66° North: raport 6 - Od Hamadana do Yazda

En lep pozdrav iz zmerno vrocega Yazda!

V zadnjih dneh je bla zopet luda kuca - ne toliko zaradi prometa ampak zaradi dogajanja. Sploh ne vem, kje zaceti z zgodbicami, ko jih je pa toliko. Se bom skusal omejiti zgolj na najzanimivejse pripetljaje, vendar obstaja nevarnost, da bo kljub trudu tokratno porocilo neprebavljivo dolgo in bo pristalo na spam listi prenekaterih. :)

Zacnimo na zacetku - v Hamadanu. Tam sva se popoldan dobila z Mahdijem. Njegovo stevilko in se nekaj drugih kontaktov mi je posredoval Rok (se enkrat mersi, mimgrede!), ki je ze star znanec teh koncev med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom. Vedno je bolje spoznavati lokalno sceno s pravim lokalcem, zato sem Mahdija tudi poklical. Zanimiv decko! Star je 32 let, dela kot ekonomist v nekem vladnem uradu za nevemkajze, sicer pa ima narejen magisterij iz ekonomije in za te razmere relativno dobro govori anglesko in francosko (za francosko sicer jaz ne vem, Matic ga je malo ocenil glede na svoje znanje francoscine). Sprehodii smo se po mestu, si ogledali nekaj turisticnih atrakcij, vmes pa naju je povabil se k sebi domov na kosilo. V bajti nas je cakalo (ne)prijetno presenecenje - na satelitski televiziji (ki je v Iranu prepovedana in zato vsi skrivajo talarje na vrtovih, sprejemnike pa pod kaksnim stolom v kotu) lahko spremljajo poleg vseh svetovnih televizijskih his tudi programe Slo 1,2,3. Ravno ujela sva prenos iz DZ in vam povem, se ti milo stori, ko si takole stran od domovine, Jansa pa tako lepo opeva dosezke slovenskega predsedovanja Svetu EU! :)

Iran je velika drzava, midva pa nimava casa na pretek, zato sva kar precej na poti. Se isti dan zvecer sva se napotila v Esfahan. Mahdi je bil kar malo razocaran, da nismo imeli vec casa za druzenje, vecerjo, itd. Sem obljubil, da se pridem nazaj!

Sledila je zoprna nocna voznja v Esfahan. Cloveku komaj uspe malo zadremati, ko irancu pred mano zacne zvoniti mobi pri glasnosti 100 decibelov. Dec se ne oglasi, zato mobi odzvoni do konca, kar se ponovi se vsaj 3x! V Esfahan prispemo ob 5ih zjutraj. Vse se zaprto, zato prvi 2 uri kampirava na zelenici pred avtobusno postajo. Da ne bom dobival mejlov v stilu: "Mulc, a sploh ves kako je to nevarno!" naj kar takoj pojasnim, da je to v Iranu ganz normal! Od starih do mladih, od skupin najstnikov do druzin z dojencki lezijo in spijo na travi in cakajo vsak na svojo stvar. Nekateri na avtobus, nekateri pa tako prenocujejo, ce ne dobijo sobe v hotelu. Ko se mesto prebudi, kar se v Iranu redko dogodi pred rano 8. uro, se s taksijem odpraviva do hostla, nato pa na sprehod po mestu.

Ravno petek je bil in to je iranska nedelja, zato so bile vse moseje in druge kulturoloske zadevscine zaprte. Uspelo nama je pokukati le v ortodoksno cerkev v armenski cetrti, kjer je bil pac navaden petek. Cerkev sicer ni nic posebnega, je pa zanimiv prizor, ko vidis kriz sredi legla islama. Zraven pa so postavili se muzej, posvecen genocidu, ki so ga turki med 1. sv vojni izvajali nad armenci in reci in pisi potamanili cca 1,5 milijona armencev.

Z drugimi ogledi ni bilo nic, zato sva se sla sprehajat po osrednjem trgu - Meydan (kar pomeni trg) Imam. Pravokotnik, ki tvori trg, je dimenzije 512 x 163 m in je bojda po velikosti drugi najvecji na svetu. Naseka ga le Tiananman Sq v Pekingu. Sprehajava se mimo trgovinic, ko naju zacne v prodajalno s tepihi na caj vabiti nek maldenic. Ok, zastonj caj! Zakaj pa ne?

Denarja za kupovanje tepihov nimava in to tudi jasno poveva ze na zacetku, ampak so tipi izredno veseli, da dobijo malo obcinstva in lahko na dolgo in siroko razlagajo o tej prastari perzijski umetnosti. Noter vkoraka se en prodajalec po imenu Abed. Kasneje izveva, da je star 25 let in ze 8 let prodaja preproge. Kot v soli nama odredi predavanje in izkaze se, da mozakar res obvlada zadevo. Pa se dobro anglesko govori. Zlato pravilo v Iranu - le prodajalci tepihov tukaj res obvladajo anglescino. Drugih planov nisva imela, zato debelo uro pridno poslusava in si siriva obzorja o raznoraznih tepihih in z veseljam porocam, da tepihi zame nikdar vec ne bodo to, kar so bili! Tekom ucne ure ugotoviva tudi, da je Abed prav prijazen decko precej svetovljanskih nazorov. Povabi naju naj z njim pocakava, da zapre trgovino, nato pa greva z njim v njegovo stanovanje se na kaksen caj. Sva se ze naucila, da je treba glavo poriniti skozi vsako spranjo, ki se pojavi. Clovek nikoli ne ve, kaksna dogodivscina ga caka! Ker je bila trgovina prazna, se druzno odpravimo na sprehod med mnozico, kjer Abed isce potencialne stranke. Naletimo na novo skupino Slovencev. Midva ze hoceva zatajiti prave barve, ker imava Slovenckov ze pocasi dosti, vendar naju najin novi prijatelj prosi, naj jih ogovoriva in skusava prepricati, da bi si ogledali njegovo trgovinico.

Receno, storjeno! 10 min kasnej zopet pijemo caj in Abed ze drugic odpredava svojo ucno uro. Mozakar res obvlada svoj posel in mu celo uspe prodati preprogo za nekaj sto evrov. Abed veselo zapre vrata trgovine in vsi trije se odpravimo proti njegovemu domu. Po poti se nama zahvaljuje, ker sva mu pomagala narediti biznis, midva pa hvaliva njegove prodajalske spretnosti. Pocakamo se njegovega prijatelja (ki je ziv dokaz globalizacije - Zid, ki je rojen v Iranu in zivi v Wanaki v Novi Zelandiji in je v Iranu na 2 mesecnih pocitnicah), nato pa do stanovanja za katerega se izkaze, da je le minuto hoje stran in da ima z balkona pogled na najvecjo mosejo na trgu - Masjed Imam. Posedemo se po tleh balkona, na sredo pa prileti neko domace zganje. Zadeva je jako mocna in obupno nagravzna, vendar dobro sluzi namenu ancediti se ga. Izrecno poudarjam (zopet iz razloga, da ne bo mejlov: Mulc, kva se gres!), da sem naredil le vzorcen pozirek, pa se to le zato, da lahko govorim, da sem pil alkohol ob pogledu na mosejo sredi Irana! Abed nama obelodani se moznosti za nabavo drugih prepovedanih zadev in lahko porocam, da se v Iranu dobi prav vse vrste opojnih substanc, kar jih srce pozeli. Le poznati moras prave ljudi.

Do pol dveh zjutraj se pogovarjamo in izvem marsikaj zanimivega o najinem gostitelju. Nekaj casa je na akademiji studiral likovno umetnost, nato pa se je udelezil protesta, kjer so studentje izrazali ogorcenost nad priporom nekaj liberalno naravnanih profesorjev z njihove univerze in se za en teden znasel v zaporu. Da so ga izpustili, je moral podpisati izjavo, da je bil on glavni pobudnik in organizator protesta, zato je sedaj ves cas na pogojni in se lahko ze ob manjsem trku z oblastjo za dolgo casa znajde v arestu. Studij je zaradi premalo motivacije opustil, sedaj pa se prezivlja s prodajanjem tepihov. Pravi, da ni musliman, okoli vratu pa v znak spostovanja do perzijske kulture nosi simbol zoroastrianstva. Glede razmer v Iranu je mnenja, da je veliko stvari narobe in da upa, da bo kdaj bolje. Po drugi strani pa pravi, da se bodo v primeru nove vojne se z veseljem spominjali dni, ko so lahko v miru uzivali v toplih poletnih vecerih na balkonu in se pogovarjali z na novo pridobljenimi prijatelji iz drugih koncev sveta. O svojih politicnih voditeljih nima lepih besed, vendar jih prav tako nima za Busha in druge zahodne politike. Pravi, da so vsi isti drek. Ker je precej izoliran od ostalega sveta, si svojo radovednosti potesi s tem, da se pogovarja z mladimi popotniki, ki jih sreca na ulicah Esfahana.

Pred odhodom nama postreze se z vecerjo in ponudi, da se lahko odjaviva v hotelu in naslednje dni prespiva pri njem. Ker ne bova dolgo v Esfahanu, hvalezno zavrneva ponudbo in se posloviva. Sprehodiva se cez trg, kjer je kljub pozni uri se polno druzin z mladimi otroki, in se odpraviva spat.

Naslednji dan se srecava se z enim znancem, s katerim sem stopil v stik preko Roka. Ime mu je Amir, star je 20 let in studira petrokemijski inzeniring. Rojen je bil v Kuvajtu, pri 18. pa se je z druzino preselil v Esfahan. Poklicem ga iz telefonske govorilnice in cez pol ure se dobimo na glavnem trgu. Vmes skociva se do trgovine s tepihi, pozdraviva Abeda in ga povabiva na vecerjo, za katero namana zalost potem zmanjka casa. Tako je to v Iranu, clovek nima dovolj casa, da bi se druzil z vsemi ljudmi, ki jih tukaj spozna. Tudi Amir je faca od cloveka in cel dan se potrpezljivo sprehaja z nama po lokalnih atrakcijah in nama vsake toliko casa postreze s kaksnim zgodovinskim dejstvom. Zvecer nama se pomaga izbrati nekaj spominkov, nato pa se moramo posloviti. Tudi on je malce razocaran, ker ze naslednji dan sibava naprej. Sicer pa menda naslednje leto pride na neko poroko v Slovenijo in bo se veliko casa za druzenje! :)

Med vsem tem casom v Esfahanu spoznava se mozakarja Alija, ki vozi turiste med nomade. Se z eno slovenko iz skupine, ki sva jo srecala, se dogovoriva, da gremo naslednji dan ven iz urbanega zivljenja in v gore med nomade. Ob pol osmih zjutraj z Alijevim starim beemvejem zapustimo mesto in se dobre 4 ure vozimo proti zahodu v iskanju nomadov. To seveda ni ganz einfach, kajti nomadi se, kot lahko sklepate iz imena, selijo iz kraja v kraj in redko jih najdes na istem mestu. V zacetku sem bil do Alija, upokojenega ucitelja geologije, malce skepticen, da bo uspel locirati nomade, vendar se na koncu resnicno izkaze. Pridemo v v majhno naselje, nekaj kilometrov stran od vasice Miian Roodan in koncno zagledamo nase nomade. Popoldne se druzimo z domacini. Najvec dela je seveda z otroki, ki so navduseni, da so medse dobili smesne tujce. Ves cas pozirajo pred fotoaparatom in si nato ogledujejo slikice, zato do vecera pohacam dva kompleta baterij. Slik je cisto prevec, vendar smo jim vsaj naredili malo veselja. Pred vecerom poberemo svoje rukzake in zakorakamo v hrib. Po 10 minutni hoji prispemo do sotora, kjer nas bo gostila prava nomadska druzina - fotr, mama in trije sinovi. Posedemo se naokoli, z gazdatom spijemo par kozarckov caja, njegova zena pa med tem pripravlja vecerjo. Malo se se sprehodimo na okoli in na bliznji planoti z Maticem odigrava partijo fuzbala s se nekaj okoliskimi otroki. Ob osmih nas pricaka vecerja - kurji golaz, riz in frisno pecen kruh. Super! Nato pa ob plinski svetilki se pozno v noc posedamo pod sotorom in se pogovarjamo. Seveda je bil Ali s svojo polomljeno anglescino kljucen clen pri komunikaciji in prevajanju. Zjutraj se zadovoljni, da smo preziveli en dan izven mesta, na visini 2000 m, kjer so temperature malce zmernejse, zbudimo in z bemlfom odpravimo nazaj v Esfahan. Na avtobusni Mileno (slovenko, ki je bila z nama) pospremiva do njenega avtobusa, midva pa ujameva svojega za Yazd, kamor prispeva po 4 urah voznje. Med kupovanjem karte na avtobusni v Esfahanu mi 2 prodajalca nepricakovano mocno dvigneta pritisk. Povem jima, da zelim 2 karti, nakar mi onadva na kalkulator odtipkata ceno 72,000 rialov. Iz denarnice jima dam 80,000, ker pac nimam drobiza. 70 mi jih mladenic vrne, 10 pa jih gre zamenjat na sosednji salter za drobiz. Vsaj tako se mi je zdelo. Tudi sam grem do naslednjega okenca in izrocim se preostalih 70,000. Dobim karte in pricakujem se 8000 drobiza. Pa nic! Zacnem tezit za preostanek denarja in mozakarja kar naenkrat izgubita vse sposobnosti za komuniciranje in me le debelo gledata. Razlagam, da sem jima dal 80 tisoc in nisem dobil nic nazaj. Onadva pa nazaj, da so karte 70 tisoc in da je vse ok. Z Maticem narediva pravo sceno in jih napizdiva, da kradeta denar. Saj bi jima clovek dal tistega pol evra, ce bi prosila, ampak da ti pa pred nosom spravi denar v zep in se ti potem se smeji v faco, pa cloveka spravi na obrate. Posljeva jih v ...... in greva na avtobus. Onadva se pa zadovoljno hahljata, kako sta uspela od turistov spuliti 10,000 rialov. Ah ja.... Tudi to se zgodi.

V Yazdu poisceva hotel in zopet naletiva na 2 nova Slovenca. Tokrat na se en mlad par iz Celja. Kot listja nas je, res! Skupaj gremo na vecerjo, nato pa spat. Danes dopoldne sva malce prosetala po mestu, cez opoldne pa se skrila v hladnem internet cafeju, kjer nastaja tale predolg spis. Popoldne se na par koncev nato pa v Shiraz. Da ne bom sel preko vseh meja, na tej tocki zakljucujem javljanje.

Lep pozdrav vsem,

Vasja