2. 7. 06, Tauranga

Situacija z delom počasi prerašča v manjšo frustracijo, po drugi strani pa, če bi bilo vse popolnima enostavno, ne bi bilo tako zanimivo in bi se to vsakdo šel. Vseeno pa sem začel razpredati alternativne načrte. Včasih je najbolje razmišljati naglas in to bom tudi naredil, če me bo kdo od vas poslušal :). Zopet sem govoril s Conradom, kar je kot sem že napisal neverjetno drago. Danes zjutraj sem kupil kartico za 20$ in danes dvakrat govoril z njim, pa imam samo še 13$. Kako zaračunavajo impulze je meni velik misterij. No, pa to ni bistveno. Za sobo še vedno nič ne ve, delati pa naj bi začel ne jutri, temveč v torek. Ravno to pa me že zelo razjeda. Čepim tu v hostlu in zapravljam namesto, da bi kaj zaslužil. Razmišljal sem že, da bi si začel iskat drugo delo, kar niti ne bi smel biti takšen problem. V Taurangi se (menda) precej lahko kaj najde. Od kelnarjenja, pomivanja kozarcev, pakiranja sadja, do raznih fizičnih del, … Vsako jutro na hitro poškilim v časopis na stran z oglasi za delo in ponudba je kar pestra. Po drugi strani pa sem govoril z nekaj backpackerji tukaj, ki so imeli z delodajalci strašno negativne izkušnje. Po opravljenem delu niso dobili plačila ali pa so dobili občutno manj, kot je bilo dogovorjeno, morali bi začeti delati, pa so kar prelagali na naslednji dan, kljub temu pa so jim zaračunavali za sobo, ki so jim jo priskrbeli za čas, ko bodo pri njih delali, itd. Takšnih zgodbic je kar precej. Conrad pa je, po tem kar mi je Gregor dejal, zelo zanesljiv in drži besedo. Poleg tega mi je posodil svoj avto in če bi lahko uporabil nekakšno sociološko logiko, bo tudi pri delu držal besedo, če je že z avtom tako velikodušen. Zato sem se odločil, da raje še počakam do jutri in vidim, če v torek le začnem delati. Še vseeno boljše zgubiti kakšen dan in dobiti zanesljivega delodajalca, kot pa zaradi enega ali dveh dneh naleteti na nekoga, ki me bo na koncu »nategnil«. Tako, pa sem dal iz sebe, kar sem premleval. Če imate kaj za dodati, bom z veseljem upošteval.
Pa pustimo delo malo pri miru. Ko sem izvedel, da bom tudi jutri brezposeln, sem na brzino naredil plan za jutrišnji dan. Vstal bom zgodaj zjutraj in se odpeljal do 70 km oddaljene Rotoure, kjer je Wai-o-Tapu, nekakšen termalni park in, če gre verjeti reklamam, najbolj slikovito in pestro vulkansko področje v Novi Zelandiji, polno termalnih izvirov, jezer, blatnih vrelcev, … Upam, da je vredno ogleda.
To pa se tudi navezuje na dogajanje današnjega dne. Zjutraj sem bil bolj len in vstal šele ob 9:30, če še ne veste sem ves čas tukaj izjemno priden in vsak dan vstanem najkasneje ob osmih. Mogoče zato, ker sem doma pokonci cele noči, čez dan pa brez problema spim, tukaj pa je dan ravno za 10 ur zamaknjen in sem končno našel svoj bioritem. Kakorkoli, nekaj časa sem se kot megla vlekel sem ter tja po hostlu, se celo z notebook-om odpravil v avto na lov za brezplačnimi wireless hot spoti v mestu, kjer bi se lahko »brezplačno« povezal v interent oz. si ga za par minut pri komu sposodil. Našel sem kar precej nezaščitenih mrež, vendar se mi kljub naporom ni uspelo v nobeno vključiti.
Ker pa je bilo nebo spet čisto ko suza, bi bil greh dan preživeti notri. Z avtom sem se odpeljal do Mt. Maunganu in nato naprej do Papamoa beach. Vožnja mi gre že za spoznanje bolje od rok, zato sem se čutil kompetentnega za še par kilometrov in tako prišel v Te Puke, manjše mesto, ki pa je svetovna prestolnica pridelovanja kiwija. Ob poti sem našel nek regionalni naravni park in se odločil, da zopet osvobodim en vrh. Dobre pol ure sem po parku lezel do vrha hriba in se malo razgledal naokoli. Danes je bila nedelja in zato je bilo tu še veliko nedeljskih sprehajalcev in izletnikov. Vsem pa so nam družbo delale mnoge ovce, ki so uživale v soncu in glodale travo.
Pot sem z avtom nadaljeval skozi mesto, dokler nisem ob cesti zagledal ogromnega kiwija. Iz firbca sem šel pogledat kaj naj bi to bilo. Nasad kiwijev, ki je spremenjen v turistične namene. Pri vhodu je večja trgovina s spominki in raznimi izdelki, ki temeljijo na kiwiju. Od hrane, do krem, mil in šamponov. Imajo tudi vlakec, ki vozi med nasadi in za par dolarjev si menda lahko ogledaš ves proces gojenja tega, za Novozelandce tako gospodarsko pomembnega sadeža. Kiwiji so bili že tako ali tako obrani, zazdelo pa se mi je tudi, da ni kaj veliko za videti, zato sem jo mahnil naprej. Še vedno mi ni preveč prijetno voziti se naokoli s Conradovim avtomobilom, vendar sem imel že dovolj »šetanja« po Tauragni, zato še nisem hotel nazaj. Najbližje naslednje in tudi turistično najbolj obiskano mesto v Bay of plenty je Rotorua in do tja sem imel le še 70 km. Pa sem si rekel, zakaj pa ne, če ne drugega rabim malo treninga vožnje po levi strani. Sploh mi ni bilo treba ne vem kako hiteti, da sem bil v dobrih 40 minutah tam. Začel sem razumeti, kaj mi je govoril nek Američan v hostlu, ko je rekel, da med mesti, še posebej naj bi to veljalo za južni otok, ni dobesedno nič. 70 km vožnje se sploh ne da primerjati z vožnjo od Hrastnika do Ljubljane. Prometa tukaj je bilo minimalno, med mestoma pa dobesedno ni nobenega naselja ali semaforja ali česa drugega, kar bi te upočasnilo. Res pa je, da cesta ni bog ve kaj, čeprav za nas, ki smo navajeni »zasavske magistrale« še vedno precej luksuzna. Prišel sem v Rotoruo, parkiral avto ob jezeru in naredil sprehod po centru mesta. Nos sem pomolil v par hostlov in v enem izmed njih sem tudi našel letak za termalni park, ki ga imam namen obiskati jutri. Vem, da bom moral še enkrat opraviti 140 km poti za to, kar bi si lahko ogledal že danes, vendar sem prišel tja šele ob treh popoldne in za to je bilo na žalost premalo časa. Poleg tega pa priporočajo, da si tam točno ob 10:15 zjutraj, saj takrat vsak dan izbruhne največji gejzir v parku.
Mesto je precej podobno vsem drugim, ki sem jih videl do sedaj, jezero in okolica pa sta precej prijetna za poležavanje in sprehode.
Nazaj proti Tauragni sem ubral drugo pot, tako, da sem sklenil krog in si med vožnjo še malo ogledal pokrajino in na koncu nabral dobrih 150 km vožnje po levi.
V hostlu sem si naredil kosilo, zopet testenine. Se pa počasi navajam na to, da je treba biti varčen in pojesti vse kar ti je vstalo do prejšnjega dne in kar najbolje operirati s sestavinami, ki so ti na voljo. Jutri bom verjetno tudi prvič krstil pralni stroj in opral umazane cote. Da le ne bi šlo kaj narobe :).
Se slišimo jutri, ko bom imel verjetno kaj več zanimivih slik.
LP
Vasja

Avto, ki mi ga je posodil Conrad

Obala, zadaj pa Mt Maunganui


Park in potka

Na vrhu hriba

Ovcice

Takole pa zgledajo drevesa kiwija


Rotorua