4. 7. 06, Tauranga, 22:30

 Vsakdo, ki mi je bil do sedaj »fouš« tega mojega potovanja, lahko od današnjega dne naprej veliko bolj mirno spi. Danes je dobila juha, ki sem si jo s tole dogodivščino zakuhal, neverjetno kiselkast žmah. Vstal sem ob šestih zjutraj, se odpeljal do Katikati-ja, se dobil s Conradom, da mi je razložil kje se moram zglasiti in koga poiskati. Dobrih 20 minut mi je še vzelo iskanje tega nasada kiwija. Ko sem prišel tja, me je Dave – šef že pričakoval. Začelo se je sicer obetavno, končalo pa precej klavrno, pa o tem malce kasneje.
Na žalost me ni čakalo vzdrževalno delo ampak privezovanje vej kiwija, kar pa ni plačano na uro dela temveč, kot tukaj pravijo, on contract oz. po naše na normo. Da si boste lažje predstavljali za kaj sploh gre, kratek opis. Kiwije najprej oberejo, nato sledi obrezovanje, za tem pa pride privezovanje vej. Kiwi drevesa so bolj podobna vinski trti kot pa sadnim drevesom. Rastejo ob zgrajeni leseni konstrukciji, ki je na vrhu med seboj povezana s kovinskimi žicami. Nekako tako kot pri nas brajda, le da ni postavljena navpično, ampak horizontalno. Kakorkoli že, ko se kiwi obreže, je treba veje, ki štrlijo na vse strani spravit v red, jih enakomerno porazdeliti po tej konstrukciji in s posebnimi plastičnimi klipsnami pripeti na žice. Stvar sploh ni tako preprosta, kot se morda sliši, vendar si je to zelo težko predstavljati, dokler tudi sam ne poskusiš. Plačano dobiš 3,5 dolarja na opravljen bay, kar je približno 2x2 metra velik prostor. Drevesa so zasajena ob vsakem kotu tega kvadrata, tako da so v enem bay-u pravzaprav 4 drevesa, ki pa svoje veje raztezajo še na vse okoliške bay-e.
Dobil sem torbo, v katero spraviš plastične klipsne, škarje in nekaj gumic, s katerimi privežeš veje, ki jih ne moreš pripeti s klipsnami. Izbereš si vrsto, ki jo boš privezoval, in že si v akciji.
Še par številk za lažjo ilustracijo. Delal sem dobrih 8 ur in pol in uspel privezati 26 bay-ev, kar znese 91$ before tax. Nato pa ti odbijejo še dobrih 20% davka. Delo je neverjetno naporno, ves čas si na nogah, zaradi neprestanega gledanja navzgor te boli vrat, roke pa imaš tako ali tako ves čas nad glavo in jih na koncu skoraj ne čutiš. Poleg tega pa ti na koncu palca na rokah skoraj odpadeta. Z njima si moraš pomagati, ko s tisto plastično zadevo pripenjaš vejo. Da se klipsna zatakne za žico, jo moraš s prstom dobro poriniti, kar se po 8 urah še kako pozna.
Že tako ali tako ves čas samo šteješ koliko bayev si privezal in kako malo si pravzaprav zaslužil, da pa še to ni dovolj, zraven tebe dela par ljudi, ki to delo opravljajo že 10 let in dirkajo mimo tebe kot traktor. Najboljši zaslužijo med 30-40 $ na uro! Sicer upam, da mi bo šlo z malo prakse delo hitreje od rok, čeprav če upoštevam še utrujenost, ki me bo zagotovo doletela po parih dneh, realno ne morem pričakovati več kot 100 dolarjev na dan. Še bolj verjetno pa okoli 90 dolarjev.
S prenočiščem pa še vedno nimam in nimam sreče. Conrad je poklical par ljudi, ki bi še utegnili kaj imeti, vendar imajo vse zasedeno. Dal mi je letak, na katerem je par hostlov v Katikati-ju in po končanem delu sem se zapeljal okoli, da bi jih poiskal in povprašal kako je s sobami. Nekaj sem jih našel vendar so bili ali polni, ali pa ne sprejemajo gostov za več kot par dni, kar pa meni ne pomaga veliko. Do nekaterih pa sem prišel, naslov je bil pravi, vendar so bili kar nekako zapuščeni in ležali resnično bogu za leđama.
Z avtom sem se nato vračal domov v Taurango in bil sem resnično slabe volje. Bolj kot sem v glavi računal, kako bo stvar zgledala s finančnega stališča, bolj črno je vse postajalo. V hostlu sem nato h sreči naletel na polno kuhinjo, vsi sostanovalci so prav tako počasi prihajali domov iz najrazličnejših služb. Vsi smo sedeli za mizo in se malo pogovarjali o tegobah. Če bi bil človek vedež ne bi bil revež, bi lahko rekli. Menda je vsaj kar se tiče zaslužka ogromna razlika med poletno in zimsko sezono. Obiranje avokada, ki naj bi bilo kot sadež vredno veliko več kot kiwi, je veliko lažje in veliko bolje plačano. Pozimi pa se izvajajo dela, ki so ponavadi plačana na normo in so neprimerljivo bolj težka. Nekako tako kot bi primerjal obiranje paradižnika z nabiranje motovivca. Le, da bi v tem primeru za obiranje paradižnika dobil veliko večjo plačo. Vse to sem izvedel seveda šele po pogovoru s sotrpini v hostlu. Live and learn. Tako da, za zaslužke raje pridite v Novo Zelandijo novembra ali decembra. Kljub vsemu pa je bilo vzdušje v hostlu neverjetno prijetno. Vsi utrujeni, zgarani in polnih glav skrbi in razmišljanja, kako največ zaslužiti in čim manj zapravljati, vendar smo h sreči ugotovili, da se je bolje vsemu skupaj smejati, kot pa jokati, zato so kmalu začele krožiti razne žalostno/smešne zgodbice.
Danes sem jaz nekaj časa bil tako na tleh kot je verjetno Miloš bil včeraj, ampak proti večeru se mi je le uspelo spet potolažiti. Z Milošem se zdaj le še smejiva vsemu skupaj in le upava, da bova lahko zdržala vsaj kakšnih 20 dni vsak svojega dela. Zapeljala sva se še do trgovine, kjer sva skupaj nakupovala hrano za čez teden in družno študirala, katere stvari kupiti, da bova čim manj zapravila. Verjetno že sami veste, kaj sva na koncu zopet kupila. Polžke, špagete, za zraven pa še malo testenin.
Upam, le, da mi ne bosta odpadla oba palca na rokah, in da me ne bo preveč začel boleti križ, ter da me bodo noge lahko nosile 9-10 ur na dan.
Sedaj se v mislih pojem tisto »delam, delam, delam, delam kot zamorc in se počasi spravljam k težko pričakovanemu počitku.
LP
Vasja
P.S. Ob tem delu bi mi verjetno prav prisli kaksni motivacijski nasveti ali kaj v stilu Smiljan Morji / Motiva(k)cija :)