So Islandci uspešni ali so le zadeli na loteriji?

Bi bilo najbolje ignorirati dejstvo, da že skoraj dva meseca nisem nič spacal skupaj in postavil v branje, pa ne morem. 

Brez muje se blog ne spiše, pa da ga jebeš, ugotavljam. Ugotavljam tudi, da mi pisanje dnevnika na kakšnem pohajkovanju odreže puno bolje nego mi odreže takole, ko sem v bolj ali manj monotonem tempu. Se mi zdi, da nimam nič pametnega za povedat. Saj večkrat nimam, pa je sedaj samo še bolj boleče očitno.

Bom pa danes, ko ravno minevajo 3 meseci odkar sem v deželi ledenikov in gejzirjev, skušal iztisnit iz sebe nekaj prebavljivega. Rdeča nit o šegah in navadah se je že zdavnaj pretrgala, ampak jo bom skušal nazaj napeljati. 

Tokrat ostajam še malo pri politiki. En razlog tiči v tem, da ravno prebiram neke teorije o islandskem približevanju EU, kar je predvsem študijske narave, in sem vmes zasledil nekaj zanimivosti. Drug razlog je ta, da je tale "kreppa" (kriza na Islandiji) še vedno precej aktualna. No tretji razlog je pa, da je politika tudi doma, kakor opažam preko interneta, precej popularna izbira za popestritev prostega časa. Predvsem razni Borutki ni Dimitriji lepo skrbijo, da se imamo čemu smejati.

3 mesece sem že tukaj in ves čas potiho skušam dognati, kaj hudiča tile vikingi počnejo tako ekskluzivno bolje od povprečnega podalpskega Boruta, da se lahko hvalijo s tako visokim BDPjem, pa visokomi plačami, nenazdanje z dragimi avtomobili na cestah. Pa ne ugotovim! 

Nič ne rečem, islandski ribiči baje res niso od muh in bojda ujamejo enako količino rib kot Španci in za to potrebujejo le desetino toliko ribičev kot Espanjolci. Res je tudi, da ribe predstavljajo več kot polovico vseh islandskih izvoznih artiklov. Po drugi strani pa je v ribištvu zaposlene približno 3 % islandske delovne sile. Če zraven prištejemo še vso z ribištvom povezano industrijo (predvem fabrike, ki delajo ribje konzerve, fileje itd.), še vedno ne pridemo na več kot 6 % vseh zaposlenih.

Mogoče mi preveč pogled krivi tista slovenska lastnost, da po domačem pljuvamo, po tujem pa še bolj, ampak vse bolj se mi dozdeva, da je vsa tale Islandska uspešnost zanimiv splet srečnih okoliščin. Zakaj?

Zgodba se začne med drugo svetovno vojno. Stara celina je potegnila takratko in povojna ekonomija na evropskih tleh je bila tako nekako primerljiva z albansko industrijo. Popolnoma drugače se je godilo na temle otoku. Vojna je Islandijo bolj kot ne zgolj oplazila, prinesla pa je odlično priložnost za gospodarski razcvet. Čeprav kaj veliko povojne obnove ni bilo potrebne, je Islandija prejela najvišjo finančno pomoč na prebivalca izmed vseh prejemnic Marshallove pomoči. ZDA je takrat tudi močno navijala za ustanovitev prostotrgovinskega območja med zahodnoevropskimi državami in to postavljala kot pogoj za podeljevanje finančne pomoči. Medtem ko so države na celini morale liberalizirati cca 96 % vseh oblik čezmejnega trgovanja, je Islandija odpravila carine le za okoli 30 % izdelkov. Če to ne bi bilo dovolj, je Islandija od ZDA prejela še drugo finančno injekcijo in s tem postala edina evropska država, ki je takozvano marshallovo pomoč prejela dvakrat. Saj ne, da bi bili Američani tako tenkočutni in pozorni do Islandcev. Zajec je tičal v hladni vojni. Islandija ima čudovito geograsko lego. Ravno na sredini med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo. ZDA se je dobro zavedala, da ima SZ svojo največjo pomorsko vojaško bazo v Murmansku (tam blizu Finske in Norveške) in bi morala ravno mimo Islandije, da bi prišla do ozemlja ZDA. Ker so že med 2. sv. vojno dognali, da je "neprijateljsko živo silo" bolje zaustaviti še preden pride do tvojega ozemlja, so sklenili dogovor z Islandci in postavili vojaško oporišče v Keflaviku, ki leži slabo uro ven iz Reykjavika. Islandija je bila za ZDA takšnega strateškega pomena, da je glede na sklenjen dogovor v obrambnem smislu predstavljala 51. zvezno državo ZDA. Povedano drugače, napad na Islandijo bi pomenil neposreden napad na teritorij ZDA. Združene države so se zavezale, da bodo zagotavljale celotno obrambo za Islandijo in med drugim zgradile prvo in edino mednarodno letališče, ki se uporablja še danes in financirale izgradno precej dragega sistema za zračni nadzor. Posledično Islandiji ni bilo treba imeti svoje vojske in ji kot članici Nata ni potrebno sodelovati v nobenih vojaških operacijah. Ameriških piškotkov pa s tem ni bilo konec. Islandska vlada se je jako dobro zavedala, kako pomembno strateško vlogo ima njihov otok za Američane in je s tem lahko od ZDA izsilila takorekoč vse. Po drugi strani pa ZDA tudi ni bilo težko vsake toliko časa pljuniti nekaj denarja državi, ki ima slabega četrt milijona prebivalcev. Tako se je islandska vlada na primer zgovarjala na komunistično stranko, ki je bila v Islandiji po drugi svetovni vojni relativno precej močna. Ko so potrebovali denar, so namignili, da lahko vlada pade v roke komunistov, če ti postanejo premočni, in posledično pod Sovjetski vpliv, pa je že priletel kakšen finančni prispevek iz one strani Atlantika, da se je vlada lažje borila proti "ta rdečim". Večkrat so prejeli neposredna finančna nakazila, včasih pa se je ta prijaznost zapakirala v, na primer, odkup neprodanih zalog zamrznjenih rib, ki jih ZDA seveda niso prav nič potrebovale. Američani so jih reševali tudi v boju z Britanci glede pravic do ribolova v vodah okoli Islandije v "Cod wars". Vsake toliko so Islandci malce povečali svojo eksluzivno ribolovno cono in ujezili Britance. Precej samozavestno, glede na to, da Velika Britanija premore celotno mornarico, Islandija pa niti danes ne kaj več kot par čolničev obalne straže. Pa so na koncu Britanci morali popustiti, saj so jim Američani dali vedeti, da je tako bolje za vse. Če danes vprašaš Islandce, so zasluge za to zmago izključno njihove, ampak drugi pa pravijo, da jih je ravno toliko, kot je partizanskih zaslug za padec Hitlerja. 

Islandija je po drugi svetovni vojni s pridom izkoriščala položaj, v katerem se je znašla, in si s tem zagotovila neverjeten gospodarski razcvet. Skozi ZDA je uveljavljala vse svoje zunanjepolitične ambicije. Zavarovala je svojo domačo industrijo pred močno evropsko konkurenco, vseeno pa dosegla, da je lahko svoje ribe izvažala na celino brez carinskih dajatev. Znova in znova je dobivala finančno pomoč, poleg tega pa uživala v varnem zavetju ameriške vojske, ko ni bilo treba niti centa nameniti za svojo obrambo. Po koncu hladne vojne se je njen strateški položaj eksponentno zmanjšal in ZDA niso imele več nikakršnega interesa ustreči islandskim muham. Celo svojo bazo v Keflaviku so zaprli. Sicer se je Islandska zgodba nadaljevala s sodelovanjem v Evrospkem gospodarskem prostoru, o čemer sem pisal v prejšnjem prispevku, vendar pa tudi to ni bilo brez konca. Sedaj so kruto spoznali, da nimajo več toplega zavetja, ki so ga bili vajeni dobrega pol stoletja, sami pa se zaenkrat jako klavrno spopadajo z nastalo situacijo. Če se tudi iz te krize izvlečejo "nepoškodovani", potem kapo dol, očitno nekaj znajo. V nasprotnem primeru pa nisem tako prepričan, da je Islandski model nekaj, kar se lahko aplicira v katerokoli okolje in pričakuje uspehe.