66° North: 25. 6. 2006, 9:30, Auckland

Zbudil sem se pred dobre pol ure. Najprej kratek opis dogajanja iz Dubaja naprej. Leteli smo še z malo večjim in boljše opremljenim letalom, Boeing 777. Sedaj, ko pomislim nazaj, let niti ni bil tako ubijalski, kot sem sprva mislil, da bo. Kljub temu pa sem imel na momente že vsega dovolj in sem si le želel, da že končno stopim na Novo Zelandijo. Do Tajske smo imeli približno 6 ur leta. Na letališču smo lahko kar počakali na letalu, vendar sem se odločil, da vsaj za eno uro zapustim svoj sedež in malce pretegnem noge. Naredil sem krajši sprehod in že smo bili zopet v zraku in preko Indije leteli proti Avstraliji. V zraku smo imeli na voljo še več filmov, kot v prejšnjem letalu, vendar tudi to počasi ni bilo več zanimivo.

8 ur je trajalo in prišli smo v Sydney. Vmes smo prečkali ekvator in prvič v življenju sem bil na južni polobli, na kar me je opozoril tudi prijeten starejši par, ki je sedel zraven mene. Ko smo prečkali ničti vzporednik je dejal: »Welcome to the southern hemisphere mate!« Na moji desni pa je sedel nemec po imenu Andreas, s katerim sva že od Dubaja naprej sedela skupaj. Prav tako je odhajal v Novo Zelandijo, vendar kar za celo leto. En semester je študiral v Avstraliji in takrat je odšel za par dni na NZ na počitnice. Dežela mu je bila tako všeč, da se je odločil, da bo tukaj delal svoj Masters degree.

V Sydneyu smo vsi morali zapustiti letalo in s seboj vzeti tudi vso ročno prtljago. Z Andreasom sva malo bluzila po letališču, našla tudi brezplačen internetni terminal, kjer sva izkoristila priložnost in se javila domov. Natovarjanje letala je trajalo dobre tri četrt ure več, kot je bilo sprva pričakovano, vendar pa je pilot v zraku verjetno malce bolj »pohodil plin« in tako smo bili v Novi Zelandiji le pol ure po pričakovanem času prihoda.

Najprej smo se usmerili proti »customs«. Uradniku sem pokazal svoj passport in majhen formular, ki smo ga morali izpolniti že na letalu, nanj pa napisati, koliko časa bomo v državi, kaj bomo počeli, iz katere države smo prišli, itd. Gospod me je precej temeljito izprašal. Zanimala ga je vsaka najmanjša malenkost. Pokazati sem mu moral karto za domov, pojasniti, zakaj je datum izdaje karte tako blizu datumu odhoda, kako sem dobil denar za karto, kaj bom tukaj počel, itd. Na koncu sem dobil žig in lahko sem šel dvignit svojo prtljago. Na neizmerno veselje se je nahrbtnik pripeljal na tekočem traku in bil celo v enem kosu. Ko smo pobirali svojo prtljago pa je okoli nas švigal razposajen pes, ki je za sabo vlekel nekega uradnika, in skupaj sta hodila od torbe do torbe, da je kuža lahko opravil svojo kontrolo. Z Andreasom sva odšla do naslednjega okenca, tukaj pa so se najine poti ločile. On je imel študentsko vizo, jaz pa samo »visitors visa«, zato je on odšel po rumeni črti, jaz pa po modri. Izmenjala sva si e-maile in se dogovorila, da se sigurno še kaj dobiva v Aucklandu. Prišel sem do naslednjega pregleda, ker je precej zajetna gospa pregledala vso notranjost mojega nahrbtnika in zopet načela temeljit pogovor. Zakaj sem prišel, kaj bom počel, kaj počnem doma, kako sem dobil denar za karto, koliko denarja imam s seboj, ali imam kreditno kartico, itd. Zataknilo se je pri vprašanju, kje bom stanoval. Pojasnil sem, da bom potoval okoli in da zato nimam določenega hostla ali kaj podobnega, povedal pa sem, da sem se preko interneta dogovoril z neko Bianco, ki mi je ponudila prenočišče pri njej doma in mi dala svojo telefonsko številko, na katero jo naj pokličem, ko bom v Aucklandu. Vsul se je plaz vprašanj. Kako se ta Bianca piše, kje stanuje, kako jo poznam, … Seveda nisem imel pojma in le s težavo sem jim pojasnil celotno zadevo.

Vsa opisana procedura je terjala precej časa, ura je bila že pet popoldne in sonce je začelo zahajati. Poiskal sem bus do centra mesta. Izstopil sem pri znanem Sky City, najvišji zgradbi V Aucklandu. 300 in nekaj metrov visok razgledni stolp v centru Aucklanda. Našel sem govorilnico, poklical Bianco in rekla mi je naj počakam, da že prihaja nekdo po mene. Po približno 20 minuta je na avtobusni postaji ustavil avto in neka precej »okrogla« gospa je prišla ven, se mi predstavila –bila je Biancina mama in me povabila v avto. Peljala sva se ven iz centra in kmalu prišla do njihove hiše. Lesena, pritlična hiša obdana z ograjo. Vsopil sem noter, kjer sta v dnevni sedela Bianca in še en med 25-30 let star nemec, ki mi je kasneje razložil, da že dolgo časa potuje po svetu. Par let je živel na Irskem, potoval naokoli, sedaj pa je že precej časa v NZ. Najprej je vso prepotoval, sedaj pa prek Working holiday visa dela v nekem podjetju in živi tukaj, dokler se ne bo odpravil na naslednje potovanje. V hiši je tudi majhna bela psiška in maček. Pokazali so mi sobo in posteljo, na kateri bom spal in kjer sem lahko razpakiral. Bianca in mama so se zapeljale do ene Tajske restavracije in domov prinesli večerjo, po njej sem skupaj z njimi še malce pogledal TV, vendar pa me je ob 9 uri že pošteno dajala zaspanost. Šel sem v kopalnico, se stuširal in odšel spat. Soba v kateri spim je ekstremno mrzla. Zakurili so prenosni radiator, ki pa ne pomaga veliko. Še dobro, da sem bolj »tople sorte«, kajti drugače bi dobesedno zmrzoval. Zlezel sem v spalno vrečo in se zbudil danes zjutraj. Trenutno mislim, da še vsi spijo, zato sem čas izkoristil za pisanje mojega bloga. Danes upam, da bom odšel v center in dobil prve vtise o Aucklandu. Kako pa naprej, bomo pa videli. Lepo se imejte in oglasite se kaj.