66° North: raport 7

Salam!

Zadnji postanek preden odletiva na, po govoricah sodec, nenormalno vroci otok Kish v Perzijskem zalivu, prezivljava v Shirazu. Mesto lezi kilometer in pol nad morjem v provinci Fars, v njem pa zivi, tako cez palec (tocne podatke o prebivalstvu v Iranu itak tezko dobis), 1,3 milijona ljudi.

V Yazdu sva se na vso moc trudila, da bi do Esfahana dobila prevoz s tanajbol modernim avtobusom v Iranu. Da malce razjasnim zadevo s prevozi... Agencij, ki ponujajo avtobusne prevoze med vsemi vecjimi iranskimi mesti je kot listja in trave, zato se je redkokdaj potrebno obremenjevati s planiranjem prevoza in kupovanjem karte vnaprej. Ko je cas za odhod, skocis s taksijem do avtobusne, nato pa sprehod od okenca do okenca, kjer pri razlicnih agencijah sprasujes, kateri avtobus bo najprej odpeljal do zeljene destinacije. Vedno pa se je treba pozanimati tudi, kaksne avtobuse ima agencija. Delijo se v 3 glavne razrede. Najcenejsi in tudi najmanj komfortni je razred Mercedes. Vanj spadajo vsi avtobusi starejse izdelave (po mojih ocenah stari vsaj 30 let), vecina dejansko znamke Mercedes. Sicer niso visek komforta, so pa vseeno fletno, mogoce celo malo hipijevsko, okraseni (pokazem fotko ob prvi priliki). Precej boljsi je naslednji razred - Volvo. To so povsem moderni in novi avtobusi (Volvo, Scania) s klimatsko napravo, televizorjem, hladilnikom. Potem pa obstaja se super deluxe varianta avtobusov, ki imajo v eni vrsti le 3 sedeze, potovanje z njimi pa se nekako primerja s first class potovanjem na letalu - sedezi se podrejo skoraj v posteljo in na dohvat ruke imas butlerja, ki te pedena od spredaj in zadaj.

Slednjih je logicno najmanj. Najvec sva potovala s srednjim razredom, tanajtaluksuznejse variante pa se ni bilo prilike sprobat. Z mercedezom le enkrat za vzorec iz Qazvina do Teherana, pa se takrat sva sedela povsem zadaj nad masino, tako da sem imel poleg vsesplosne vrocine se fino gretje sedezev. Lep srbski izraz za situacijo: da ti odpadne dupe! Se splaca doplacati tistih nekaj centov in nadgraditi potovanje na klimatiziran bus.

Skratka, najmodernejse variante avtobusa na zalost ni bilo, zato sva se zadovolila z zmerno razkosno Scanio. Naju je pa zopet cakala nocna voznja iz Yazda v Shiraz, ki mi nic ne disi! Ne glede na to, koliko se trudim dremat, vedno pridem na cilj totalno zbit in nenaspan. Med potjo smo se parkrat ustavili in enkrat mi je uspelo zagresit precejsnjo neumnost. S prtljago je tako, da gre rukzak vedno spodaj, pri sebi pa praviloma nosim potni list, denar in fotoaparat - trdim, da je vse ostalo nadomestljivo. Tudi tokrat je bila zadeva ista, sem pa pri postanku, ko sem sel malo noge raztegnit ven iz busa, sklerozno pustil fotoaparat na tleh pred svojim sedezem. Po krajsem postanku se vsi spravimo nazaj na avtobus in peljemo naprej. Po dobrih 15 minutah ugotovim, da fotoaparat ni vec na spregled. Na hitro prebrskam police in pregledam okoliske sedeze, vendar fotoaparata nikjer. Letim do "sprevodnika" v sprednjem delu avtobusa in mu razlozim zadevo. V sekundi mozakar naredi pravo uzbuno in vsi na busu zacnejo iskati moj fotoaparat. Izkaze se, da se je le zapeljal po tleh nekaj sedezev nazaj. Ko mi ga prijazna zenska izroci v roke, se precej neumno zahvalim in poniknem nazaj v svoj sedez. Glupi auslender, so si verjetno mislili...
V Shiraz povsem pricakovano pridem zmatran in zaspan. Tokat sva se odlocila, da travica okoli avtobusne postaje ni tako romanticno primerna za spanje in cakanje na poznejso uro, zato jo s taksijem mahneva do centra mesta in poisceva hotel. Odlociva se, da je postelja nujno potrebna, zato placava tudi za to noc, ki je ze skoraj mimo, in greva se oddremat par kitic. Nad glavo pod stropom se ta cas neprijetno nevarno vrti veliki zelezni sobni ventilator, ki sicer malce omili vrocino, izgleda pa, da ga gor drzi le se kabel za strom in se zato nervozno pozibava sem in tja. Zaenkrat sem se ziv in in neposkodovan. Upam, da bo tako do jutri zjutraj, ko jo mahneva naprej proti jugu.
Shiraz je sice res milijonsko mesto, vendar ko se sprehajas naokoli, tega ne opazis. Podobno kot Teheran se sicer deli na centralni in juzni del, ter novejsi, bolj stanovanjski severni del, kjer se najde tudi nekaj stolpnic in visjih zgradb. Center mesta predstavlja trg Shohada, ki je taksno ime, kot tudi vecina trgov in ulic po drugih mestih, dobil sele po islamski revoluciji. Zato je veckrat tudi tezko razloziti taksistom, ki se se vedno ravnajo po starih imenih, kam naj te pelje. Par korakov stran je utrdba Arg Karim Khan, zgrajena v casu dinastije Zand v 18. stoletju. Zadevscina niti ne bi bila tako ravpita, ce ne bi graditelji imeli malce smole pri gradnji. Eden izmed stirih 14 metrov visokih stolpov, ki stojijo vsak na svojem vogalu trdnjave, je zgrajen na mehki podlagi, zato se je stolp zacel nagibati podobno kot stolp v Pisi. Menda so Irancani pripeljali celo iste strokovnjake, ki so resevali italijanski nagibajoci se stolp, vendar so tudi oni morali brezupno dvigniti roke nad sanacijo.
Vreden ogleda je tudi bazar. Sicer so bazarji bolj kot ne podobni eden drugemu, vendar ta prednjaci predvsem z urejenostjo in cistoco. Se celo mopedi se redko vozijo po zaprtih ulicah bazarja, kar je prijetna sprememba. Ker gre iranska dogodivscina pocasi proti koncu in ker predvidevam, da na Kishu ne bo toliko moznosti za nakupovanje spominkov, sem tukaj malenkostno shujsal denarnico in kupil se par (nepotrebnih) zadevic.
Najvecjo tezavo je povrocilo iskanje restavracije za normalno kosilo. V mestu je na tone fast foodov, vendar sem bil ze 2 dni na hrani z ulice in zato so se mi ti precej upirali. Z zalostjo sva z Maticem ugotovila, da tukaj popoldansko siesto jemljejo skoraj resneje kot Spanci, saj se med 12 in 5 popoldan (restavracije pa popoldne odprejo vrata se kasneje) vse zapre, zato je zelodec spet fasal en hamburger. Sva pa dozivela tudi prvo izkusnjo z diskriminacijo! :) V enem izmed stevilnih fast foodov, kjer je malicalo veliko domacinov, naju je tip za pultom precej neprijazno odslovil. Ko sva ga vprasala za kaj, se ni zelel niti pogovarjati. Bi se verjetno moral obrezati, da bi prisel do hrane! So nama pa v naslednjem lokalu brez tezav postregli.
Na hitro se par besed o hrani, ker sodec po emailih to nekatere zanima. Ze na vlaku iz Istanbula smo imeli debate o iranski hrani, ki naj bi bila precej spicy. Mi pojma zacinjeno in pekoce mecemo ponavadi v isti kos, tukaj pa ni tako. V hrani je res ogromno zacimb, vendar je ta le redko pekoca. Treba je sicer priznati, da dan brez mesa tezko dozivis. Iran res ni raj za vegeteriance. Je pa hrana noro poceni. Kosilo v najbolj spedenanih restavracijah redko stane vec kot 4 evre. V to pa je vkljucena glavna jed, solata in pijaca. Meni je se posebej vsec njihov riz, ki ga dobis skoraj zraven vsake jedi in je vedno ravno prav kuhan. Skoraj zastonj je tudi sadje, ki ga prodajajo na ulicah. Za manj kot evro se dobi polna vrecka. Najboljsa zadevscina so pa majhne prodajalne, kjer pripravljajo sveze napitke. Za 30-50 centov dobis sveze pripravljen, ledeno mrzel napitek iz melone, lubenice, pomarance, banane, itd. Noro dobro!
Med sprehajanjem po mestu sva nenacrtno zavila tudi v prodajalno s plezalno opremo in potrebscinami za vojake. Enega izmed prodajalcev sva sprasevala, kje se da kupiti kvalitetno vodno pipo, on pa je najina vprasanja razumel kot da zeliva kaditi vodno pipo in naju povabil k sebi domov. Dogovorili smo se, da se dobimo pred prodajalno ob devetih zvecer, ko zakljuci z delom. 5 se nas je posedlo v avto in odpeljali smo se proti severnem delu Shiraza. Voznja je z vmesnimi postanki in obvozi trajala vsaj tri cetrt ure in na momente sem se nehote vprasal, v kaj sva nagazila. No, pa se je spet neverjetno dobro izslo. Izkazalo se je, da je prodajalec sin lastnika prodajalne in odpeljal naju je do njihove druzinske hise. Kapo dol pred taksno bajto. 2x kapo dol pa pred taksno gostoljubnostjo. Hisa je skrita za cipresami in obkrozena z visokim zidom. Na dvorisce, kjer nas je pricakala celotna druzina, smo vstopili skozi visoka zelezna vrata. Na vrtu so pogrnili preprogo, pripravili ornk vecerjo, zakurili dve vodni pipi, fotr je pa iz bajte prinesel se flaso viskija. Tokrat ne neke doma zvarjene zlindre ampak viski, ki se ga vika. Skoda le, da nihce izmed njih ni znal vec kot par besedic anglesko, zato je bila komunikacija precej omejena. Je pa zopet bilo zanimivo spoznati novo plast Irana. Druzina je bila ocitno premozna in pri premoznih druzinah je tako, da se pozvizgajo na vsa pravila in tradicijo. Ves cas sta bili zraven njegova zena in hcerka in nobena izmed njiju ni niti za sekundo imela na glavi rute. Ko sem pograbl fotoaparat, da bom ovekovecil veselo druscino, je fotr hitro segel po flasi z alkoholom. Jaz sem seveda pricakoval,da jo bo skril, da ne bo vidna na sliki. Pa je bilo povsem obratno. Vzel jo je v roke, da se je na dalec videlo, da se pije alkohol. Potem smo pa se skupaj pozirali in nazdravljali pred fotoaparatom. Tudi kaksne sledi o patriarhatu ni bilo, je clovek dobil obcutek, da ima mama glavno besedo. Z akoholom sva se zopet nazaj drzala in spila le par kozarckov, je pa ocitno fotr bil zelo vesel priloznosti, da ga je malo stankal. Je pridno izpraznil kaksno tretjino flase, potem so mu pa bedarije sle po glavi.
O povartku v hotel ni bilo govora, pa ceprav sva se upirala, da morava zjutraj ob osmih oditi na ogled Persepolisa. Na tla v eno izmed milijon sob so razgrnili kovtre in naju dali spat. Zjutraj sva dobila pa se prevoz nazaj v center! Zopet unglaublich!!!!
O izletu v Persepolis pa v naslednjem mejlu...

Hoda hafez (nasvidenje),