66° North: raport 5 - Luda kuca Teheran! Slovencev v Iranu pa kot golobov v Benetkah!

Salam!

Zopet lep pozdrav, tokrat priblizno 350 km jugozahodno od Teherana, iz mesta Hamadan, ki lezi na planoti, 1830 metrov nad morjem in so temperature vsaj malenkostno bol vzdrzne. Vesel sem, da sva resena Teherana, ceprav je mesto vseeno treba videt in dozivet na lastne oci. Pa se vrnimo par dni nazaj...

Iz Qazvina sva se z busom odpravila do Teherana, kamor sva prispela po 2 urah voznje z vsaj 30 let starim mercedosovim avtobusom, nato pa od avtobusne postaje se tricetrt ure voznje s taksijem do juznega dela mesta, kjer sva iskala hotel in ga tudi nasla v precej neuglednem delu, kjer prevladujejo avtomehanicne delavnice. Je pa zato soba le dobre 3 evre! :)

Naslednji dan se je zacelo tazaresno spoznavanje z iransko prestolnico. Najkrajsi mozni opis: LUDA KUCA! Dobesedno! V tem megalomanskem mestu zivi po uradnih podatkih 14, po neuradnih podatkih pa kar 20 milijonov ljudi. Urbanisticnega nacrtovanja tukaj ne poznajo, mestu in ulicam pa kraljujejo stari avtomobili brez katalizatorjev, ki veselo goltajo 15 - 20 litrov osvincenega bencina na 100 km. Samo zaradi smoga menda v mestu letno umre 4000 ljudi. Ko si enkrat tam, te podatek sploh vec ne preseneca. Prisezem, da ob sprehajanju po mestu cutis, kako ti vsi ti strupi v zraku razjedajo grlo.

Ceste se resnicno utapljajo v prometu. Ce sem prej pisal o norih voznikih, je tukaj zadeva se vsaj 10x slabsa. Voznja tukaj bi bila za nas, ki smo navajena malce ordnunga und disziplin na cestah, popolnoma nemogoca. Vozniki sploh ne gledajo v ogledala, ampak le opozarjajo nase z nenehnim hupanjem. Rdeca luc v veliko primerih ne pomeni nic, krizisce pa prvi precka tisti, ki mu najbolje uspe izsiliti vse ostale udelezence. Lahko si predstavljate, da tudi prehoda za pesce ne uposteva nihce. Preckanje ceste zato zahteva veliko spretnosti in predvsem jajc! Treba se je podati na cestisce, se cim manj obremenjevati z reko avtomobilom in motoristov, ki tudi ce si direktno pred njimi, nimajo niti najmanjsega namena ustaviti in ponavadi zdrvijo mimo tebe v oddaljenosti zgolj nekaj milimetrov. Ob vsem tem velja poudariti, da nisva videla niti ene nesrece in relativno malo obtolcenih avtomobilov, zato po svoje kapo dol vsem tem voznikom.

Je pa zanimivo, da je na cestah relativno veliko policistov, ki kao usmerjajo promet. Njihova prisotnost ne pomaga nic, brezciljno stojijo tam, voznike pa en klinc briga, kaj policisti pocnejo.

Promet je res rak rana Teherana. Priti iz enega konca mesta na drugega lahko v gostem prometu vzame tudi 2 uri. Sicer se oblasti nekaj trudijo in vsako leto vlagajo gore denarja v izgradnjo podzemne, vendar bo se veliko casa preteklo, preden se bo situacija izboljsala.

Teheran ni mesto, kjer bi clovek zivel. Je pa po mojem mnenju vseeno vredno ogleda, kajti ob vsem hrupu, zadusljivem zraku in kupu smeti cloveku malce padejo kriteriji in zacne ceniti mesta, ki jih do sedaj ni.

Glede samih ogledov naju je v Teheranu spremljala velika smola. Prakticno ves prvi dan sva porabila za urejanje najnujnejsih zadev - kupovanje letalsih kart za notranje lete (Shiraz - Kish in Kish - Teheran) in vsak svoj povratek domov. Ker skoraj vse poteka mimo racunalnikov, je potrebno na tone birokracije in papirologije. Potem je treba se placati v rialih, evre pa menjajo zgolj v tocno doloceni poslovalnici tocno dolocene banke, ki je v 14 milijonskem Teheranu ni najlazje najti. Zaradi kupa nesrecnih okoliscin in ker sva se vmes za debelo uro zamotila z ogledom Univerze Amirkabir, do karte za Istanbul tisti dan nisem prisel, prav tako pa je bilo to nemogoce naslednji dan, ker je bil ravno verski praznik - rojstni dan Alija, in so vse agencije zaprle vrata. Skratka, do Turcije bom ocitno sel z avtobusom in 3 dni prej, kot sem imel planirano. 2 dni sedenja na busu mi res ne pricara nasmeha na obrazu, ampak ni kaj storiti.

V univerzo sva uletela cisto po nakljucju. Med hojo do turisticne agencije sva si zelela skrajsati pot tako, da bi preckala kompleks, kjer stoji univerza. Pri vhodu naju je zasacil varnostnik in ocenil, da si zeliva ogledati univerzo. Naslednjo sekundo sva ze sedela v pisarni pri starejsem cloveku, ki ocitno nadzoruje dogajanje na univerzi. Zopet po principu Kamor bik, se strik naj gre, sva sprejela ponujeno vlogo, da zeliva ogled. Sledil je dolg pogovor o tem, iz kje sva, kaj pocneva, kako sva prisla v Iran, itd. Imel naju je na sumu da sva Rusa in jako sumljivo je gledal na najino dobro znanje anglescine. Ker z omenjanjem Slovenija nisva prisla nikamor, sva zacela igrati na balkanske karte - Jugoslavijo in Marsala Tita. To pa je bila zanj ze bol domaca tema. Pustila sva mu potne liste in dobila varnostnika, ki naju je dosledno nadziral in spremljal pri sprehajanju po kampusu. Sicer ni univerza nic posebnega, se mi je pa zdelo vredno omeniti, kajti ni veliko tujcev, ki si lahko ogledajo univerzo. :)

Tudi z ostalimi ogledi ni bilo nic. Vse se zapre najkasneje ob 5ih popoldan, naslednji dan pa je bilo zaradi praznika itak vse zaprto. Sva pa naslednji dan odsla do severnega Teherana od tam pa s kabinsko zicnico na goro Tochal, kjer Teheranci pozimi smucajo. Se vedno se naju je drzala smola, ker ravno ta teden prenavljajo zgornji del zicnice in sva prisla le do pol poti. Je pa vseeno bilo lustno ubezati vrocini in zadusljivi atmosferi mesta.

Teheranske norisnice je bilo v 2 dneh vec kot dovolj, zato sva po kosilu (kjer sva mimogrede srecala se skupino 5-6 Slovencev, ki z agencijo Oskar te dni potujejo po Iranu) z avtobusom odsla v 6 ur oddaljen Hamadan.

Danes tukaj, nato pa nocna voznja do Esfahana.