmork, vendar je tudi zimski izgled fin.
 
 
Še en vmesni postanek. Zadaj nekje so baje ledeniki. Z avtom nismo mogli do tja, peš je bilo pa predaleč. Pasje oprege ali konja zopet ni bilo pri roki. Nas je pa tukaj prehitel avto/big foot, ki je manever izvedel tako, da je zapeljal s ceste in prehiteval po celem snegu. Kapo dol!
 
  
 
Vreme je služilo. Takšni dnevi so redki!
Črna obala pri vasici Vik.
Lep kontrast: bel sneg in črn pesek. Ocean tudi ravno ne kvari slike.
Gasilska. V družbi čeho-slovakov.
Titanic?
Sledil je še tretji izlet. Kot pravi Reykjavikčani smo se na nedeljo odpeljali ven iz mesta, do bližnjega hribovja Esja, in zagrizli v klanec. Hoje je bilo za cca 2,5 ure. Začeli smo pri morju, končali pa pri približno 850 m.n.m. Pot je tričetrt časa skoraj sprehod, le pod vrhom se malo bolj pokonci postavi. Razgled je čudovit in tudi Reykjavik se odlično vidi. Priporočam!
Začelo se je s cesto
 
Esja v ozadju.

Začne se lagano.
V ozadju Reykjavik...
Vreme se hitro spreminja. Iz sončnega v oblačno in nazaj.
Malica na pol poti.
Zadnji del poti.
Na vrhu.
Idelana flanka za bordat, če bi le bilo dva metra več snega.
Še enkrat pogled na Reykjavik.

Read more...

About This Blog

About This Blog

  © Free Blogger Templates Spain by Ourblogtemplates.com 2008

Back to TOP