66° North: 26. 8. 06, Christchurch international airport, 17:00

Pa je le prišel - dan odhoda namreč. Od mojega zadnjega oglašanja na blogu se zopet ni kaj veliko dogajalo, dnevi pa so kar nekako izpuhteli v zrak. Pred dokončnim slovesom od dežele dolgega belega oblaka sem moral postoriti še nekaj malenkosti. Zopet pa me je presenetilo, kako enostavne so določene stvari tukaj. Zaprtje računa, na primer. Za to opravilo sem si rezerviral debelo uro časa, saj sem nekako predvideval, da bo treba izpolniti kup formularjev in podpisati vsaj ducat papirjev. Pa temu ni bilo tako. Vstopil sem v banko, šel do prijazne uslužbenke in dejal, da želim zapreti račun, ker odhajam iz Nove Zelandije. Vzela je mojo kartico, nekaj tipkala po računalniku, mi v podpis dala »ceglc« s katerim sem soglašal, da je stanje na računu pravilno, nato pa prerezala kartico in odšla po denar. Vse skupaj je trajalo, reci in piši, 5 minut. Čudovito! Čeprav po drugi strani sem imel časa več kot na pretek in sem bil kar malo razočaran, da sem tako hitro opravil, saj sem se sedaj moral zaposliti s čim drugim. Pa sem zato opral vso perilo in ga lepo počasi, za spremembo tokrat obesil zunaj na sonce, da se je po naravni poti posušilo. Mimogrede pa sem prišparal še dva dolarja za sušilec. Haha! :)
Danes sem moral do desete ure izprazniti sobo, zato sem vstal eno uro prej in šel skozi vso prtljago ter se znebil nepotrebne krame, ki se mi je nabrala v dveh mesecih kot so razni letaki, zloženke, itd. Potem sem še za eno urico odšel v internet cafe, poslal nekaj mejlov, nato pa se še zadnjič malce sprehodil po mestu. V hostlu sem se na hitro poslovil od sostanovalcev, jim pustil nekaj hrane, ki mi je ni uspelo porabiti, nakar sem jo z enim ogromnim nahrbtnikom zadaj in malo manjšim spredaj mahnil nazaj do centra mesta in ujel avtobus do letališča. Pretirane »gužve« tukaj ni, tako da sem zelo hitro šel skozi check-in in carinsko kontrolo, kjer mi je neverjetno prijazen uslužbenec kar malce polepšal dan. Ne vem če sem že kdaj naletel na tako prijaznega carinika. Edino oderuška taksa 25 dolarjev, ki jo mora vsakdo, ki zapušča letališče, brez izjeme plačati, mi je pustila malce grenak okus. Saj že ko kupuješ letalske karte je skoraj polovica cene samo letališke takse in ostale pristojbine. Kaj si bodo še izmislili?!
Dva meseca dogodivščin in potepanja po Novi Zelandiji se tako končuje. Bilo je čudovito in enkratno, zagotovo pa tudi bolje, kot bi si upal pričakovati. Po eni strani mi je kar malo žal, da zapuščam to deželo, čeprav sem v zadnjih 14 dneh večkrat »pojamral«, da mi je že ornk dolgčas. Airbus, pobarvan v barve Emirates airlines, že čaka zunaj, vkrcavanje se bo pa tudi vsak hip začelo, s tem pa tudi 4 tedensko potovanje po Avstraliji, kar pa bo zagotovo zopet avantura zase. Se oglasim spet kaj, ko prispem v Sydney, kjer bom imel časa za pisanje bloga in počenjanje raznoraznih neumnosti več kot dovolj. Celo noč bo tam treba čakati na let v Melbourne. No ja…bom že.

Pa se res spet oglašam. Ura je ena zjutraj, jaz pa ne morem zaspati, zato zopet malce pišem v dnevnik. Dolgčas in še enkrat dolgčas. Let je trajal le 3 ure in v primerjavi s celotno potjo iz Slovenije do Aucklanda je minil kot bi mignil. Pogledal sem par epizod Prijateljev in že smo pristajali v Sydneyu. Ko sem pri Emirates dvignil nove karte sem rezerviral sedež pri oknu, z namenom, da mogoče kdaj pa kdaj malo pokukam na dogajanje spodaj. Ni se mi najbolje izšlo, saj sem sedel ravno tam, kjer je krilo letala in sem imel tako precej omejen pogled. Kljub temu pa sem, ko smo se spuščali, uspel v soju luči ugledati Sydney opera house in Harbour bridge. Šokantno, oboje izgleda ravno tako kot na razglednicah.
Tudi tukaj sem vse mejne formalnosti opravil v trenutku in v popolnem nasprotju s tistim, kar sem doživel v Aucklandu, ko so me prav po gestapovsko zasliševali, temeljito pregledali vso prtljago, za piko na i pa poslali v kontrolo še psa. Natovorjen kot mula, zopet z enim nahrbtnikom spredaj in enim zadaj sem se podal na odkrivanje najboljšega mesta za taborjenje, kjer bom lahko vsaj za silo za nekaj uric zaspal. Pa se je to izkazalo za večji problem kot bi si človek mislil. Letališče je le nekaj kilometrov oddaljeno od centra mesta, zato je ponoči promet zaradi hrupa močno omejen in vrata letališča se ob 23. uri dobesedno zaklenejo. Želel sem oditi na terminal za notranje lete, ki je 10 minut vožnje z avtobusom oddaljen od mednarodnega terminala, in tam v miru počakati na jutranji let. H sreči pa mi je voznik povedal, da na domačem terminalu absolutno ne dovolijo nikomur prenočiti, zato je postalo jasno, da bo treba noč prebiti na tem terminalu. Šel sem do informacijskega centra in se pozanimal, kako je s prevozom do drugega terminala v zgodnjih jutranjih ali bolje rečeno poznih nočnih urah, nato pa povprašal še, če lahko čez noč ostanem na letališču. Za odgovor na slednje vprašanje sem bil napoten kar do varnostnika, ki sem ga moral prositi za dovoljenje, da lahko ostanem tukaj. Napotil me je v precej neugleden del letališča, kjer je nekaj klopi in stolov. To je edino mesto v letališču, kjer dovolijo potnikom ostati čez noč. Ker se vse zapre ob 21. uri, sem odprte trgovinice hitro izkoristil še za nakup nekaj krofov, da bom lažje zdržal do Melbourna, saj zjutraj ne bom mogel nič kupiti, ker bo še vse zaprto, na letu pa ravno tako ne bom dobil nič za pod zob, saj letim z Jetstar, ki je nekaj podobnega kot evropski Ryanair.
Sedaj sem se utaboril na klopi čez par sedežev in ležati je sila neprijetno. Na tleh sem si razgrnil tudi spalno vrečo in poskušal vsaj na njej oddremati nekaj kitic, pa se tudi ne da ravno zaspati. Se mi zdi, da bo tole še dolga noč, jutri pa bom zelo, zelo zaspan. Ampak, tudi kaj hujšega smo že preživeli.

Avioncek, ki nas je ponesel v Sydney.