1. 7. 06, Tauranga

Še vedno sem v hostlu, kar me že počasi jezi. S Conradovim avtom se mi nekako ne zdi primerno, da bi delal izlete po okoliških krajih, tukaj pa pravzaprav nimam kaj veliko za početi. Ko bom enkrat začel delati bo verjetno drugače, saj bom vsaj 8 ur od doma, nato pa tako ali tako ne bom imel kakšne velike želje po raziskovanju okolice. Delal naj bi 8-9 ur na dan in 5 dni na teden, vendar sem se sam pri sebi že skoraj odločil, da bom poskusil delati kar 7 dni na teden, če se bo le dalo. 2 dni sta tako ali tako premalo za kakšen konkreten izlet, veliko bolj prav pa mi bo prišlo, da en mesec skupaj delam in čim bolj varčujem z denarjem, nato pa se odpravim na turo po obeh otokih. Na žalost imajo pri Maji doma vse zasedeno, tako da še nisem našel alternativnega prenočišča. Govoril sem s Conradom in dejal je, da bo poskusil srečo pri enem Čehu, ki tudi dela v Katikati-ju in bojda ima prostor. Jutri se zopet slišiva in resnično upam, da bo tukaj kaj več uspeha, obenem pa se morava pogovoriti tudi o začetku dela. Ko bi le začel v ponedeljek. Najslabše je brezdelje, ko pravzaprav nimaš nič od tega, kljub vsem trudu pa vseeno uspeš »zagoniti« 50$ na dan. V okoliške kraje pa, kot sem že dejal, niti ne morem, ker avto ni moj, poleg tega pa moram biti v pripravljenosti, da začnem delati.
Z vremenom imam menda gromozansko srečo, saj naj bi bilo pozimi veliko bolj nestanovito. 4 letni časi v enem dnevu pravijo tem vremenskim razmeram, vendar pa je sončno in skoraj brez oblačka že ves čas mojega bivanja v Novi Zelandiji. Upam samo, da ne bom potem kar naenkrat dobil porcijo slabega vremena za vse dni nazaj.
Tak lep dan je bilo škoda prebiti v hostlu, zato sem vsaj malo izkoristil prosti čas in z avtom odšel do Mt. Maunganui, polotok, par kilometrov oddaljen od Taurange, ki ima na koncu 200 metrov visok grič, po katerem je tudi dobil ime in pa poleti zelo obiskano obalo, ki je zaradi konstantnih valov tudi zelo priljubljena med surferji. Z menoj je odšel tudi Slovak po imenu Miloš, ki sem ga omenil že v prejšnjem postu. Parkirala sva ob obali, se malo sprehodila ob morju, nato pa sem se jaz odločil, da osvobodim vrh Mt. Maunganui, on pa me je počakal spodaj, ker je precej prehlajen in mu ni bilo do hoje navkreber.
Narava me je kljub moji slabi volji hitro spet pomirila in mi vlila pozitivno energijo. Ko hodim naokoli se ves čas sam pri sebi sprašujem, kateri pokrajini je tukajšnja najbolj podobna. Če pogledaš relief od daleč pravzaprav zelo spominja na domače kraje ali pa jadransko obalo, precej razgiban, s hribi v ozadju, vendar pa nekaj »ne štima«. Trava je neverjetno živo zelene barve, skale in prod so zelo temne, saj je vse pravzaprav nastalo iz ohlajene lave. Tudi rastlinstvo je precej zanimivo, v gozdu je veliko dreves z zračnimi koreninami in palm, ki so nekakšna mešanica med palmami, ki jih poznamo doma in praprotmi. Sliši se čudno, ampak bolje jih ne morem opisati. Po travnikih so raztresene majhne skale in kamni in velikokrat se mi zazdi, da morajo biti ti pašniki precej podobni tistim na Irskem. Tam še nisem bil, zato bolj težko sodim, lahko pa kdo, ki je tam že bil (Alo, Biserka) pogleda slike in pove, če kaj spominja na Ireland.
Vzpon mi je vzel slabe pol ure, na vrhu pa me je spet čakal prekrasen razgled. Mesta, hiše, avtomobili in nasploh civilizacija se precej razlikujejo od naše in zaenkrat mi je vse to še precej tuje, takoj, ko pa pridem v bolj osamljen kraj, v naravo, pa je občutek neverjetno domač. Hrib, kot sem že omenil, stoji na koncu polotoka, zato ga s treh strani obdaja morje in morski vonj je neverjeten in pa popolnoma enak tistemu doma. Seveda ne mislim tistega iz koprske luke ampak tistega iz kakšnega zaliva bolj v južnem Jadranu. Pacifik je ob obali zelene barve, nato pa prehaja v modro in ko pogledaš proti odprtem morju ga kar ni in ni konec. Ko sem bil zgoraj, je bila ura okoli 2 popoldne in takrat je gretje sonca nastavljeno na maksimum in komaj sem se otresel želje, da bi skočil v morje. Kljub temu pa sem se zaklel, da se bom enkrat namočil v Tihi ocean. Ko sem se vrnil v »nižine« sem si še malce bolj podrobno ogledal obalo. V glavnem je peščena oziroma svižnata, vendar pa je vmes ogromno školjk in ostalih apnenčastih lupin, ki so prav nevarno razdrobljene in veliko bose hoje po njih se mi ne zdi ravno pametno, saj se lahko kaj hitro vrežeš (če le nisi Kekec in nimaš »ledrastega« podplata). So pa tudi nekateri deli obale, ki so ena ogromno kopica školjk in po nekaj deset metrov in verjetno tudi par metrov globoko sploh ne najdeš drugega kot školjke, polžje hišice, itd. Resnično na tone jih je – pravi raj za nadebudne zbiratelje.
Ker je danes sobota, je bilo na plaži tudi precej lokalcev. Družin z otroki, ki so se igrali v vodi, sprehajalcev, trimčkarjev, … Milošu se je mudilo nazaj v hostel, ker je imel ob petih službo, tako, da sem ga odložil pred backpackersom, sam pa sem se po njegovih navodilih odpeljal na lov za supermarketom. V trgovini, ki je takoj za vogalom, prodajajo vse možno sadje in zelenjavo, ostalih stvari pa imajo jako malo, pa tudi ravni poceni ni.
Po parih minutah vožnje sem le odkril »Pak'n'Save« in če ime kaj pomeni, se bo dalo kaj privarčevati. Končno malo večja trgovina, ki ima vse oz. skoraj vse tisto, kar imamo tudi v Sloveniji.
Odločil sem se, da imam dovolj vsakodnevnega sprehajanja do trgovine in nazaj, zato sem nakupil nekaj zaloge za par dni naprej. Kruh, toast, salamo, musli, jogurt, ki je mimogrede zelo zanimivo pakiran. Dobiš lahko tiste lončke baby velikosti ali pa kilogramsko pakiranje. Vmes pa nič. No, pa sem se odločil za kilo. Saj ga bo hitro zmanjkalo, pa še sigurno bom malo prišparal, če vzamem večjo »pakungo«. Nekaj banan, jabolk, mleko, testenine, … Odločil sem se tudi, da poizkusim kakšno je kikirikijeva maslo, saj ga, podobno kot v ZDA, jejo prav vsi. Našel sem celo pijačo, pravzaprav cedeviti podoben prašek, ki je sprejemljive cene. Počasi bom naštudiral, kaj se splača kupiti in kaj ne. Upam le, da prej, kot zadnji teden pred odhodom.
Mimogrede, baje nekatere zanimajo tudi cene piva in ostalega alkohola. Sedaj sem le utegnil pogledati. Piva imajo ogromno različnih vrst, cene pa enako raztresene. Od tistih zelo poceni, ki se lahko primerjajo s cenami naših pilsov, pa do precej dragih Becksov in Fosterjev. Je pa treba vedeti, da so po večini v 0,33l pakiranju, tako da, če tudi to upoštevamo, je pivo mogoče malce dražje kot pri nas. Tudi vina imajo zelo veliko, je pa precej drago, ali pa samo ne poznajo dobrovoljčkov, namiznega in podobnih pijanskih zadevščin. Najcenejši liter žlahtne kapljice, ki sem jo uspel najti je bil okoli 700 tolarjev. Od tu pa gredo cene le še navzgor. No, mogoče bom po treh mesecih tudi tu kaj bolj domač in uspel najti kaj žepu bolj in okusu manj prijaznega :). Ko že govorim o cenah, še par izkušenj. Ne vem sicer kako je s telefoni na naročnino, ampak tarife za predplačniške pakete so divje visoke! Sim kartico sem kupil pred enim tednom in do danes za telefon zapravil že 35$!!! In to ob upoštevanje, da telefon uporabljam minimalno. Pravzaprav le za nujne zadeve kot so urejanje papirjev, pogovorov s Conradom zaradi službe in nekaj sporočil Maji in še komu. Saj tako ali tako nimam s kom kaj za regljati po telefonu, denar pa kljub temu kar izginja. Sporočila so od 20-30 centov, minuta pogovora pa 50 centov. Sedaj pa to pomnožite s 120 tolarjev in številke so kar visoke. Poleg tega imajo nek čuden sistem zaračunavanja, ki ti nekaj odšteje že zaradi klica samega ali pa če se oglasi tajnica.
Slabo se piše tudi tobačnim zasvojencem, škatla cigaret namreč stane najmanj 10$ oziroma 1200 SIT. Ko je ena cigareta vredna 60 tolarjev se človek skoraj mora vprašati o razumnosti tega početja. Zaradi takšnih cen veliko ljudi kupuje tobak, ki je vsaj za spoznanje cenejši in si sami zvijajo »čike«. Slišal sem pa tudi že zanimivo…anekdoto. Cigareti so tukaj tako dragi, da določeni ljudje raje kadijo alternativne/herbalne zadevščine, saj baje cena ni drastično višja, no pa saj verjetno ne samo zaradi ugodne cene :).
Da dokončam današnje dogajanje… Z avtom sem nato odšel nazaj v hostel, pojedel kosilo, se še malo sprehodil naokoli, nato pa več ali manj zabijal čas v hostlu. Zato sem tudi malo slabe volje…v NZ sem pa tičim med štirimi stenami, ampak kot sem že dejal je takšno le trenutno stanje in upam, da bo šlo na bolje.
Napisati sem imel namen samo nekaj vrstic, vendar me je spet malo zaneslo. Na TV tako ali tako ni nič pametnega, ostali tovariši backpacker-ji pa so še vedno vsi precej nedružabni/zaspani, zato sem si s tem tudi malce skrajšal čas.
Lepo se imejte doma! Še vedno pa upam, da kaj držite pesti, da le začnem delati v ponedeljek in, da se bo zadeva s stanovanjem pozitivno razpletla. Za popestritev bloga pa zopet objavljam nekaj slikic.

LP
Vasja

Druzina, pri kateri sem stanoval v Aucklandu

Moja postelja v Tauranga central backpackers hostel

Mt. Maunganui



Pogled na morje iz steze, ki vodi na vrh

Kje so tiste stezice, ki so vcasih bile...


Pogled na plazo od zgoraj

Nekatere stene so precej strme

Jutri se pa res spreoblecem!!!

Ena za Alekseja

Bergerji...a je tole kej podobno Irski al sem mimo usekal?

Rasla je rasla travica zelena, po njoj se je setala, dusca zakajena.