66° North: 27. 8. 06, Melbourne

Bom kar nadaljeval, kjer sem končal. Torej, včeraj zjutraj sem le dočakal let v Melbourne. Če seštejem vse trenutke, ki mi jih je uspelo na letališču prespati, ne vem če bi skupaj zneslo 2 uri. Jasno, da je neudobno in, da pri prižganih lučeh človek bolj težko spi, a za po vrhu vsega je deset metrov stran od mene spal en možakar in tako močno smrčal celo noč, da me je na momente resno zgrabila misel, da bi mu dal ene dve čez gobec, samo da bi bil tiho (oprostite uporabljenemu jeziku, vendar le tako lahko pristno opišem občutke, ki so me spreletavali). Ob pol petih zjutraj sem pobral stvari in odšel do podzemne. Čeprav je bilo zelo zgodaj, sem bil vesel, da sem vsaj lahko šel stran od človeka-žage (mislim, da od vseh ljudi, ki jih poznam, le Nejc smrči enako močno-tisti, ki ste ga že slišali, si lažje predstavljate, kakšne muke sem doživljal :) ) Po par minutah vožnje z vlakom sem že bil na »domestic terminal«. Poiskal sem Jetstar check-in, oddal prtljago, nato pa odšel do vrat za vkrcavanje na letalo. Eno uro sem moral še počakati, nato pa smo se nekaj čez šesto uro vkrcali in odleteli proti Melbournu. Letala, ki jih ima Jetstar, ki je, mimogrede, družba v lasti Quantas airlines, ustanovljena z namenom ponuditi nizkocenovne lete po Avstraliji, so dokaj moderna. Sicer niso niti približno tako dobro opremljena kot Emirates-ova, vendar pa je let kljub temu hitro minil. No, saj je trajal le uro in pol. Jetstar bo v začetku naslednjega leta začel opravljati lete tudi na Tajsko, Japonsko, Bali in druge kraje v Aziji. Prebral pa sem tudi, da na daljši rok razmišljajo, da bi ponudili nizkocenovne redne linije do Evrope. Le upamo lahko, da se napoved uresniči, saj bi mogoče to le povzročilo padec cen letalskih kart v ta konec sveta.
Ob osmi uri smo pristali na letališču Avalon, ki je po velikosti še manjše kot Brnik. Pobral sem prtljago in z avtobusom odšel v Melbourne, do kamor je bilo treba prevoziti še okoli 45 kilometrov.
V žepu sem že imel pripravljen »plonk«, na katerem sem imel napisane napotke, kako priti do Baraga house – hostla v oskrbi slovenskega krščanskega misijona. Pot je bila precej natančno opisana, vendar pa sem porabil kar nezanemarljivo količino časa, da sem vsaj približno razumel, kje kupiti karto za tramvaj, se nanj vkrcati in kje izstopiti. Malce sem se nagaral in prepotil, ko sem z dvema nahrbtnikoma, ki skupaj tehtata skoraj 30 kilogramov, hodil po centru Melbourna in nato še slab kilometer od tramvaj postaje do hostla. Tam pa me je pričakalo nenavadno doživetje. Prav zanimiv občutek je bil, ko sem prišel na dvorišče pred hostel. Na drugem koncu sveta, v 4 milijonskem Melbournu sem prišel v nekakšen otok, kjer so skoraj vsi okoli mene govorili slovensko, vsi napisi, obvestila, itd. pa so tudi bila napisana v slovenskem jeziku. Ko sem prišel, se je ravno začela nedeljska maša, zato ni bilo v hostlu nikogar, ki bi mi lahko oddal sobo. Sem pa v trenutku že imel okoli sebe 3 mlade Slovence (2 Ljubljančana in 1 Litijan), ki so že pol leta tukaj in imajo namen tukaj tudi ostati. Vsi že imajo službe, sedaj pa se vsak po svojih močeh trudi dobiti delovno vizo, s katero bodo lahko trajno ostali v Avstraliji. Malce smo se pogovorili, kako je delati v Avstraliji, kako dobiti vizo (človek nikoli ne ve, kdaj mu bodo koristile takšne informacije) in tako naprej. Zanimalo pa jih je tudi, kaj jaz počnem, od kje sem prišel, kje imam namen potovati po Avstraliji, … 2 izmed njiju sta se ravnokar vrnila iz enotedenskih počitnic na Fidji-ju, tako da sta tudi z veseljem pokazala slike in malce pripovedovala o doživetjih. Nazaj sta prinesla vsak nekaj spominkov, med njimi pa se je znašla tudi tradicionalna kava, ki jo pijejo na Fidji-ju. Tam jo menda pijejo kot obsedeni ves čas. Zelo navdušeno sta se odločila, da jo skuhata in, da jo družno poskusimo. No, tista kava ni popolnoma nič podobna naši kavi. V resnici je to zmleta korenina, ki raste na tamkajšnjih otokih, poleg tega pa ne vsebuje kofeina, temveč vsebuje nekatere halucinogene snovi. Seveda, za takšen učinek, bi moral popiti res enormne količine. V vročo vodo sta potopila v krpo zavit prah in počakala, da se je voda obarvala, nato pa krpo odstranila. Postopek je precej podoben pripravljanju čaja. Nato sta opisala, kako celoten obred poteka in že smo v fiji-jevskem domorodskem stilu iz velike sklede pili to njihovo kavo. Okus ima precej neprijeten – kot bil pil zemljo, raztopljeno v vodi. Zaradi tistih halucinogenih snovi, ki jih vsebuje, pa te menda precej sprosti in zato so tudi vsi ljudje tam na Fiji-ju po njunem pripovedovanju zelo »na easy«. Nehote sem dobil asociacijo na Jamajko in njihova »zelišča«. Kakšnih halucinacij nismo imeli, vendar pa se mi zdi, da malce pa res vpliva na možgane, saj sem bil v malenkost bolj zasanjanem stanju, kar pa je po drugi strani lahko tudi posledica neprespane noči.
No…nazaj h resnim zadevam. Prišel sem do svoje sobe, se znebil prtljage, nato pa zopet lahkih nog naokrog. S tramvajem nazaj do centra in pohajkovanje okoli. Najprej sem si šel ogledat Queen Victoria market. Tržnica je bila v nedeljskem popoldnevu v polnem zamahu in kar trlo se je ljudi. Skoraj na vsakem vogalu je bilo slišati glasbo, ljudje so se sprehajali med stojnicami, povsod pa je tudi dišalo po najrazličnejši hrani. Izdelkov, ki so jih trgovci ponujali je bilo več, kot bi si jih domišljija lahko izmislila. Od sadja in zelenjave do računalniške opreme. Od tam sem z avtobusom odšel do Royal botanic gardens in se dve uri sprehajal po tem čudovitem parku. Preden se je stemnilo sem se vrnil v strogi center mesta, odšel še v informacijski center po nekaj zemljevidov in letakov od tukajšnjih znamenitostih od tam pa s tramvajem le še nazaj v hostel. Bil sem popolnoma izmučen, padel v posteljo in v trenutku zaspal.

Tezko otovorjen na podezemni v letaliscu v Sydneyu.