66° North: raport 8 - vsaka stvar se enkrat konca

Salam alejkum se zadnjic iz Irana!

Na zalost se perzijska dogodivscina pocasi, a neizbezno bliza koncu. Bilo je pestro in zanimivo in glede na vsa dozivetja, sem si obljubil, da Iran se kdaj obiscem. Iran je ogromna drzava in krajev, ki jih je se treba videti in doziveti, je se veliko. Trenutno visim na za-popizdit-pocasnem internetu v hostlu na ulici Amir Kabir v juznem delu Teherana. Samo prenocim se, jutri ob 14h pa na avtobus za Istanbul. Matic, s katerim sva skupaj potovala, ze jutri zgodaj zjutraj z avionom leti v Istanbul in bo potem se dva tedna raziskoval Sirijo. Jaz pa sem bil skrt in si nisem privoscil 250 evrske letalske karte in raje placal 35 evrov za avtobus. Po dveh dneh voznje bom skoraj gotovo svojo odlocitev 10krat preklel in se spraseval: "Kaj ti je bilo tega treba, osel neumni?!" Ampak recimo, da se da potolaziti z mislijo, da je vcasih pomembna tudi pot in ne zgolj destinacija! :)

Ce bo slo vse bp, potem v sredo dopoldne prispem v Istanbul/Carigrad in nato se isti dan zvecer ujamem cug do Beograda. Tam pa mogoce se kaksen dan postanka za pivo in cevape ali pa kar direktno domov. Vidjet cemo! Bi pa skoraj moral najkasneje do konca vikenda prikolovratiti do doma.

Tukaj pa je se porocilo zadnjih dni v Iranu...

V cetrtek je bil na sporedu ogled Persepolisa, ki lezi priblizno 70 km severovzhodno od centra Shiraza. Se slabih 12 kilometrov naprej je Naqsh-e Rustam, ki je se eno arheolosko najdbisce. Iz Shiraza se tezko dobi avtobus do tja, zato je treba najeti taksi ali iti na voden ogled. Tokrat sva se odlocila za slednje. 10 evrov po glavi, v ceno pa so vstete vstopnine, prevoz in vodic. Sprejemljivo!
Ze takoj zjutraj je bilo potrebno nekaj laufanja. Ceprav sva se pri gostiteljih, kjer sva prenocila, pa ceprav sva imela placano sobo v hotelu, zbudila ob 7ih zjutraj, smo se v avto spravili sele nekaj cez pol osmo in prisli do turisticne agencije le nekaj minut pred osmo. Morala pa sva se v hotel in placati nocitev se za eno noc, da se ne bi najine stvari preselile iz sobe kam na cesto. Matic je odsel do agencije in zadrzeval skupino, jaz pa sem skocil do hotela in na hitro placal se eno nocitev nato pa laufal nazaj do zbirnega mesta za odhod. Sem bil se kar hiter in zamudil le nekaj minut, zato grdih pogledov nisem bil delezen.
Po uri voznje smo se pripeljali pred mogocno skalo, v katero so vklesane stiri grobnice, v katerih, po trditvah arheologov, lezijo kralji iz dinastije Ahamenidov. Ta dinastija je v 6. stoletju pred nasim stetjem ustanovila drzavo Perzijo, ki jo je premagal in zrusil sele Aleksander Veliki leta 331 pr. n. st. Okrog leta 500 pr. n. st. so ahemenidski vladarji Perzije upravljali z ozemlji današnjega Irana, Iraka, Armenije, Afganistana, Turčije, Bolgarije, manjsim deoml Grčije, Egiptom, Sirijo, velikim delom danasnjega Pakistana, Indijo, Jordanijo, Izraelom in Palestino, Libanonom, Kavkazijo, srednjo Azijo, Arabskim polotokom in Libijo. Ta perzijski imperij je bil do današnjega dne največji svetovni imperij. Malce smo pofotkali in se cudili nad vztrajnostjo zanesenjakov (ali pa suznjev), ki so klesali te grobnice v zivo skalo. Se s hiltijem se ne bi sel taksnega podviga, kaj sele, da bi tolkel na roke!!!

Nato pa nekaj kilometrov nazaj in 2 urno sprehajanje pod vrocim soncem med rusevinami Persepolisa. Vcasih je bila tu kraljeva rezidenca in se en kup poslopij, kjer so prirejali sprejeme, zabave, itd. Z malo domislije si clovek lahko pricara vso nekdanjo velicino tega kraja, ceprav od obiska Aleksandra Velikega ni ostalo prav veliko prvotnega blisca. Strokovnjaki si se niso enotnega mnenja, ali se je pozar, ki je unicil vecino zgradb, zgodil po nesreci, ali se je Aleksander nalasc sel piromana in se masceval Perzijcem za njihove grehe.

Presvicani in od sonca obsijani smo se vrnili v Shiraz, kjer sva z Maticem do konca dneva vandrala okoli po mestu. Ponoci kaj veliko nisem spal, ker je bila v sobi spet absurdna vrocina, tako ali tako pa sva zgodaj zjutraj odsla na letalisce in odletela na otok Kish. Glede avionov nisem slisal nobenih pohvalnih besed in bil zato prijetno presenecen nad dobrim stanjem letala. Focker 100 je bil menda, pa se precej dobro je zgledal. Pripeljal pa nas je tudi varno, zato nobenih pripomb. Na Kishu, ko sva izstopila iz Aviona, sem se takoj vprasal, kaj je bilo tega treba. Vrocina, da ti mozgane skisa, vlaga pa taksna, da sploh ne ves, al svicas, al se vlaga nate lima.

Med iskanjem poceni hotela sem garantirano izpustil nekaj litrov svica. Ze ce je clovek pri miru, kar kaplja od njega. Ko pa hodi okoli z velikim rukzakom na ramah, pa je situacija eksponentno slabsa! S prenocevanjem v hotelih za turiste ni bilo govora - so cene zahodno turisticne - cca. 30-50 eur na noc na osebo. Odlocila sva s poiskati kolikor toliko sprejemljiv visa hotel. Na Kishu je namrec tako... Otok lezi le skok stran od Dubaja oz. Zdruzenih arabskih emiratov, kjer si delo isce na tone ljudi iz revnejsih drzav (Indija, Filipini, itd.). Ko jim delovna viza potece, morajo za nekaj casa zapustiti drzavo in izven nje zaprositi za novo, zato mnozicno odhajajo za teden ali dva na Kish, od koder potem urejajo papirologijo. Kish je tudi edini del Irana, kjer oblasti ne zahtevajo Iranske vize. 14 dnevno vizo, s katero se lahko gibljes zgolj po otoku, izdajo kar ob prihodu na letalisce. Ti delavci potem iscejo najcenejse moznosti prenocevanja, zato so prav zanje namenjeni doloceni hoteli. Midva sva najela apartma za dve osebi in zanj placala 30 evrov na noc (torej 15 na osebo, kar je za Kish zelo sprejemljiva cena). Sva pa zato bila obkrozena s samimi imigranti, ki so izjemno neprijazni in mrkih pogledov. Zaradi hude vrocine sva vecino casa prezivljala na plazi in se namakala v morju. Le zvecer se da kaj vec poceti, ko temperatura malenkostno pade. Prvi dan zvecer sva tako za nekaj uric najela bicikle in se malo podila naokoli.

Bila sva ena redkih, ce ne celo edina zahodnjaka na otok. Vecina je ze omenjenih delavcev iz Emiratov, ostali turisti pa so Iranci, ki sem hodijo predvsem nakupovat. Kish je nekaksna duty free cona in so zato zadeve malo cenejse, pa se izbira je malo vecja, kajti nekaj robe lahko dobijo iz Dubaja. Sicer pa so trgovinice zelo enolicne. Najvec je prodajaln z oblacili in pa tistih z zabavno elektroniko (mobiteli, televizije, kamere, fotoparati). Se pa velikrat pocutis, da nisi vec v Iranu, ampak kar v Emiratih. Vse cene so napisane v dirhamih in tudi placuje se z njimi. Ko potegnes ven iranske riale, te vsi debelo pogledajo.

Se pa vidi, da jim grejo tisti migranti iz Dubaja krepko na zivce. Sva obcutila tudi na lastni kozi. Dokler mislijo, da si eden izmed njih, se skrajno grdo obnasajo in ne duha ne sluha ni o iranski gostoljubnosti. Ko pa jim poves, da si navaden turist, pa drasticno spremenijo odnos. Sem pa tukaj tudi dozivel najmanj prijetno izkusnjo v celotnem Iranu. V tem hotelskem kompleksu, kjer sva imela sobo, je ena majhna trgoviniva, kjer se da kuputi osnovno hrano in pijaco. Ni ravno velike izbire, zato sem hotel najti se kaksno drugo in jo tudi nasel le nekaj 10 metrov stran. Problem pa je bil v tem, da je ta kompleks zagrajen z nizko ograjico, ki jo clovek brez problema prestopi. Da ne bi naredil dolgega kroga in sel ven skozi recepcijo, sem hitro skocil cez in odsel cez cesto do druge trgovine. Moje pocetje je opazil eden izmed stevilnih varnostnikov in mi priletel za vrat. Zvlekel me je nazaj v kompleks in od mene zahteval id card (kartico, ki jo vsi ti imigranti iz Dubaja dobijo, ko prijavijo v hotel. Ceprav sva bila turista, sva ja dobila tudi midva). Zacnem mu razlagati, da sem jo pustil v apartmaju in da mu jo z veseljem pokazem, ce se z mano sprehodi do tja. On pa me zacne obdirati, da moram nemudoma na immigration office. Malce slabe volje, ker me zajbava zaradi taksne malenkosti, in malce znerviran zaradi vrocine, mu zacnem v rahlo jeznem tonu razlagati, da sem turist in da sem hotel samo v trgovino. On pa me obdre, da sem sedaj v Iranu in da ne morem poceti kar vsega, kar mi pade na pamet. "Se eno taksno in gres v zapor!" mi zagrozi. Ob tem se vendarle zacnem bolj prijazno in spostljivo vesti in se opravicevati. Res ne bi blo lustno v arestu. Ziher se klime nimajo!

So tudi druge stvari precej zanimive na Kishu. Ze zenske je rezerviran le en del plaze, kamor moski seveda nimajo vstopa. Moski pa se na drugi strani lahko kopajo povsod drugod. Meni je bilo kar slabo, ko sem gledal zenske, ki so ob tej vrocini se vedno oblecene v dolge hlace, zavite v crn chador in na rokah rokavice, hodile okoli. Pa se morje so lahko gledale le od dalec, ce seveda niso bile na tistem svojem delu plaze.

So res Iranci vcasih malo spilferderberji. Bi tako pasalo kaksno mrzlo pivo pod palmami na plazi, pa se ga ne da dobit, ce se na trepalnice postavis. Samo tisti cudni brezalkoholni zvarki, ki niso za nikamor.

Kish je za videt, dolgo pa tam ni za bit, zato sva le dvakrat prenocila in danes (v nedeljo) ob trinajstih poletela nazaj proti Teheranu. Ce sem prej opeval dobro stanje frcoplana, je bil ta za nazaj obcutno slabsi. En star DC9 ocitno uvozen is Ukrajine, saj je bila na njem se vedno naslikana ukrajinska zastava. Ko smo vstopali vanj, je dajal vse kaj drugega kot pomirjujoc vtis. Pa smo potem vseeno varno prileteli na cilj. Hvalabogu oz. alahu! Iskreno priznam, da nisem bil cisto preprican, kako bo celoten let potekal.

V Teheranu sva odsla v hostel, v katerem sva prenocevala ze prejsnjic, nato pa odhitela se na ogled National jewls museum. In kot ponavadi v Teheranu, nama ga zaprejo ravno pred nosom nekaj cez peto uro popoldna. Tukaj res nimava srece. Do vecera sva zato lahko zopet le se lutala naokoli.

Ura bo vsak cas polnoc in Matic ob dveh ponoci odide na letalisce, jaz pa spat in jutri na zahod proti Evropi.

Se kmalu vidimo in slisimo!

Pridni bodite!