Islandske šege in navade (3. del)

Verjetno bo tole zadnji prispevek preden grem domov na enomesečne počitnice! Bo kar luštno imeti več kot 4 ure svetlobe na dan. Tudi doma ne pričakujem presežkov z lepim vremenom in sončnimi žarki, ampak bolje išta nego ništa. V soboto, upam, da ujamem frčoplan za London, nato tam prespim pri prijatelju, naslednji dan pa zopet rano na avion za Trst. Če Ryanair nič ne zacumpra, bi moral biti v nedeljo popoldan v Trstu.
Kaj se sicer dogaja? Ravno sredi izpitnega obdobja smo /sem in je kar zabavno - nekateri predmeti in izpiti precej bolj kot drugi, ampak to ni nič novega. Sicer pa upam, da bom o izkušnjah s faksom kaj več napisal v drugem semestru, ko bo vsaj polovica obveznosti že za mano in bo v glavi bolj objektivna ocena. Sem se pa že naučil, da moje obljube, dane tukaj, ne veljajo več kot pol litra mlačne vode, zato jih ne bom več dajal in mogoče tu pa tam pozitivno presenetil. Tokrat pa še nekaj bolj ali manj nepovezanih misli.
Da se operem krivde in zbežim stran od politike, ki sem jo vlačil po zobeh nekaj časa, k bolj vsakdanjim zadevam. Se pa moram ponovno malenkostno navezati na prejšnji prispevek. Še enkrat odkrito povem, da med Islandci ne najdem nekega očitnega presežka, ki bi lahko bil razlog za ta visok življenjski standard. Po drugi strani si pa tudi mi iz sončne strani alp malce napačno predstavljamo, kako se tukaj cedita med in mleko. Če izvzamemo trenutno krizo, so bile plače res visoke, pa tudi kakovost življenja, vendar so tu tudi druge stvari, ki jih često ne opazimo ali pa zavestno ignoriramo.
Ko greš v soboto ali nedeljo v supermarket se ti zdi, da si pristal v svetu otrok. Skoraj vsi zaposleni so stari 15, 16 let, včasih še manj. V celotni trgovini sta mogoče 2 odrasla, vse ostalo so najstniki, ki si čez vikend služijo denar. Stopnja zaposlenosti je tukaj prav neverjetno visoka (če zopet odmislimo aktualno krizo). Skoraj ni študenta, ki ne bi imel službe in hkrati ni nič nenavadnega, če pri 70 še nisi v penzionu in z delom služiš denar. Tudi dve službi naenkrat nista nobena redkost. Ko se dela, se dela in od ponedeljka do petka se ponavadi dela od jutra do večera. Se pa potem ob vikendih cel narod napije - zopet vsi med 15 in 70!
Sem se šel nedolgo nazaj malce razmigat v fitnes na petek popoldan in na koncu pod tušem v garderobi naletel na skupino 70-letnikov, ki so očitno imeli tedensko rekreacijo v dvorani in ravno končali. Precej nenavaden prizor, ako ne šokanten za marsikoga. Očitno ne ozirajoče se na leta še vedno velja tista, najprej na rekeracijo potem pa par pirov. No, možakarji so začeli že kar v garderobi - je bila žeja tako huda, da so si flašo z viskitom podajali kar pod tušem. Sumim tudi, da je šel hitro v kri. Par minut kasneje sem doživel še zborovsko petje, predvidevam da, tradicionalnih islandskih pesmi. No pa pustimo stati...
Eden večjih izdatkov tukaj je hrana in zato se mora šparat, kjer je možno. Pri nas je včasih kar izpod časti kupovati izdelke v akciji ali pa gledati na ceno - se mi zdi. Tukaj je nakupovanje precizno opravilo. Islandci ne gredo v eno trgovino in tam nakupijo vse, kar rabijo. Imajo namreč pretuhtano, kje kaj kupiti. Meso, jajca in mleko tukaj, sadje tam, pijačo zopet drugje, itd. Ravno tako tudi ne mečejo v vozičke kar vse po vrsti - je vedno treba pregledati cene, količino, itd. Se tudi ne kupuje vedno, kar srce poželi.  Če je ta teden znižana svinjina, se bo pač jedla svinjina, naslednji teden pa kurje bedrce, če bodo v akciji.
Še ena ankedota, ki sem jo že zdavnaj hotel omeniti, pa sem pozabil. Na faksu je profesor razlagal, da je bil v Turčiji in to ravno takrat, ko je bila gospodarska kriza tukaj najbol popularna v tujih medijih. Bojda je žena želela na bazarju kupiti določeno torbico in so se potem "dajali" za ceno pa je bil prodajalec neomajen. Ko je nato izvedel, da sta z Islandije, se je hitro opravičil in ceno spustil za polovico. "Da ne bo služil na račun revežev," je menda še dodal.

Za konec pa samo še nekaj fotk, ker jih že dolgo ni blo. Zadnje dva dni je kar precej snežilo in je prav prijetno sprehajati se po Reykjaviku. Ravno sedajle slišim, da zunaj dežuje, zato bo jutri verjetno precej bolj žalostno. Mimogrede še tole - če te vroča voda nič ne stane, si lahko privoščiš marsikaj - Islandci ne plužijo cest, imajo pod njimi napeljane cevi z vročo vodo, ki ogrevajo cestišče in tako se sneg stopi v nekaj urah, cesta ali dvorišče pa čisto brez švica zaradi kidanja. No, povsod še tega niso napeljali in ponekod na cesti al na pločniku je zato živ led. Predvsem ženske, ki kljub zimi še vedno hodijo v visokih petah se prebračajo, pa se nihče ne sekira.

Smrekce že stojijo

 

  

  

Parlament (Althingi) - pred tole bajto vsako soboto protestirajo. Že 2 meseca zapored.

 

  

Jezero je sedaj zamrznjeno

Read more...

So Islandci uspešni ali so le zadeli na loteriji?

Bi bilo najbolje ignorirati dejstvo, da že skoraj dva meseca nisem nič spacal skupaj in postavil v branje, pa ne morem. 

Brez muje se blog ne spiše, pa da ga jebeš, ugotavljam. Ugotavljam tudi, da mi pisanje dnevnika na kakšnem pohajkovanju odreže puno bolje nego mi odreže takole, ko sem v bolj ali manj monotonem tempu. Se mi zdi, da nimam nič pametnega za povedat. Saj večkrat nimam, pa je sedaj samo še bolj boleče očitno.

Bom pa danes, ko ravno minevajo 3 meseci odkar sem v deželi ledenikov in gejzirjev, skušal iztisnit iz sebe nekaj prebavljivega. Rdeča nit o šegah in navadah se je že zdavnaj pretrgala, ampak jo bom skušal nazaj napeljati. 

Tokrat ostajam še malo pri politiki. En razlog tiči v tem, da ravno prebiram neke teorije o islandskem približevanju EU, kar je predvsem študijske narave, in sem vmes zasledil nekaj zanimivosti. Drug razlog je ta, da je tale "kreppa" (kriza na Islandiji) še vedno precej aktualna. No tretji razlog je pa, da je politika tudi doma, kakor opažam preko interneta, precej popularna izbira za popestritev prostega časa. Predvsem razni Borutki ni Dimitriji lepo skrbijo, da se imamo čemu smejati.

3 mesece sem že tukaj in ves čas potiho skušam dognati, kaj hudiča tile vikingi počnejo tako ekskluzivno bolje od povprečnega podalpskega Boruta, da se lahko hvalijo s tako visokim BDPjem, pa visokomi plačami, nenazdanje z dragimi avtomobili na cestah. Pa ne ugotovim! 

Nič ne rečem, islandski ribiči baje res niso od muh in bojda ujamejo enako količino rib kot Španci in za to potrebujejo le desetino toliko ribičev kot Espanjolci. Res je tudi, da ribe predstavljajo več kot polovico vseh islandskih izvoznih artiklov. Po drugi strani pa je v ribištvu zaposlene približno 3 % islandske delovne sile. Če zraven prištejemo še vso z ribištvom povezano industrijo (predvem fabrike, ki delajo ribje konzerve, fileje itd.), še vedno ne pridemo na več kot 6 % vseh zaposlenih.

Mogoče mi preveč pogled krivi tista slovenska lastnost, da po domačem pljuvamo, po tujem pa še bolj, ampak vse bolj se mi dozdeva, da je vsa tale Islandska uspešnost zanimiv splet srečnih okoliščin. Zakaj?

Zgodba se začne med drugo svetovno vojno. Stara celina je potegnila takratko in povojna ekonomija na evropskih tleh je bila tako nekako primerljiva z albansko industrijo. Popolnoma drugače se je godilo na temle otoku. Vojna je Islandijo bolj kot ne zgolj oplazila, prinesla pa je odlično priložnost za gospodarski razcvet. Čeprav kaj veliko povojne obnove ni bilo potrebne, je Islandija prejela najvišjo finančno pomoč na prebivalca izmed vseh prejemnic Marshallove pomoči. ZDA je takrat tudi močno navijala za ustanovitev prostotrgovinskega območja med zahodnoevropskimi državami in to postavljala kot pogoj za podeljevanje finančne pomoči. Medtem ko so države na celini morale liberalizirati cca 96 % vseh oblik čezmejnega trgovanja, je Islandija odpravila carine le za okoli 30 % izdelkov. Če to ne bi bilo dovolj, je Islandija od ZDA prejela še drugo finančno injekcijo in s tem postala edina evropska država, ki je takozvano marshallovo pomoč prejela dvakrat. Saj ne, da bi bili Američani tako tenkočutni in pozorni do Islandcev. Zajec je tičal v hladni vojni. Islandija ima čudovito geograsko lego. Ravno na sredini med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo. ZDA se je dobro zavedala, da ima SZ svojo največjo pomorsko vojaško bazo v Murmansku (tam blizu Finske in Norveške) in bi morala ravno mimo Islandije, da bi prišla do ozemlja ZDA. Ker so že med 2. sv. vojno dognali, da je "neprijateljsko živo silo" bolje zaustaviti še preden pride do tvojega ozemlja, so sklenili dogovor z Islandci in postavili vojaško oporišče v Keflaviku, ki leži slabo uro ven iz Reykjavika. Islandija je bila za ZDA takšnega strateškega pomena, da je glede na sklenjen dogovor v obrambnem smislu predstavljala 51. zvezno državo ZDA. Povedano drugače, napad na Islandijo bi pomenil neposreden napad na teritorij ZDA. Združene države so se zavezale, da bodo zagotavljale celotno obrambo za Islandijo in med drugim zgradile prvo in edino mednarodno letališče, ki se uporablja še danes in financirale izgradno precej dragega sistema za zračni nadzor. Posledično Islandiji ni bilo treba imeti svoje vojske in ji kot članici Nata ni potrebno sodelovati v nobenih vojaških operacijah. Ameriških piškotkov pa s tem ni bilo konec. Islandska vlada se je jako dobro zavedala, kako pomembno strateško vlogo ima njihov otok za Američane in je s tem lahko od ZDA izsilila takorekoč vse. Po drugi strani pa ZDA tudi ni bilo težko vsake toliko časa pljuniti nekaj denarja državi, ki ima slabega četrt milijona prebivalcev. Tako se je islandska vlada na primer zgovarjala na komunistično stranko, ki je bila v Islandiji po drugi svetovni vojni relativno precej močna. Ko so potrebovali denar, so namignili, da lahko vlada pade v roke komunistov, če ti postanejo premočni, in posledično pod Sovjetski vpliv, pa je že priletel kakšen finančni prispevek iz one strani Atlantika, da se je vlada lažje borila proti "ta rdečim". Večkrat so prejeli neposredna finančna nakazila, včasih pa se je ta prijaznost zapakirala v, na primer, odkup neprodanih zalog zamrznjenih rib, ki jih ZDA seveda niso prav nič potrebovale. Američani so jih reševali tudi v boju z Britanci glede pravic do ribolova v vodah okoli Islandije v "Cod wars". Vsake toliko so Islandci malce povečali svojo eksluzivno ribolovno cono in ujezili Britance. Precej samozavestno, glede na to, da Velika Britanija premore celotno mornarico, Islandija pa niti danes ne kaj več kot par čolničev obalne straže. Pa so na koncu Britanci morali popustiti, saj so jim Američani dali vedeti, da je tako bolje za vse. Če danes vprašaš Islandce, so zasluge za to zmago izključno njihove, ampak drugi pa pravijo, da jih je ravno toliko, kot je partizanskih zaslug za padec Hitlerja. 

Islandija je po drugi svetovni vojni s pridom izkoriščala položaj, v katerem se je znašla, in si s tem zagotovila neverjeten gospodarski razcvet. Skozi ZDA je uveljavljala vse svoje zunanjepolitične ambicije. Zavarovala je svojo domačo industrijo pred močno evropsko konkurenco, vseeno pa dosegla, da je lahko svoje ribe izvažala na celino brez carinskih dajatev. Znova in znova je dobivala finančno pomoč, poleg tega pa uživala v varnem zavetju ameriške vojske, ko ni bilo treba niti centa nameniti za svojo obrambo. Po koncu hladne vojne se je njen strateški položaj eksponentno zmanjšal in ZDA niso imele več nikakršnega interesa ustreči islandskim muham. Celo svojo bazo v Keflaviku so zaprli. Sicer se je Islandska zgodba nadaljevala s sodelovanjem v Evrospkem gospodarskem prostoru, o čemer sem pisal v prejšnjem prispevku, vendar pa tudi to ni bilo brez konca. Sedaj so kruto spoznali, da nimajo več toplega zavetja, ki so ga bili vajeni dobrega pol stoletja, sami pa se zaenkrat jako klavrno spopadajo z nastalo situacijo. Če se tudi iz te krize izvlečejo "nepoškodovani", potem kapo dol, očitno nekaj znajo. V nasprotnem primeru pa nisem tako prepričan, da je Islandski model nekaj, kar se lahko aplicira v katerokoli okolje in pričakuje uspehe.

Read more...