29. 6. 06, Tauranga, 18:00

Se vedno sem v hostlu, kjer je dostop do interneta plačljiv (2$ = 25 minut), jaz pa z vsemi štirimi varčujem, čeprav se denarnica kljub temu evidentno prazni . Danes bom uporabil drug pristop. Pisal bom na svojem notebook-u nato pa besedilo le prekopiral na računalnik v hostlu, tako da imam več časa za pretvarjanje misli na računalnik.
Včeraj sem imel bolj len dan, noge so me še vedno precej bolele od pohodov po Aucklandu, zato sem naredil le manjši orientacijski sprehod po centru Taurange, nato pa večer preživel v »družinski sobi« v hostlu. Lastnik je precej prijazen možakar po imenu Tony, ki me je včeraj rešil iz zagate. Popolnoma murphy-jevsko – če karkoli lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo, sem ostal brez kreditne kartice. Banke tukaj se zapirajo precej kmalu, ob 4:30 ali najkasneje ob petih, jaz pa sem bil popolnoma brez dolarjev. Zjutraj, še preden se banke odprejo, pa sem moral ujeti edini avtobus, ki pelje v Katikati, kjer naj bi se dobil z Conradom, da dorečeva situacijo glede dela. Da moram zamenjati eure sem, normalno, ugotovil ravno, ko so se banke zaprle – nekaj minut čez peto. Norel sem po Turangi in iskal kakšen money exchange office, ki bi še utegnil biti odprt, vendar brez uspeha. Druga rešitev je bila dvig denarja z bankomata s kreditno kartico. Vtipkam številko, izberem želen znesek, računalnik še enkrat hoče potrditev pin kode, nato pa mi javi, da denarja ne more izplačati. Postopek ponovim, le da tokrat ne ostanem le brez denarja ampak tudi brez kartice. Prijazna naprava mi natisne listek, na katerem piše, naj se čim prej zglasim v najbližji banki, kajti kartica je bila zadržana iz »varnostnih razlogov«. Super, vse je zaprto, jaz pa brez denarja za v Katikati. Šel sem nazaj do hostla in potožil Tony-ju kaj se mi je zgodilo, nakar je odprl blagajno in mi posodil 10 dolarjev. Ljudje tukaj so res prijazni!
Še epilog zgodbe s kreditno kartico. Danes popoldne sem obiskal banko, katere zlovešči bankomat mi je snedel eurocard. Uslužbenki sem pokazal potni list, nato pa je odšla pogledat v drobovje bankomata, če je kartica še tam. V večini primerov jo varnostniki odnesejo (na uničenje). Malo sreče je le bilo na moji strani in kartico sem uspel dobiti nazaj.
Preostanek večera sem preležal v hostlu in kmalu kmalu odšel spat, vstati sem namreč zopet moral že ob šestih.
Danes zjutraj sem se z odltajmerskim, pa kljub temu dobro ohranjenim avtobusom, ali bolje rečeno, malo večjim kombijem odpeljal v Katikati. Avtobus je, kot sem že omenil, edini, ki zjutraj pelje v to mesto in izkazalo sej je, da je bolj kot ne šolski avtobus. Za 30 kilometrov poti smo rabili debelo uro, saj se je bilo treba vstaviti skoraj na vsakem vogalu in pobrati kakšnega otroka, ki so ga starši poslali v šolo. Tako sem bil poleg šoferja edini v vozilu, ki sem tehtal več kot 30kg. Je pa bilo precej zanimivo videti, kako domače vse poteka. Šofer pozna skoraj vse otroke, ki jih na poti pobere in tako smo nekje stali in čakali na fanta, ki bi moral iti v šolo, vendar ga ni bilo. Šofer je vprašal po avtobusu, če ostali vejo kje je. Šele, ko je izvedel, da ga ta dan ne bo v šolo, je odpeljal naprej.
V Katikati-ju sem zopet poklical Conrada, da me je prišel iskat na avtobusno postajo s svojim pickup-om. Na hitro je še moral urediti nekaj zadev na enem izmed nasadov avokada, zato me je vzel kar s seboj in prvič sem imel priložnost videti, kako ti nasadi izgledajo. Na omenjenem so rasla le drevesa avokada in sploh si nisem mislil, da lahko zrastejo do takšne velikosti. To sploh niso grmički! Aa lahko obereš avokado iz njih potrebuješ zaresno lestev. Zanimivo je tudi, kakšno »živo mejo« imajo v Novi Zelandiji. Namesto grmov, kot pri nas doma, za ta namen uporabljajo drevesa, veje pa nato iz dveh strani porežejo, s čimer drevesa sploščijo, v dve strani pa jih pustijo rasti in ko se veje med seboj zarastejo in prepletejo nastane 10 metrov visoka meja. Sicer pa nasadi niso nič posebnega, tudi ne vem kako veliki niso. Vse je bolj podobno sadovnjakom kot pa plantažam.
Kasneje sva odšla do njegove hiše, kjer sva se malo bolj konkretno pogovorila o delu. Začel naj bi v ponedeljek pri enem izmed njegovih prijateljev in, če sem ga prav razumel, naj bi pomagal napeljevati namakalno napravo oz. nekaj podobnega. Sezone za obiranje kiwija je praktično konec, sedaj se je začelo obrezovanje in pa seveda razna vzdrževalna dela po nasadih in nekaj takšnega naj bi tudi jaz delal. Razložil mi je tudi, kako je z delovnimi dovoljenji, vizami itn., vendar vas to najverjetneje ne zanima preveč Bom pa s papirji imel jutri še veliko dela.
Nasadi so precej oddaljeni od naselij, zato bom skoraj nujno rabil avto. Zaenkrat mi je kar Conrad posodil svoj drugi avto, majhno, staro Toyoto s štirimi brzinami in volanom na levi strani. Dejal je, da ga imam lahko nekaj dni, ta čas pa skušam kupiti kakšno poceni kripo. Kot sem že prej omenil, nekateri ljudje tukaj so neverjetno prijazni. Zjutraj sva se spoznala, čez dobro uro pa mi je že posodil svoj avto in v zameno ni zahteval nikakršnega dokumenta ali denarja. Vse kar je dejal je bilo, da naj mu ne zbežim in se nasmejal.
Usedel sem se v avto in sledila je mučna 30 kilometrov dolga pot nazaj v Taurango. Ko gre cesta samo naravnost ni tako težko, pravzaprav niti nimaš kaj zgrešiti, ko pa prideš v križišče pa so stvari bolj »nerodne«. Najbolj me zaenkrat moti stikalo za smerokaze, ki ni po JUS standardu in je na desni strani volana, večkrat sem tako namesto »žmigovca« prižgal brisalce. Upam, da bo s časom šlo.
Druga stvar, ki v tem trenutku še vedno visi v zraku je, kje bom teh nekaj tednov, ki jih bom preživel tukaj, stanoval. Conrad ima zraven svoje hiše še manjšo bajtico, v kateri gosti podobne sezonske »makedonce« kot sem jaz. Na žalost pa trenutno v njej živita dva Čeha. Vprašal sem Majo, če imajo mogoče oni kakšno sobo, ki bi jo lahko najel, in obljubila je, da se bo pozanimala doma, vendar zaenkrat še nisem dobil odgovora. Če tudi ta varianta pade v vodo bom najverjetneje še malo potarnal pri Conradu in mogoče bo le našel kaj. V najslabšem primeru lahko ostanem tudi v hostlu, kjer sem sedaj, vendar stane 19$ na noč in bi raje našel kaj bolj ugodnega.
Danes popoldne, ko sem zbiral vse potrebne papirje za work permit in ird number, sem se zapletel v pogovor z 19 letnim slovakom po imenu Miloš, ki prav tako stanuje v hostlu. Par tednov je že v Novi Zelandiji, trenutno dela v enem pub-u blizu hostla, vendar na črno in bi rad poiskal kaj boljšega in pa seveda legalnega. Z gospo, ki mu pomaga urejati papirje, saj je njegova angleščina katastrofalno slaba, smo po mestu iskali immigration agency, za katero se je izkazalo, da je sploh ni v mestu. Ko sem videl, da je on še stokrat bolj zgubljen kot jaz in, ker zelo slabo govori angleško, še bolj nebogljen, sem se kar malo bolje počutil. Če je on preživel že 3 tedne tukaj, tudi meni mora uspeti.
To bi bilo zaenkrat vse, pišite še kaj, kajti res z veseljem preberem vaše komentarje. Čez dan sem kar precej zaposlen in človek nekako pozabi na dejstvo, da je 18000 km od doma in pravzaprav čisto sam. Me pa včasih zvečer, ko imam malo več časa za ubit, po glavi začnejo glodati občasne skrbi. Sedajle, ko moram urediti še veliko stvari, med katerimi je največja zagotovo prenočišče, jih je seveda malo več, vendar upam, da se bo kmalu začelo vse razpletati in, da bom malce lažje zadihal v svež novozelandski zrak.

LP

Vasja

P.S. novih slik nimam nič, ker sem zaposlen z drugimi stvarmi, tako ali tako pa bi jih v hostlu težko objavil na internetu. Bom pa kmalu spet obesil kaj gor.
P.P.S. Tale spis objavljam z enodnevno zamudo. Vceraj sem imel zvecer v planu tole objavit, potem pa me je poklicala Maja in me povabila h njim na obisk. Priloznosti, da zopet s kom malo po slovensko govorim, nisem smel izpustiti, tako, da sem se zapeljal do njih, se vmes 3x izgubil, na koncu pa vendarle nasel njihovo hiso. Malo smo se pogovorili o zivljenju v Novi Zelandiji in razlikah med NZ in EU, nato pa sem se pocasi moral vrniti v hostel. Danes dopoldne sem zacel urejati papirje, poslal sem zahtevo za work permit na NZ immigration office in upam, da bom v zacetku naslednjega tedna prejel dovoljenje. S tem papirjem v rokah pa moram potem se v inland revenue po davcno in na banko, kjer si bom odprl racun.