Vandranja

Končno nekaj tistega, kar je luštno doživljat in, upam, tudi brat. Cimer je spoznal nekaj bratov Slovakov, ki že dlje časa živijo na Islandiji in si tukaj služijo kruh. Eden izmed njih je odšel domov na dvotedenske počitnice in mojemu cimru v varstvo zaupal avto. Situacijo smo izkoristili in opravili par izletov.

Prvi je bil na sporedu Gullfoss - zlati slapovi po domače. Ena izmed bolj popularnih atrakcij v okolici Reykjavika. Vožnje do tja je kakšni 2 uri, saj ne da bi bilo kilometrov veliko, ampak ceste tu so, predvsemv zimskem času, svojevrstna atrakcija. Kot ime namiguje, je tu več slapov, najvišji med njimi okoli 30 metrov.

 

Nalivanje bencina

 

Nismo štartali tako zgodaj, vendar kljub temu še vse v temi.

 

Tačas se zdani, na poti/kolovozu naletimo na kmetijo, kjer imajo prav prijazne islandske konje.

 

  

Slapovi

 

Mraz, veter, voda, led, ...

 

  

  

Pot smo nadaljevali po ustaljeni praksi vseh turistov, ki se imenuje Golden circle. Ta zajema že omenjene slapove, vožnjo podolini Haukadalur, ki je znana po geotermičnih pojavih, in narodnem parku Þingvelli. Na poti sta dva gejzirja, Strokkur in Geysir po imenu. Večji in bolj znan je seveda Geysir, po katerem so, verjeli ali ne, povzeli besedo za vse tovrstne primerke po svetu. 

 

Tale je manjši brat, ki izbruhne vsakih cca. 8 min. Geysir le parkrat dnevno, zato ga nismo čakali.

 

Lepi "bazenčki", žal, prevroče za namakanje.

 

 

Z ogledom nacionalnega parka ni bilo nič, cesta je bila namreč zaprta (plug sem na Islandiji videl samo enkrat). Pasje oprege ali konjev nismo imeli.

Drug izlet je bil v majhno obmorsko mestece Vik, ki je stisnjen med črno, prodnato obalo, klife in ledenike. 180 km vožnje - časovno 3 ure. Cesta je bila kot podlaga v hokejski dvorani.

V nekaterij gojijo celo banane.

 

Če se v Reykjaviku čudim zverinam na ulicah, se njihova uporabnost v neurbanih okoljih eksponentno poveča.

Vmesni postanek. Tale slap sem si ogledal že septembra na poti v Torsmork, vendar je tudi zimski izgled fin.

 

 

Še en vmesni postanek. Zadaj nekje so baje ledeniki. Z avtom nismo mogli do tja, peš je bilo pa predaleč. Pasje oprege ali konja zopet ni bilo pri roki. Nas je pa tukaj prehitel avto/big foot, ki je manever izvedel tako, da je zapeljal s ceste in prehiteval po celem snegu. Kapo dol!

 

  

 

Vreme je služilo. Takšni dnevi so redki!

Črna obala pri vasici Vik.

Lep kontrast: bel sneg in črn pesek. Ocean tudi ravno ne kvari slike.

Gasilska. V družbi čeho-slovakov.

Titanic?

Sledil je še tretji izlet. Kot pravi Reykjavikčani smo se na nedeljo odpeljali ven iz mesta, do bližnjega hribovja Esja, in zagrizli v klanec. Hoje je bilo za cca 2,5 ure. Začeli smo pri morju, končali pa pri približno 850 m.n.m. Pot je tričetrt časa skoraj sprehod, le pod vrhom se malo bolj pokonci postavi. Razgled je čudovit in tudi Reykjavik se odlično vidi. Priporočam!

Začelo se je s cesto

 

Esja v ozadju.

Začne se lagano.

V ozadju Reykjavik...

Vreme se hitro spreminja. Iz sončnega v oblačno in nazaj.

Malica na pol poti.

Zadnji del poti.

Na vrhu.

Idelana flanka za bordat, če bi le bilo dva metra več snega.

Še enkrat pogled na Reykjavik.