22. 6. 2006, Letališče v Muenchen-u, 21:20

       

Pot se je začela z mučnim čakanjem na začuda zelo natrpanem in zato tudi soparnem brniškem letališču. Veliko izkušenj z Adrijo nimam, imam pa jih toliko, da vem, da bi se morali imenovati JAT – joking about time. Prvič so mi jo zagodli na poti v Miami. V Parizu sem imel manj kot dve uri časa za transfer do naslednjega leta, nakar je imela Adria, kot naročeno, zamudo. Po šprintu čez pariško letališče in malo pomoči naključne slovenske sotrpinke, ki je znala francosko, sem let hvalabogu ujel.

 

Tudi tokrat je imelo letalo zamudo. Baje zaradi omejitev v avstrijskem in nemškem zračnem prostoru – še v zraku se čuti vpliv World Cup-a. Dobre pol ure več kot je bilo planirano, smo morali počakati, da smo se lahko vkrcali na frčoplan Canadair Regional Jet, ki ima vsega skupaj 25 sedežev in ni priporočljiv za klavstrofobične.

 

Let do Muenchna bi lahko razdelali nekako tako:

 

-         30% časa je dejanskega letenja, od tega se eno tretjino časa dviguješ na »delovno« višino, eno tretjino časa spuščas, ostalo pa letiš na 10000m.

 

-         30% je vožnje po pisti

 

-         Ostali 40% pa čakanje na Brniku

 

Letališče v Muenchenu ni nič posebnega, se pa precej čuti vpliv nogometnega prvenstva. Povsod polno reklam, trgovine so založene z dresi, na monitorjih, kjer so objavljeni podatki o letih, pa se v spodnji vrstici prikazujejo trenutni rezultati tekem. Čakam na letalo za Dubai, okoli mene pa polno ljudi z nekakšnimi FIFA akreditacijami, ki gredo z mano na isti let. Čez čas ugotovim, da je to del iranske nogometne reprezentance, ki se je že vračala domov.