66° North: raport 4

V Iranu res nikoli ne ves, kaj te caka za vogalom. Bom kar nadaljeval, kjer sem prejsnjic koncal. Torej vceraj zjutraj sva se iz Zanjana odpravila v majhno bivso nomadsko vasico Sultanyeh, oddaljeno le nekaj deset kilometrov. Avtobusa ni bilo, sva pa zato za evro ali dva najela taksi. Moseja, ki stoji v vasi ima bojda najvecjo kupolo na svetu, ki je v celoti zgrajena iz opek. Zadeva je relativno slabo ohranjena in je izgubila precej prvotnega blisca.

Od tam sva se morala prebiti v naslednje vecje mesto - Qazvin. Zopet sva iskala avtobus, vendar so domacini le zmajevali z glavo. Menda bo treba najprej do mesta Abhar in sele tam na bus do Qazvina. Torej dober kilometer voznje s taksijem do glavne ceste, od tam pa ze nekako naprej. Cistu slucajno je bil ob glavni cesti parkiran avto, v njem pa 2 moska, oce in sin. Taksist jima je kar sam povedal, kam sva namenjena in mlajsi moski, ki je vozil, je bil vec kot vesel, da naju je lahko vzel s seboj. V polomljeni farscini sva sprasevala "Che gadhr?" oz. koliko, pa je rekel le, da sva njegova gosta. Malce sva se spogledala ampak OK, bomo videli kam pes taco moli. Ko prispemo v Abhar, kjer bi morala na avtobus, naju zacne vabiti na kosilo v njegov dom. Prebrala sva ze, da to veckrat ponudijo in vljudnosti, zato sva vztrajno zavracala, moski pa je vztrajno ponujal se naprej. OK, kamor gre bik, naj gre se strik. Pa pejmo na juzno!

Zavijemo iz centra Abharja po stranskih ulicah do njegove hise. Precej skromna bajtica, ponekod ometana le z blatom. V notranjosti pa tudi precej asketska oprema. Tepihi po tleh, v kotu televizija in kaksna omara. Ob steni, pokrita z odejo, pa na tleh spi njegova 2 letna hci Aida. Vsedemo se na tla in zena zacne kuhati kosilo. Njegova anglescina je bila komaj za osnovno komunikacijo, pa vendar sva iz njega izvlekla kar precej. Ime mu je Muhamed, star je 30 let, tisti starejsi moski v avtu je njegov oce. V hisi zivijo skupaj oce, mama, on in zena in hcerka. Po poklicu je ucitelj in v lokalni osnovni soli uci naravoslovje. Kolikor se je dalo, sva mu s preprostimi besedami in mahanjem z rokami tudi skusala opisati Slovenijo.

Po tleh je razgrnil plasticen prt, nanj postavil kroznike in prinesel juzno. Malo tune, pecenega krompirja in njihov tradicionalen kruh. Zraven pa se vsak flasko brezalkoholnega piva. Pojemo in malce se poklepetamo, nato pa se zacneva poslavljati. Takrat zacne vztrajati, da naj ostaneva kaksen dan, da je dovolj prostora, da si kje v kotu razgrneva spalni vreci. "Najlepsa hvala za ponudbo, ampak se nama mudi naprej." Zopet zakurbla svoj star avto in naju odpelje do glavne avtobusne postaje, kjer je avtobus za Qazvin ravno odprl vrata. V roke mu rineva nekaj rialov. "Vsaj za bencin" mu govoriva, pa ceprav je seveda bil bencin se najmanjsi strosek. Ne le, da ni hotel vzeti denarja, zelel nama je se placati avtobusne karte do Qazvina. Komaj mu to prepreciva, nato pa poslavljamo in si recemo "See you later!". Prijazen mozakar, ni kaj!

V Qazvin prispeva pozno popoldne. V hotel, v katerega sva zavila, ni ravno poceni. 10 evrov na osebo za eno noc, ampak bila sva utrujena, zato drugje niti nisva poskusala. Se bova pa naslednjic potrudila in poiskala bolj poceni zadevscino. Preostanek dneva in vecera sva si ogledovala lokalne znamenitosti.

Danes zjutraj pa zgodno bujenje in na pot do Ghazor Khana in gradu Alamut. Kdor zanj se ni slisal, naj le prebere roman Alamut, ki ga je spisal Vladimir Bartol. Voznje je za priblizno 100 km v eno stran. Avtobus pa opoldne pelje tja, naslednji dan zjutraj pa nazaj. Glede na tesen urnik, to za naju ni prislo v postev. Edina alternativa je bila najem taksija. Optimisticno sva racunala, da bova naletela na kaksne kolege popotnike s podobnim planom, s katerimi bi si lahko delili strosek voznje. Tudi po aktivnem iskanju, nisva nasla niti enega turista. Nic, greva pa sama. Ceno sva zbila na sprejemljivih 30 evrov za tja in nazaj. Glede na iranske razmere je to res veliko, po drugi strani pa bi za poldnevno voznjo s taksijem v rodni domovini odstela bistveno vec. Preden zapustimo mesto se en zanimiv prizor, ko je taksi natocil gorivo. Cena za liter? 1000 rialov oziroma slabih 7 centov! Pa se domacini se pritozujejo, kako da se je bencin podrazal. Menda je bil se nedolgo nazaj liter osvincenega (neosvincenega skoraj ne uporabljajo) 600 rialov, liter dizla pa le 150!!!

Ze sama pot je bila dogodek in pol. Sem ze pred prihodom v Iran slisal marsikaj o zloglasnem iranskem prometu, ampak si enostavno ne predstavljas, dokler tega ne dozivis. Vozi se po desni strani, levi strani, po sredini, skratka, kjer je pac prostor. Prehiteva se po potrebi in ne glede na okoliscine. Naj bo to na ravnini ali v katastrofalno nepreglednem ovinku. Tudi ko se ne prehiteva, pa vozniki ovinke vedno prevozijo tako, da je ne glede na to, ali je ovinek desni ali levi, avto vecino casa na nasproti vozecem pasu. Varnostna razdalja pa je po mnenju iranskih voznikov optimalna nekje pri oddaljenosti 15 - 20 cm za spredaj vozecim avtomobilom. Skratka, ce imas po vrhu vsega se kaksne probleme z zadrzevanjem "blata", voznje z avtom ne priporocam. Me je parkrat precej stisnilo tam nekje globoko v drobovju, ko je taksist v desnem ovinku po zunanji strani prehiteval tovornjak, nasproti pa je prisel manjsi pickup.

Ce odmislim nacin voznje, je bila pokrajina neverjetna. Preckali smo en gorski prelaz, se peljali mimo nekaj vasic in po dobrih dveh urah prisli do vznozja gradu Alamut. Od samega gradu res ni veliko ostalo, je pa zato razgled neopisljiv. Sem se trudil fotkati, ampak to je ena taksnih zadev, ki jih je treba videti v zivo, ker na fotkah ne izgleda pol tako mogocna.

No, potem pa drugo presenecenje. Le nekaj metrov za nama v hrib zagrizeta se dva turista. Ena redkih, ki sva jih sploh srecala v teh dneh. Iz kje sta? Iz Slovenije! Na vrhu vzpetine, kjer stojijo rusevine, smo uzivali v razgledu in izmenjevali prve izkusnje o Iranu. Ker imata vec casa, sta prisla z avtobusom in prespala v vasici Ghazor Khan, ki lezi skoraj neposredno pod gradom.

Debelo uro in pol smo se napalaji z razgledom nato pa vsak svojo pot. Ob povratku v Qazvin sva si privoscila se kosilo, sedaj pa le se dokoncam te vrstice in na avtobus za Teheran.

Do naslednjic!