24. 8. 06, Christchurch

Ja, še vedno tale »Kristusova cerkev«. 2 meseca je že, kar sem v Novi Zelandiji in zavedati sem se začel, da je človek zelo prilagodljivo bitje. Vse tiste stvari, ki so mi v začetku povzročale preglavice in vse majhne frustracije, ki jih konstantno doživljaš zaradi povsem drugega okolja, so sedaj nekaj popolnoma naravnega. Vožnja po levi strani ceste in posledično obvezno najprej pogled desno, ko prečkaš cesto, nizke temperature in sneg sredi, za nas Evropejce, najbolj vročih mesecev v letu, spremenljivo vreme, ko te zjutraj prebudi kristalno jasno nebo, čez dve uri se stemni in pada dež, popoldne pa se zopet v soncu sprehajaš naokoli, vmes pa vsaj nekajkrat še tako močno piha, da se ti zdi, kot da prihaja konec sveta, angleško govoreče okolje, z velikim številom Azijcev in Indijcev kamorkoli greš, v trgovinah le toast in toastu podobne oblike kruha, »kiwijevski« naglas in njihove slengovske besede, ki so se mi v začetku zdele jako smešne, sedaj pa jih podzavestno že jaz kdaj pa kdaj uporabim, nenazadnje pa tudi zelo sproščeno in prijazno okolje, kjer imajo skoraj vsi čas za pogovor ali pa le prijazen pozdrav.

Poleg tega pa tudi že 2 meseca živim nomadsko življenje, ko imam prav vse svoje stvari v dveh nahrbtnikih, ki sta konstantno ob meni, vse drugo pa se menja hitreje kot gate. Nikjer ni prostora, ki bi bil samo tvoj in kjer bi lahko imel na široko spravljene vse svoje stvari. Vse mora biti na enem majhnem kupu, ki ga neštetokrat na dan »razstaviš« in nato zopet pospraviš nazaj v najbolj kompaktno velikost.

Tudi hrana je temu podrejena, saj mora biti dolgo obstojna in zdržati tudi zunaj hladilnika. Roko na srce, najbolj raznoliko se res ne prehranjujem, vendar pa brez laganja trdim, da niti približno ne pogrešam domače hrane toliko kot sem mislil, da jo bom. Še celo testenine so mi sedaj postale prav zaželjen obrok.

Če bi le človeku čudežno vsak mesec na račun kapnilo nekaj sto tisočakov, pa bi lahko kar nekaj let potoval naokoli in spoznaval svet.

Ja...se mi zdi, da bo potrebno kar malce privajanja nazaj na domače okolje, ko se vrnem. Sicer pa se od mojega zadnjega oglašanja ni kaj veliko dogajalo. Toliko časa sem že tukaj, da sem prekoračil vsa razumna »backpackerska« pravila, ki govorijo o tem, koliko časa lahko ostaneš na enem mestu. Včasih je postalo resnično dolgočasno in zato sem začel premišljevati, da bi pa mogoče le odšel na dvodnevni izlet v Kaikuro in se na morje podal opazovat kite v naravnem okolju, vendar pa mi je pogled na stanje na mojem računu kaj hitro streznil glavo in me odvrnil od takšnega početja. H sreči se je v ponedeljek popoldne, ravno ko sem poležaval v svoji postelji, v Christchurch vrnil Gareth. Čisto v njegovem stilu se ni nič najavil in en dan predčasno prišel nazaj. Mene je seveda presenetilo in prva stvar, ki sem jo izustil, je bila: »What the hell are you doing back already?« On pa nazaj: »It's nice to see you too, Vasja!«

Šele pred dobrimi tremi tedni sva se prvič srečala, vendar se mi sedaj zdi, kot da ga poznam že celo večnost. V Wanaki je opravil skok z elastiko 134 metrov globoko, kar je najvišji bungee v NZ in drugi najvišji na svetu, zato mi je pokazal slike skoka in pa podrobno in dramatično opisal celoten dogodek. Dolgo časa me je prepričeval, da naj grem z njim in, da bova skupaj opravila skok, vendar se mi je zdelo 170 dolarjev previsoka cena za nekaj, zaradi česar bo treba potem še spodnje hlače dobro oprati, vendar pa je, glede na njegovo pripovedovanje, skok vredno opraviti.

S seboj je prinesel tudi kantico vina in, ker se je najino druženje bližalo koncu, sva se odločila, da tokratni večer bi pa veljalo malce bolj konkretno nazdraviti uspešnemu potovanju. Večer je minil, kot bi mignil, je bil pa zato maček naslednji dan veliko bolj obstojen.

Torej, zaradi nepojasnjenega in presenetljivo slabega počutja, ki se je pojavilo popolnoma brez razloga, sva ta dan bolj kot ne poležavala vsak v svoji postelji in nič kaj veliko počela. Proti večeru, ko je želodec le začel kazati potrebo po hrani, pa sva si zadala nalogo, da spečeva lazanjo. Jaz si takšnega bremena sam ne bi upal nakopati nad glavo, vendar pa je Gareth samozavestno trdil, da se jo je v preteklih dneh naučil pripraviti.

Trajalo je dobri dve uri, končni produkt pa tudi ni bil najbolj podoben lazanji, vendar pa sva vseeno pojedla tisto, kar sva si zakuhala.

Minil je še en dan in prišla je sreda, čas, ko se je bilo zares treba posloviti. Ob dveh popoldne je Gareth moral oditi na letališče in ujeti letalo za v Auckland. Med vsemi popotniki vlada v zadnjih tednih precejšnja zmeda kar se tiče potovanja po zraku, saj nihče ne ve, kaj lahko vzameš s seboj na letalo in kaj ne in tudi Gareth je imel kar nekaj dilem, ali bo šlo vse skozi kontrolo ali ne. Tudi mene še čaka podobna težava v soboto. Ko je prišel kombi, ki pelje na letališče, sva se na hitro še enkrat skupaj slikala, nato pa spet obvezen pozdrav: »See you later!« Upam, da bo res tako.

Jaz pa sem sedaj dokončno spet osamljen popotnik. No, saj ni tako grozno kot se sliši. Danes, ko to pišem, je že četrtek zvečer, tako, da moram le še jutrišnji dan prebiti tukaj, v soboto pa imam ob šestih popoldne že let v Sydney. Jutri pa se bom tudi nekako zaposlil, saj moram še zapreti bančni račun, zamenjati denar v avstralske dolarje ali pa kar v potovalne čeke in pa poskrbeti še za nekaj manjših opravil. Avstralije pa se že nepopisno veselim. Še posebej 10 dnevnega potepanja po puščavi, taborjenja v šotoru in kuhanja na odprtem ognju. Prepričan sem, da bodo 4 tedni, ki so mi še ostali, minili kot bi mignil, nato pa se tako že vidimo doma.

Drugi dan v Christchurchu - zjutraj sta se Rob in Lauren poslovila od naju


Zloglasna lazanja...


Pred hostlom - Foley towers. Ime močno spominja na znano angleško humoristično nanizanko.


Če pogledate hrib v ozadju, se vidi, da so temperature precej nizke, saj je lepo zimsko pobeljen.


Še zadnja slika, preden je Gareth odšel na letališče.


Jaz pa sem končno začel dobivati spet nekaj turističnih simptomov in malce fotografiral znamenitosti. Christ church cathedral v Christchurchu.


Trg pred katedralo.


Prav tako trg pred katedralo.


Tramvaj, ki pa je le za turistične namene.


Nakupovalna ulica v središču mesta.


Poskus artistične fotografije......neuspešno.


Sledil je še drugi neuspešen poskus.