66° North: 27. 6. 06, Auckland, 19:30

Opazil sem, da sem bil do sedaj pri pisanju bolj epsko usmerjen in čas je že, da uporabim tudi malo lirike. Nekje na internetu sem enkrat prebiral »backpackers-ka pravila« in med njimi zasledil tudi stavek, ki se glasi takole: »Če ti mesto postane domače in se ne zgubljaš več tako pogosto kot si se na začetku, potem si predolgo na enem mestu.« In res je tako. Končno sem vsaj za silo osvojil avtobuse poti po mestu in to s pomočjo zlatega pravila – potem ko vse druge odpove, preberi navodila, kar preneseno na moj primer pomeni, ko ti ni nič več nič jasno pojdi do informacijskega centra in vprašaj. Prav presenetljivo je, kako ti lahko razjasnijo zadeve. No to pišem zato, ker jutri zapuščam Auckland in se odpravljam v dobrih 200 km oddaljeno Taurango. Danes sem zopet govoril s Conradom. Pri enem od svojih prijateljev/partnerjev mi je našel delo in čim prej moram biti v Bay of plenty, da uredimo formalnosti in da lahko začnem delati. Zaenkrat niti približno ne vem, kaj naj bi to delo bilo pa tudi menda naj bi trajalo samo 1-2 tedna. Kljub temu pa je bolje kot nič, le da pridem do potrebnih papirjev in prve službe, naprej bo zagotovo veliko lažje. Poskušal mi je urediti tudi nastanitev, vendar kot kaže iz tega ne bo nič, zato bom prvih par dni v hostlu, naprej pa upam, da se bo kaj našlo. Iz Taurange je tudi Maja, za katero sem prav tako izvedel preko Gregorja, in upam, da mi bo ona morda lahko kaj svetovala. Kakorkoli, ob 7:30 z avtobusom odidem izpred Sky Tower-ja v downtown Auckland-u in prispem na cilj ob 11. uri. Ko se boste danes zvečer odpravljali v posteljo, bom jaz že pokonci in jo mahal novemu mestu naproti.

Sedaj pa še malo o današnjem dnevu. Kakor sem že dejal, končno mi je lokalni transport malce bolj zlezel pod kožo, zato sem danes izkoristil avtobuse za vse dni nazaj. Zjutraj sem najprej šel v Mission bay, ki je 10 minut vožnje iz centra. Na poti tja sem se ustavil v menda precej dobrem akvariju. Ko sem plačeval vstopnino me je možakar opozoril, da je del akvarija zaprt zaradi popravljalnih del, 2/3 pa sta še vedno na voljo za oglede. Dal mi je še zelo ugoden popust, zato sem si rekel, da nimam kaj izgubiti. Pa sem se zmotil! Vse kar sem lahko videl, so bili stingray-i (za katere trenutno ne najdem slovenskega izraza, če se ga kdo spomni, naj prosim napiše) in pa en kup pingvinov. To je bilo pa tudi vse. 10 dolarjev, ki bi mi prav prišli kje drugje!!! No ja, live and learn…

Malce jezen sem šel pogledat plažo v Mission Bay-u, ki me je hitro spravila v boljšo voljo. Čudovita plaža, ki je v poletnem času menda nabito polna, leži na čelu sanjskega naselja vil, hiš in apartmajskih naselij. Celotna zadeva spominja na kakšen prizor iz Melrose place ali kaj podobnega. Človek bi kar živel tukaj.

Vrnil sem se v mesto in se po Parnell Rode odpeljal do Auckland Museum. Mogočna zgradba leži na vzpetini, ki jo obdaja najstarejši park v mestu, imenovan Auckland domain. Zopet čudovita zelena trava in grički, posejani z mogočnimi drevesi. Ljudje poležavajo na travi in se »martinčkajo« na zimskem soncu. Ko sem hodil okoli in fotografiral, me je ustavila skupina novozelandskih srednješolcev, oblečenih v šolske uniforme, ki so prav tako poležavali na plaži. V momentu so se zbrali in pozirali pred objektivom, rekoč, da so native New Zealanders in da jih moram fotografirati. Ob pogledu na vse te ljudi, ki so ležali na okoli se mi je porajala le ena misel. Res hudo zimo imajo tile Aucklandčani.

Ko že govorim o šolskih uniformah, dečki nosijo kratke hlače in puloverje, ki se po barvah razlikujejo glede na starost oz. letnik šolanja, s simbolom svoje šole, deklice pa krila in podobne puloverje, obuti pa so v črne čevlje. To govorim predvsem zaradi zanimivega dejstva. Poleti kratke hlače in krila verjetno pridejo prav, zaradi milih zim pa se njihova uniforma pozimi popolnoma nič ne spremeni. Čez dan je že v redu, ko je vsaj 12-13 stopinj, vendar pa me vsako jutro zmrazi, ko jih vidim kako pri petih stopinjah v kratkih hlačah hodijo ali kolesarijo proti šoli.

Muzej sem si ogledal precej na brzino. Razdeljen je na tri nadstropja. Notri najdeš vse od kulture maorov in drugih pacifiških ljudstev do vojne zgodovine Nove Zelandije, geologijo/tektoniko, živalstvo in rastlinstvo teh dveh otokov, itd.

Iz muzeja sem se vrnil na Parnell Rode in pokukal v dve najbolj znani cerkvi v Aucklandu. Prva je precej velika Holy Trinity Cathedral, druga pa ena največjih popolnoma lesenih cerkev na svetu, stara nekaj več kot sto let, za katero pa sem žal že pozabil ime.

Od tu sem šel z avtobusom naprej in zaradi utrujenosti in veliko hoje sem skoraj izpustil ogled Mount Eden, kljub vsemu pa sem se le prisilil in izstopil. Na koncu se je izkazalo, da bi bila katastrofalna napaka, če si tega ne bi šel ogledat!!! Grič je visok nekaj manj kot dvesto metrov in vzpon ni ne vem kako naporen. Popolnoma drugače pa je, ko že 3 dni ne počneš drugega kot hodiš naokoli in vsaj 8 ur na dan stojiš na nogah. Z muko sem prišel do vrha vendar pa je bilo zgoraj vse pozabljeno. Tako kot mnogo drugih vzpetin v tej pokrajini je tudi ta ostanek nekoč delujočega vulkana. Za razliko od drugih pa ima ta v svoji sredini 50 metrov globok »krater«, ki je sedaj zaraščen s živozeleno novozelandsko travo. Stene pa so kljub temu precej strme in celotna zadeva deluje zelo mogočno. Izjemen prizor za vse geografske/geološke in drugače zemeljsko naravnane navdušence. Naredil sem krog okoli kraterja, spustiti se vanj je prepovedano, saj lahko poškoduješ občutljivo vulkansko prst in rastlinje, ki raste na njej. Spodaj bom priložil nekaj slik, vendar lahko že naprej povem, da na slikah stvar ni niti polovico tako čudovita, kot v živo. Resnično je bilo ob pogledu na ta krater škoda, da sem tukaj sam, saj nimaš nikogar s katerim bi začel spuščati neumne samoglasnike uuuaaaaauuuuu in ooooooo in podobno. Sledila je še mučna hoja nazaj proti civilizaciji in potem še en krog z busom, da sem si še kar iz vozila ogledal Newmarket in še par delov Aucklanda, ki jih še nisem videl.

Zopet se je spustila tema in tokrat mi je uspelo priti domov celo brez tipičnega enoinpolurnega čakanja in iskanja pravega avtobusa. Trenutno sem v svoji sobi in ko to napišem, bom moral začeti pakirat za zelo zgoden odhod jutri zjutraj, pa še posloviti se moram od družine, ki mi tukaj nudi streho nad glavo. Ko bom odšel, bodo verjetno še vsi spali.

Omenil sem že, da mi mesto počasi postaja bolj domače, in zato lahko preidem tudi k malo bolj liričnim komentarjem. Auckland je sicer res milijonsko mesto, vendar je zelo razvlečeno in ima ogromno predmestij, zato sam center ne deluje tako natrpan. Kar se čistoče tiče je zgledno urejen, najbolj pa me preseneča dejstvo, da enostavno nikjer ne najdeš kakšne bolj »zakotne« ulice. Vsak, še tako skrit kotiček je urejen in zato imaš verjetno tudi ves čas občutek varnosti. Seveda, se povsod lahko kaj zgodi, včeraj sem zgodaj zjutraj naletel na človeka, ki je z manjšim vozičkom razbijal izložbe, policija pa ga je par minut kasneje aretirala. To govorim predvsem zato, ker se v vsakem večjem mestu dogajajo podobne zadeve, vendar lahko trdim, da kjerkoli sem se potikal, nikjer okolica ni delovala niti najmanj sumljivo ali nezaupljivo. Povsod so tudi šolarji, ki sami hodijo domov iz šol in tako je še bolj očitno, da je mesto dokaj varno. Pa to ne velja samo za strogi center, tudi v okoliških district-ih je podobno.

Tudi ljudje so precej drugačni. Kogarkoli lahko prosiš za pomoč in skoraj zagotovo ti bo rade volje pomagal. Pa tudi v zraku se čuti neka sproščenost, ki je pri nas ni. Na avtobusu recimo, ko ljudje izstopajo, skoraj praviloma rečejo »thank you« ali »thank you driver« preden stopijo na ulico.

Res pa je veliko azijskih priseljencev, ki bolj kot ne slabo govorijo angleško. Na ulici je po mojih vtisih polovica ali pa še več azijcev, ostalo pa so maori in »evropejski« novozelandci.

Da pa ne bom prehitro kaj pohvalil, kot pravijo, ne hvali dneva pred nočjo, bom končne pohvale ali graje rajši pustil za čas ko s vrnem domov in bo vse to za mano.

Lepo se imejte in držite pesti, da bom v Taurangi imel srečo z delom in iskanjem prenočišča.

Vasja