3. 7. 06, Tauranga, 22.00

Končno imam dobro novico. Malo prej sem govoril s Conradom in jutri zjutraj končno začnem arbeitat. Verjetno bom že jutri ali pojutrišnjem preklinjal, kaj mi je bilo tega treba :), vendar se vseeno počutim malo bolje, ko vem, da bom celo nekaj zaslužil in ne samo zapravljal. Koliko bom zaslužil bomo pa tako ali tako še videli. Zjutraj ob 7:30 moram biti pri Conradu doma, nato pa bova skupaj odšla do mojega bodočega delovnega mesta. Upam le, da ne bo preveč naporno, sicer pa bom že jutri lahko kaj več poročal kakšno delo me je doletelo. Cenejšega prenočišča še vedno nimam, vendar sva tudi za to s Conradom dogovorjena, da bova jutri skupaj malo pogledala po Katikati-ju, če bi se dalo dobiti kaj poceni, pa še na bencinu bom prihranil, če bom stanoval tam. V nasprotnem primeru bom moral namreč vsak dan iz Taurange prevoziti 30 km tja in še enkrat toliko nazaj.
Današnji dan je bil precej pester. Kot sem že dejal, sem se namenil v Waiotapu termalni park. Na poti tja je bila cesta še precej mokra in pomrznjena in Novozelandci z znaki, kot je »Slippery when wet«, mislijo čisto resno. Ko so ceste mokre so res zelo spolzke in izjemno nevarne. Že mene je enkrat malo zaneslo, ko nisem bil pazljiv, na poti pa sem naletel na kar grdo prometno nesrečo. Malo večji terenec je očitno izgubil nadzor in je prevrnjen in popolnoma razbit ležal na sredi ceste. Bo treba kar paziti na cestah.
Da ne bo koga preveč skrbelo, bom raje prešel na lepše stvari. Točno četrt čez deset naj bi vsako jutro v omenjenem parku izbruhnil gejzir, ki brizga vodo in paro do 20 metrov visoko. Do Rotorue je dobrih 70 kilometrov, zato sem nekako računal, da bo debela ura več kot dovolj, da pravočasno pridem tja. Izkazalo pa se je, da je park še naknadnih 25 kilometrov iz mesta. Do blagajne z vstopnicami sem prišel deset minut čez deset, tako kot še vsaj 15 ostalih turistov. Skupaj smo nato dirkali do gejzirja in cela procesija bi zunanjemu opazovalcu verjetno delovala precej zabavno. Nismo pa vedeli, da gejzir pravzaprav sprožijo umetno. Ko se nabere dovolj ljudi, skrbnik stopi do luknje in vrže vanjo par kosov mila. Ves proces ima skoraj do sekunde tempiran. Skrbnik stoji ob gejzirju in spregovori par besed o njegovem nastanku in delovanju, nato pa se odmakne, še preden začne iz njega špricati voda.
Takole nekako pa gre teorija, ki stoji za tem pojavom. Pod gejzirjem je prostor, napolnjen s t.i. hladno vodo, ki ima okoli 75 stopinj, pod njim pa je drug bazen z vročo vodo oz. bolje rečeno paro, v kateri namerijo temperature 160-170 stopinj celzija. Naraven cikel izbruhov gejzirja se razteza med enim in tremi dnevi, odvisno od količine padavin in podtalnice. Ko so razmere ugodne, voda iz zgornjega – mrzlega bazena prodre v spodnjega, ob tem pa se pritisk naglo poveča, zaradi česar začne voda brizgati skozi odprtino. Milo pa je nekakšen umetni regulator. Če sem prav razumel, milnica, ki nastane, razrahlja prst, ki ločuje ta dva bazena z vodo, zaradi česar zopet voda iz zgornjega bazena prodre do spodnjega in zgodi se popolnoma enaka stvar.
Najprej začne iz luknje teči milnica, polna mehurčkov, nato pa voda začne brizgati visoko v zrak in ponavadi brizga kar celo uro.
Vsi turisti smo dobro dokumentirali izbruh in se slikali z gejzirjem v ozadju, nato pa smo se odpravili v park. Sprehajaš se med raznimi bazeni z vročo vodo, različno obarvanimi votlinami, vrelim blatom, itd. Stvari je kar precej, zato vam bom o tem raje kaj več povedal, ko pridem domov. Saj moram kaj tudi prišparati za čas, ko pridem domov. Če ne boste že tako vse vedeli in ne bom imel nič več zanimivega za povedati.
Edino, kar v parku pozimi moti, je to, da je bolj kot ne zavit v meglo. Temperatura zraka je nizka, voda pa vroča, zato ves čas izhlapeva para, in zaradi tega nastane ogromna meglica, ki se vije po celi dolini. Ko sem se peljal tja, se je od daleč zdelo, kot da gori gozd. Zaradi te meglice nisem mogel narediti veliko dobrih slik, pa tudi kakšen večji bazen, kot na primer Champagne pool, ni bil v celoti viden. Videlo se je le prvih par metrov ob robu bazena, dlje pa ne. Ob koncu ogleda sem se pri zaposlenih pozanimal, če je pozimi vedno tako megleno, pa so dejali, da je sicer bolj kot poleti, vendar, da je danes še posebej megleno in da imam pač malce smole. Po njihovih besedah, pa ima tako park poseben misterijozen čar, ki ga drugače ni občutiti.
Zanimivo je tudi videti, kakšne barve tvorijo različne snovi. Zaradi žvepla je veliko rumene vode in rumenih sten v votlinah, železov oksid povzroča rdečkasto rjavo barvo, magnezijev oksid pa vijolično. Seveda pa se najdejo najrazličnejši odtenki in barve so res zelo žive.
Zaradi velikih količin žvepla, ki se sprošča je tudi vonj v parku čisto poseben. Smrdi nekako kot pri nas doma okoli novega leta, ko pokajo petarde. Zaradi tega imaš včasih bolj občutek, da se sprehajaš po kakšnem smetišču kot pa po neokrnjeni naravi. Najhujši smrad pa ima blato, ki zaradi vroče podtalnice vre. Sploh ne morem najti besed, ki bi opisale vonj. Predstavljajte si tisto smrdljivo blato, ki ga najdeš v kakšnem potoku, potem pa ga dajte v lonec in kuhajte en teden in takrat bi verjetno dobili podoben smrad.
Spodaj bom priložil nekaj slik, ki niso bog ve kaj, malo zaradi vremenskih razmer, malo pa tudi zaradi tega, ker je to treba doživeti z vsemi čutili in ne samo z očmi.
Sprehajanje po parku mi je vzelo nekaj več kot dve uri, nato pa sem odšel nazaj proti Taurangi. Nikamor se mi ni mudilo, zato sem nekajkrat zavil s poti, se vstavil ob cesti, si ogledoval pokrajino in naredil še kakšno fotografijo.
Nisem še želel nazaj v hostel, zato sem zavil še do Mt. Maunganui, parkiral avto ob plaži in po potki odšel na polotok, ki štrli v morje in se končuje z manjšim klifom. Vreme je bilo zopet zelo lepo, vendar je kar močno pihalo, kar je povzročalo po mojih ocenah 3-4 metre visoke valove, ki so prihajali iz odprtega Tihega ocena. Veliko ljudi se je zbralo ob obali in uživalo ob pogledu na morje. V morju pa so z valovi bili boj lokalni surfarji. Sam sem si poiskal skalo, se na njej utaboril, si prižgal mp3 player in užival v popoldnevu.
V hostlu sem si skuhal kosilo – spet nekaj, kar je ostalo od včeraj. To so bile v tem primeru nekakšne hrenovkam podobne klobase.
Hostel sicer ni najbolj luksuzna zadeva na svetu, vendar pa ima svoje dobre lastnosti. Spoznaš lahko veliko zanimivih ljudi. Neka Malezijka mi je na primer razlagala, kako se skuha curry, kar bom mogoče celo enkrat poskusil. Baje potrebuješ samo curry mešanico, ki se jo dobi v trgovini, nato pa v wok zmečeš kakršnokoli zelenjavo, ki jo imaš pri roki, dodaš malo limoninega soka in skuhaš. Sliši se precej preprosto.
Pogovarjal sem se tudi z eno Angležinjo, ki je resnično neverjetna. Več kot leto dni je živela v Kanadi, par mesecev preživela v Južni Ameriki, delala na smučišču v Franciji, učila angleščino in opravljala druga volenterska dela v centrali Afriki, sedaj pa je že 4 mesece v Novi Zelandiji. Preden se vrne domov, bi rada šla še v Avstralijo in na Tajsko, nato pa malo nazaj v rodno Veliko Britanijo.
Tukaj se včasih pokažejo razlike med različnimi državami v Evropi. Državljani Velike Britanije, Nemčije, Skandinavskih držav, itd. imajo ogromno prednost pred državami kot je Slovenija. Skoraj za vsako državo na svetu lahko dobijo delovno vizo in tako tam preživijo leto ali dve, poleg tega pa lahko z delovno vizo opravljaš kratko malo vsa dela, tudi tista z večjo dodano vrednostjo in ne samo strogo fizična. Poleg tega se malo pozna višji standard. Odločijo se, da bodo šli na potovanje, si kupijo letalsko karto okoli sveta, ki jo lahko poljubno spreminjajo in odrinejo. Niti ni toliko vprašanje denarja kot volje in želje. Če ne drugega, imamo še veliko dela, da bomo vsaj z vizami v enakopravnem položaju.
Ravno ko sem se spravljal k pisanju dnevnika, me je že drugič danes zmotil Miloš. Zdaj sva malo več časa prebila skupaj in sva nekako že prijatelja in zato prihaja k meni po pomoč. Tudi on je eno leto preživel v Kanadi, sedaj pa je v precej zanimivi situaciji. V bistvu si sploh ni želel v Novo Zelandijo, vendar mu je njegov oče kupil karto in mu kar razložil, kje bo prebil svoje počitnice. Tukaj naj bi predvsem delal in širil svoje znanje angleščine. Trenutno dela le par dni na teden v gostilni za vogalom, rad pa bi našel kaj za cel teden in bolje plačanega, poleg tega pa ne preveč napornega, kar pa bo seveda težko dobiti in zato je že ves obupan.
Že takoj po kosilu me je prosil, če ga peljem do nekega hostla, par kilometrov od tukaj, kjer baje iščejo delavce za obrezovanje kiwija. Tam naju je lastnik napotil do nekega Indijca in jaz sem takoj dobil zelo slab občutek. Že tako so mi govorili, da se je treba na daleč izogibati Indijcev, saj te prinesejo naokoli, če te le lahko. Ponujal je delo v bližnjem nasadu kiwija. Preden začneš delati si moraš kupiti svoje škarje, za kar odšteješ 40$, plačano pa dobiš 7$ na obrezano drevo. Pravijo, da če si dovolj zverziran, lahko obrežeš do dva drevesa na uro, vendar če tega še nisi nikoli počel, ne prideš nikamor. Govoril sem z enim Američanom tukaj v hostlu in rekel je, da je takšno delo najslabše kar lahko dobiš, njegovi prijatelji so se ga lotili, vendar so kljub neizmernem trudu dobili največ 7 dolarjev na uro. Komaj sem uspel razložiti Milošu, da to verjetno ni najbolj pametna varianta.
Cel dan je že iskal delo in je postajal resnično obupan, zato je želel, da kar skupaj začneva iskati kakšno dobro delo. Jaz pa sem mu komaj razložil, da se bom ravno zaradi takšnih Indijcev držal kar Conrada. Kot sem dejal, jutri začnem in Conrad se mi zdi neprimerno bolj zanesljiv, saj mi res pomaga po najboljših močeh.
Drugič me je zmotil zvečer. Pri iskanju rešitve se je spomnil, da bi lahko zjutraj odšel do gradbišča, kjer je delal par dni in se pri šefu pozanimal, če lahko dela direktno pri njih. Prejšnjih nekaj dni je namreč delal tam preko agencije, ki mu je našla to delo, in ta pri zaslužku pobere svoj procent. Ker pa se ni več spomnil, kje se to gradbišče nahaja in ker ni želel, da ga zjutraj s kolesom predolgo išče, je prijokal v mojo sobo. Trajalo je nekaj časa, preden sem zaradi njegove slabe angleščine dojel, kaj točno želi od mene. Ni se mi ravno ljubilo voziti po mestu ob 9 zvečer po trdi temi in iskati tega gradbišča, ki se ga le bežno spomni, vendar pa je res, da smo vsi v podobni situaciji in zato sem razumel njegovo stisko in verjetno bom tudi jaz kdaj rabil kakšno dobro dušico, ki mi bo pomagala v težkih trenutkih. Z mislijo, da se eno dobro delo poplača z drugim, sem odprl avto in pol ure sva se vozila naokoli, da sva le odkrila ta kraj.
Ko sva prišla nazaj, sem še prvič uporabil pralni in sušilni stroj in z manjšimi izjemami jo je perilo kar dobro odneslo.
Sedaj pa še objavim tole na internet, potem pa hitro spat. Vstati moram ob šestih zjutraj in biti spočit, da bom lahko naredil dober prvi vtis.
LP
Vasja