14. 8. 06, Christchurch

Za spremembo bi lahko malce poležaval v postelji, vendar pa se je bilo treba zjutraj posloviti od Lauren in Roberta, ki imata pred seboj še kar dolgo pot. Najet avto morata vrniti nazaj v Auckland, poleg tega pa pravita, da je še kar nekaj krajev na severnem otoku, ki bi jih rada obiskala. Zaželeli smo si srečno pot in obljubili, da ostanemo na vezi, potem pa je sledil obvezen zadnji pozdrav »See you later!«, čeprav ob takšnih trenutkih nihče ne ve, če se bomo še kdaj videli. No, jaz vseeno upam, da se še kdaj srečamo, saj sta bila res odlična družba, poleg tega pa je Rob precej navdušen nad bordanjem, čeprav je šele komaj začel, in, ko sem mu enkrat pravil o smučiščih v Sloveniji in bližnji okolici, je bil zelo navdušen, tako da počasi kujemo plane, da bi mogoče Rob in Gareth prišla pozimi v Slovenijo za par dni in bi šli skupaj bordat.

Jaz in Gareth pa sva imela vsak svoj spisek stvari, ki sva jih morala urediti. Odšla sva v mesto, potem pa vsak po svojih opravkih. Jaz sem natisnil letake s fotografijo avtomobila in jih obesil po vseh hostlih v centu mesta, dal oglas v dva lokalna časopisa, na koncu pa sem obiskal še Backpacker's carmarket – kraj, kjer backpackerji kupujejo in prodajajo svoje štirikolesne spremljevalce. Proti plačilu 60 dolarjev lahko tam za 3 dni razstavljaš avto. Kamorkoli sem šel, sem se seveda tudi malo pozanimal, kako je s prodajanjem avta v tem času in na žalost so bili vsi odgovori zelo negativni. Zimska sezona se končuje, naslednji val backpackerjev pa pride šele oktobra. Tudi, ko sem vstopil v carmarket, sta me takoj obstopila dva nesrečneža, ki tam že tri dni prodajata vsak svoj kombi. Povedala sta mi, da sem komaj tretji obiskovalec ta dan, vendar pa sta tako kot jaz, tudi prejšnja dva prišla le preverit cene in ponudbo, saj tudi onadva prodajata avto.

Postalo mi je jasno, da ga za isto ceno zagotovo ne bom moral prodati, zaradi situacije pa sem postal precej slabe volje, saj bi lagal, če bi rekel, da me ni pošteno skrbelo, kako se bo stvar razpletla.

Prišel sem nazaj v hostel in malo pojamral Garethu kakšne so razmere. Skupaj sva skuhala pozno kosilo oz. malce bolj obilno večerjo in preostanek večera prebirala revije v sobi. Ob devetih zvečer, ko sem že skoraj zaspal, me je zbudil telefon. Klical me je nek možakar, ki se je zanimal za avto. Zvenel je zelo nezaupljivo pa tudi njegov naglas je izdajal, da ni od tukaj. Oglas je videl na internetu in si želel takoj ogledati avto. Rekel sem si, da nimam kaj zgubiti in se zapeljal do cerkve v centru mesta, kjer naj bi se dobila, kljub temu pa sem s seboj vzel Garetha, ker sem imel zelo slab občutek in se mi je zdelo bolj varno, da je še nekdo zraven.

Po nekaj minutnem čakanju se je izza vogala prikazal ta potencialni kupec. Na hitro se mi je predstavil in si ogledal avto. Potem pa je želel narediti testni krog, zato sva se usedla v avto in se malce peljala po mestu, Gareth pa me je počakal na dogovorjenem mestu. Med vožnjo mi je povedal, da je iz Iraka in mi prodal zgodbo, da kupuje avto za svojo sestro, ki jutri pride v Christchurch, zato nujno potrebuje avto, da jo bo presenetil z darilom za rojstni dan. V oglas sem postavil ceno 1100 dolarjev, on pa mi je zanj ponudil 600. Strogo sem zavrnil ponudbo in dejal, da je najnižja cena, za katero bi avto prodal, 900 dolarjev, kar pa je bilo zanj absolutno preveč. Prišla sva nazaj do mesta, kjer je čakal Gareth in se dolgo časa pogajala. Na vsak način je skušal najti čim več stvari, ki v avtu niso vredu in zbijal ceno. Njegova zadnji znesek je bil 800 dolarjev, na kar nisem hotel pristati in tako sva se že skoraj poslovila. Malce je še »mencal« in nato ponudil 850. Tudi na to nisem hotel pristati, čeprav me je Gareth že parkrat na skrivaj dreznil, v smislu: »Kaj ga serješ! Vzemi že ta denar in konec težav!«

Dolgo časa sem premišljeval, ali bi še malce spustil ceno ali ne in se na koncu malo trmasto odločil, da ne bom pristal na njegovo ponudbo in zahteval vsaj 875 dolarjev, čeprav 25 dolarjev resnično ne naredi ogromne razlike. Možakar je brezbrižno odvrnil, da je to preveč in odkorakal stran. Jaz pa sem vžgal avto in se že hotel odpeljati stran, ko je Gareth opazil, da se vrača in mi rekel: »Ti se samo delaj, kot da boš res odšel in počasi obrni avto, njega pa sploh ne poglej.« Preden mi je uspelo odpeljati, je bil nazaj in pristal na 875 dolarjev.

Še vedno pa se mu je blazno mudilo, zato smo odšli nazaj do hostla, kjer sem imel spravljene papirje o lastništvu, izpolnili potreben obrazec, on pa mi je dal denar. Ker je bil sam, sem nato jaz odpeljal avto do njegovega doma, on pa naju je nato pripeljal nazaj v hostel. Na poti nazaj pa je mimogrede povedal še svojo življenjsko zgodbo. Žena in dva otroka sta mu menda umrla v Iraku v eksploziji bombe, on pa sedaj že 7 let živi v Novi Zelandiji.

Kakorkoli že, bil je res čuden in jaz še vedno mislim, da avta ni kupoval za sestro ampak ga bo čez par mesecev, ko bo spet sezona za backpackerje, precej dražje prodal. Malce me je jezilo, saj bi tudi jaz lahko na njem zaslužil vsaj nekaj sto dolarjev, ali pa ga vsaj prodal za isto ceno, ko bi le bil tukaj v oktobru. Sicer pa sem na njem izgubil 325 dolarjev, kar je slabih 40 tisoč sit. To pa je še vedno ceneje kot kakršenkoli rent-a-car ali kaj drugega. Poleg tega je bila tudi svojevrstna dogodivščina imeti svoj avto tukaj in se navajati na vožnjo po levi – kar pa mi je sedaj že tako naravno, da kar ne vem kaj bo, ko bom prišel domov.

Res je, da sem ga prodal prvemu kupcu in, če bi še malce počakal, bi se mogoče v naslednjih dneh pojavil kakšen drug kupec, ki bi bil pripravljen za avto ponuditi več, vendar bi precej reskiral, in po starem pregovoru »bolje vrabec v roki kot golob na strehi« sem se zadovoljil s to vsoto in se rešil največje težave, ki sem jo imel pred odhodom.

Našega roadtrip-a je bilo sedaj, ko nimam več avta, uradno konec, zato sva z Garethom posegla po zadnjih dveh steklenicah piva, ki sta še ostali od našega potovanja in nazdravila uspešnemu zaključku dogodivščine. Oba sva se strinjala, da se je izšlo fantastično in da, tudi če bi vse planirali, ne bi moglo biti bolje.