66° North: 26. 6. 2006, Auckland, 21:20

Bom nadaljeval kar tam, kjer sem končal. Do opoldne nisem v hiši videl žive duše, zato niti nisem mogel kam oditi, ker ne bi mogel zakleniti vhodnih vrat. Nato sta se le prikazali Bianca in njena mama. Na letališče sta šli pospremit neko prijateljico. Kmalu zatem pa sem zagledal tudi Reneja, ki je ves ta čas spal v svoji sobi.

Odšel sem na kratek sprehod po okolici, toliko, da sem našel najbližjo trgovino, pekarno, itd. V trgovini sem malce pogledal za cenami. Stvari so v glavnem kakšnih 10-20% dražje kot pri nas. Najdražja se mi še vedno zdi pijača – liter soka ne dobiš za manj kot 3 NZD (360 SIT), plastenka vode pa stane 2,5 NZD. Razveselilo pa me je dejstvo, da se v trgovinah dobi svež kruh in ne tako kot v ZDA, kjer na policah nikakor nimajo drugega kot toast. Tudi salame in siri se dobijo na približno enak način. Vsaj nekaj, na kar se mi ne bo treba navajati.

Popoldne sem z avtobusom odšel v Downtown Auckland. Vožnja traja približno 30 min, vozovnica v eno smer pa stane 5 NZD. Za 10 dolarjev lahko kupiš day pass ampak moram priznati, da je javni prevoz neverjetno kompliciran. Že dva dni se trudim da bi ga naštudiral, a mi še vedno ne gre. To se pozna predvsem takrat, ko hočem kaj prišparati, pa na koncu ugotovim, da ni tako kot sem si zamislil in plačam še kaj več kot če ne bi nič šparal.

Po mestu sem naredil en velik sprehod, toliko, da sem dobil vtis o njem, se malce orientiral, kje je kaj in tako naprej. Ob šestih je že kar zaresna tema, zato niti nisem imel veliko časa.

Danes zjutraj sem vstal ob sedmih. Vsi trije »cimri« so se odpravljali v službo, zato sem tudi jaz moral ven iz hiše. Z Bianco sva šla skupaj na avtobus in se zopet peljala do centra. Ona je potem šla svojo pot jaz pa svojo. Najprej sem moral kupiti SIM kartico za telefon, mimogrede, moja nova cifra je +64 21 1817592, nato pa še poiskati adapter za novozelandske vtičnice.

Nato je sledil čas za oglede. S trajektom sem se zapeljal do Davenport-a, se povzpel na dva griča, ki sta ugasla vulkana, in se med tem obnašal kot vsi ostali Japonski/azijski turisti, ki jih je tukaj polno, in fotografiral kot zmešan. Pokrajina tukaj je čudovita, skoraj ne da se je opisati, zato bom raje priložil kakšno fotografijo.

V Aucklandu sem šel še na Sky tower in se 300 metrov visoko razgledal naokoli. Odšel sem še v neki tajsko restavracijo na kosilo in že je bila spet tema, temu pa je sledilo mučenje z avtobusnimi urniki in potjo proti »domu«.

Zdajle sem spet v »svoji sobi«, za katero sem šele včeraj ugotovil, da je pravzaprav zelo založena garaža – zato je verjetno tudi tako svinjsko mrzla. Poklical sem Conrada, za katerega sem izvedel preko Gregorja, in obljubil mi je, da mi bo skušal poiskati službo in urediti papirje ter prostor za spanje. Jutri popoldne se spet slišiva in močno upam, da mi bo res kaj našel, da lahko čim prej odidem v Bay plenty.

Do takrat pa LP!