5. 7. 06, Tauranga, 21:30

Dan ni bil nič posebnega. Delo se ponavadi začne ob devetih, zato sem iz Taurange odšel nekaj čez osmo in sem zaradi tega lahko malo dlje spal. Z dvema 10 minutnima pavzama sem privezoval kiwi do nekaj čez peto popoldne, torej dobrih 8 ur. Verjemite mi, da je delo tako naporno, da se včasih vprašam, kako mi bo uspelo zdržati takšen tempo še nekaj tednov. Če bi bil plačan na uro, bi še nekako šlo, tako pa ves čas delaš kot zmešan, da vsaj približno kaj zaslužil. Veliko je pa tudi odvisno od tega, kako so drevesa obrezana. Danes sem naletel na zelo »grdo« vrsto. Vsa drevesa so bila polna vej, ki so popolnoma med seboj prepletene, ti pa jih moraš poravnati, enakomerno porazdeliti, pripeti s tistimi plastičnimi zadevami, nekatere veje pa še dodatno privezati z gumico. Kljub trudu sem uspel privezati le 25 bayev, kar je, preračunano v dolarje, 87,5. Ko pa odšteješ še davek, ti ostane slabih 68 dolarjev. Grozno in ko zvečer zaprem oči vidim samo veje!
Po koncu »šihta« sem skočil še do Conrada, da sva se še malce pogovorila. Ker v Katikatiju nisem našel nobene sobe ali kaj podobnega, sem se odločil, da bom do nadaljnega kar v Central backpackers hostel Tauranga. Če plačaš za cel teden naprej, je cena 100 dolarjev, kar je nekaj manj kot 15 dolarjev na dan in cenejšega prenočišča tudi v Katikati-ju ne bi mogel najti. Poleg tega sem se tukaj že kar nekako udomačil Hostel je precej velik, ima veliko kuhinjo opremljeno z vsem kar rabiš. Ogromno posode, velik hladilnik, mikrovalovna, toaster, itd. Potem sta tukaj še velika »dnevna soba« s televizijo in radijskim stolpom, pa pingpong in biljardna miza in soba z računalniki, za katere pa moraš na žalost plačati 2 dolarja za 25 minut uporabe. Lahko bi sicer bil vsaj internet zastonj, vendar si ne morem nič pomagati. Pač vsak dan vržem v mašino en kovanec, da na hitro pregledam mejle, update-am stran in preberem novice na 24ur.com. Iz istega razloga sem tudi bolj malo na messengerju na sky-pu pa sploh nič Še vedno se trudim, da bi odkril kakšen prostor, kjer bi se lahko zastonj z notebookom povezal v interent. Takoj, ko/če ga odkrijem, pa vam sporočim, da bomo lahko tudi po skype-u kaj poklepetali.
Ker je hostel relativno velik, je v njem tudi kar nekaj ljudi. Dosti je tudi takšnih, ki so tu že nekaj tednov in bodo še nekaj časa tudi ostali. Tako se počasi z vsemi spoznavam in privajam na življenje v NZ. Prvih par dni je bilo precej težko, ko si čisto sam, nikogar nimaš, ki bi ti lahko pomagal, sedaj po iz dneva v dan spoznavam več ljudi in situacija je že veliko boljša. Z Milošem sva že prava prijatelja pa tudi ostali so zelo prijazni in ni problem kogarkoli prositi za pomoč in kakšen nasvet. Še vedno imam precej dela s papirji in dovoljenji in od Miloša sem danes dobil nekaj dobrih nasvetov. Nek Francoz, ki stanuje tukaj, pa mi je malce razložil, kako je s kupovanjem avtomobila. Zabavno je tudi s kom zvečer kar tako poklepetati, saj so ljudje nabrani res iz vseh koncev sveta in ponavadi imajo za seboj že ogromno prepotovanih kilometrov in imajo zanimivih zgodbic na pretek. Pravzaprav mi je že kar prijetno, ko, med tem ko delam, pomislim, da bom kmalu spet šel v hostel, si skuhal večerjo in s kom malo podebatiral.
Edino, kar moti je, da se moram vsak dan peljati do Katikatija in tako po nepotrebnem zapravljam nekaj denarja za bencin. Ampak, kaj 'čmo.
Še vedno pa mi je ostal en problem, za katerega še nimam rešitve in to je transport oz. avto. Conradov avto lahko uporabljam do koca tedna, do takrat pa si moram nekaj poiskati. Dejal je tudi, da lahko ta avto od njega odkupim, on pa se bo zavezal, da ga bo odkupil nazaj, ko bom zapuščal NZ, vendar mi bo za vsak teden, ko bo avto v moji lasti, zanj odštel 100 dolarjev manj. Torej, če ga bom imel vsaj 7 tednov, bom na njem zgubil 700 dolarjev, kar pa ni tako malo denarja. Je pa avto, po njegovih besedah, kljub svoji zunanjosti in notranjosti, vsaj zanesljiv in z njim ne bi smel imeti problemov, ko bom nabiral kilometre po obeh otokih. Po drugi strani pa, če bom šel v Avstralijo, bom verjetno najprej obvozil severni otok, nato južnega, potem pa kar iz Christchurcha letel v Sydney, zato bi moral avto prodati kar na južnem otoku, saj bi bilo vračanje nazaj v Bay of plenty zopet dodaten strošek in izguba časa. Jutri bom kupil časopis z malimi oglasi, malo pa moram zadevo tudi prespati, potem pa bom videl, kako naprej.
Počasi si ustvarjam tudi sliko o Maorih, vendar kaj več o tem, ko pridem domov. Lahko pa vam povem zanimivo stvar, ki se mi je zgodila na moj prvi delovni dan. Že tako je bilo delo naporno, v vrsti zraven mene pa je delal 19 letni fant maorske krvi. Šolo je zapustil pri 13 letih in na žalost je temu primerno tudi razgledan. Ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije, se mu niti sanjalo ni, kje bi to lahko bilo. Nikoli še ni bil izven Nove Zelandije, oziroma nikoli ni bil izven severnega otoka NZ. Misli, da cel svet govori angleško, zato je bil prepričan, da je tudi v Sloveniji uraden jezik angleščina. Enako neverjetno se mu je zdelo, ko sem mu povedal, da je v teh mesecih pri nas poletje in ne zima, tako kot na južni polobli. Kljub temu pa mi ni prihranil nobenih sočnih zgodbic iz svojega življenja. Nekajkrat je bil že v zaporu zaradi pretepov in enkrat celo nečesa v zvezi z nožem (kaj več o tem ga niti nisem upal vprašati), sedaj mora nekaj dni na teden opravljati družbeno koristno delo in sploh ne sme zapustiti države. No, nekaj časa je razpredal o pretepih, nato o tukajšnjih lokalnih bandah in kako obračunavajo med seboj, kaj najraje pije in kadi, da je brez izpita, vendar po cesti vozi že od svojega trinajstega leta, itd. Za mene je mislil, da sem star vsaj 25 let, nakar se je zelo čudil, da nimam nič otrok, saj ima on že dva. Povedal je tudi, da je bil že vsaj trikrat odpuščen, vendar mu vsakič uspe dobiti službo nazaj. Dela pa tako ali tako samo par ur na dan, pa še to z zelo zmernim tempom. Menda je čez poletje zaslužil dovolj, da mu sedaj ni treba preveč garati. Danes ga h sreči ni bilo v službo, tako ali tako pa sem bil opremljen z mp3 playerjem, ki mi je vsaj malo psihološko pomagal pri celotni zadevi.
To bi bilo zaenkrat vse.
LP
Vasja