6. 7. 06, Tauranga, 22:00

Zbudil sem se ob sedmih zjutraj. Najprej moram malo pošimfati svojega novega cimra. V sobi, v kateri sem, stojita dva pograda. Ko sem prišel v hostel, je bil v tej sobi že malo starejši Švicar, ki je kmalu odšel naprej, nato pa je enkrat prenočil še nekdo, ki ga niti nisem spoznal. Preostali čas pa sem bil v sobi sam – do včeraj. V hostlu sta dva, ne morem reči čista klošarja, ampak se pa tej definiciji precej približata. Cele dneve nič ne počneta, eden, ki je po mojem mnenju star okoli 50 in še nekaj let se ga pa poleg tega vsak večer kar dobro nacuka s kantico vina. Do sedaj sem mislil, da v hostlu le gleda televizijo in je pač na toplem, vendar sem ga včeraj dobil za cimra. Saj bi se še dalo potrpeti, vendar zarad njegovih oblačil smrdi cela soba, zjutraj, ko sem se zbudil je bilo kot v sodu, saj je šel spat kar dobro nažgan, poleg tega pa je celo noč smrčal in me je s tem neprestano zbujal. Če ne bo šel do jutri ven, grem do Tony-a in bom zahteval drugo sobo. Saj ni treba, da sem sam v njej, ampak tega človeka pa res ne bom prenašal.
Torej, zjutraj sem, jezen na svojega cimra, vstal, šel v kuhinjo, da bi si pripravil zajtrk, v dnevni pa je že bila prižgana televizija, saj je Francoz, katerega ime si ne morem in ne morem zapolniti, že nestrpno pričakoval tekmo. Vreme je bilo precej kislo, malo je celo škropilo, za čez dan pa so bile napovedane plohe, jaz pa sem moral še odpreti račun na banki in začeti iskati avto, zato sem se na hitro odločil, da danes ne grem na delo in bom raje še uredil vse tisto, kar mi do sedaj še ni uspelo. Do devetih zjutraj v NZ ne moreš narediti popolnoma nič, saj so vsi uradi, banke, pošte, itn. zaprte. S Francozom in Tonyem smo skupaj pogledali tekmo, nato pa sem se odpravil po mestu.
Bančni račun sem hotel odpreti že, ko sem bil še »brezposeln«, vendar so me v dveh bankah zavrnili. V prvi mi niso hoteli odpreti računa, ker še nisem imel work permit-a, v drugi pa, ker nisem imel ird number (katere pa ne moreš dobiti, če nimaš work permit-a). Čeprav tudi pri IRD number stvari niso čisto jasne. Miloš ima IRD že nekaj časa, kljub temu, da nima work permit-a. Obrazec je poslal v Hamilton in čez dober teden je po pošti dobil IRD number. Jaz pa sem mislil, da bom to lahko opravil hitreje, zato sem z izpolnjenim obrazcem odšel kar v urad, ki je tukaj v Taurangi, kjer pa mi vloge niso hoteli sprejeti brez dokazila o work permit-u, kljub temu, da na obrazcu nikjer ne piše, da ga moraš priložiti.. Miloš mi je nato predlagal, da naj naredim tako kot on in vlogo pošljem kar v Hamilton, kar sem danes tudi naredil. Glede banke pa mi je povedal, da ima on že nekaj tednov odprt račun pri ANZ banki. Zjutraj sem tako zavil v omenjeno banko, povedal kakšen račun rabim in poglej si ga no, čez slabe pol ure sem že imel ves svoj »cash« na banki, v rokah pa plastično kartico. Računov je več vrst, razlikujejo se po tem, koliko plačuješ za njegovo vodenje. Nekateri so popolnoma brezplačni, vendar pa dovoljujejo le 10 brezplačnih transakcij na mesec, vsaka naslednja pa se nekaj malega plača. Sam sem se odločil za račun, za katerega vsak mesec plačam 15 dolarjev, vendar pa lahko plačujem s kartico ali dvigujem denar na bankomatu kolikor krat želim. Edino, kar moram narediti preden zapustim Novo Zelandijo, je, da zaprem račun, saj mi bodo v nasprotnem primeru še vedno zaračunavali stroške vodenja. Ko sem že pri obrazcih in podobnih zadevah, malo prej sem zopet bil pri Maji v Bethlehemu, saj sem njihov naslov uporabil na vseh formularjih in sedaj moja pošta prihaja na njihov naslov. Poklicali so me, da je prišlo nekaj od Immigration office. Upal sem že, da bo to work permit, vendar se je izkazalo, da so mi le poslali vlogo nazaj, ker ni popolna. Zraven bi moral poslati originalen potni list in ne le kopije. Čeprav sem se pred tem o vsej zadevi pozanimal in jih celo poklical po telefonu. V pogovoru pa so mi zagotovili, da kopija zadostuje. Jutri bom pač še enkrat vse poslal in upal na boljši rezultat.
Na banki sem še preveril, kaj bi lahko bilo narobe z eurocardom, da mi ga je zadnjič bankomat pogoltnil. Šel sem do okenca in povedal, da želim z eurocardom dvigniti nekaj denarja. Malce je bilo sicer zmede, ker tega ne počnejo prav pogosto, vendar sem imel po parih minutah denar v rokah. Očitno je problem le na bankomatih. Sedaj, ko imam bančno kartico, to tako ali tako ni več zelo pomembno. Glavno, da lahko vsaj na banki dvignem denar.
Razmišljal sem, da bi skočil še za par ur na delo, vendar vreme res ni bilo preveč prijetno, poleg tega sem izgubil že kar nekaj časa in sem se raje odločil, da grem še malo raziskat kakšna je situacija z rabljenimi vozili. Kupil sem nek oglasnik in začel malo klicati okoli. Pogledati sem šel par avtomobilov. Eden je bil bel ford, letnik 88, brez wof (warant of fitness, kar je nekaj takšnega kot tehnični pregled) in brez registracije, drug avto je bil rdeč mitsubishi, prav tako precej star, sicer registriran, vendar brez wof in kar precej zdelan. Prodajal se je za 500 dolarjev. Poklical sem še nekaj številk iz oglasov in za malce boljši avto so se cene takoj začele vrteti okoli 1500 dolarjev. Nato pa sem govoril z eno Danko, ki je bila slišati zelo prijazna in na hitro sva se dogovorila, da se dobiva kar v centru, le nekaj sto metrov stran od mojega hostla. Prodajala je rdečo mazdo 323, ki jo je imela 8 mesecev, kar jih je preživela v NZ. Avto je 93 letnik, prevoženih ima 160.000 km, avtomatski menjalnik, če odmislim manjšo udrtino na desni strani, tudi precej lepo ohranjen. Poleg tega ima registracijo veljavno do decembra, wof pa do novembra. Z avtom sem naredil en krog in nato obljubil, da se bom do večera odločil, kaj bom naredil, in jo poklical. Ko sem pogledal še vse ostale avtomobile, sem ugotovil, da ta mazda sploh ni tako slaba kupčija. Poklical sem jo, vendar je avto na mojo veliko žalost prodala točno pred petimi minutami. Čez pol ure pa naj bi se dobila s kupcem in dokončala kupčijo. Malo sem bil razočaran, vendar pa je obljubila, da me bo poklicala, če bo šlo kaj narobe in če avta le ne bo prodala. Očitno sem imel malce sreče, saj me je čez dobre pol ure poklicala in rekla, da ima nesojeni kupec avtomobila še neke opravke in bo dobro uro zamudil. Ker pa sem bil prvi, ki si je avto ogledal, se je odločila, da mi da prednost pri nakupu. Za dobrih 150 dolarjev sva še »zglihala« ceno in pristala pri 1200$. Ker so bile banke, kjer bi lahko dvignil toliko denarja, že zaprte, prepisa pa tudi ne bi mogla narediti, saj je bila tudi pošta še zaprta, sva se le na hitro zopet sestala. Jaz sem ji dal 100 dolarjev, ona pa meni en osebni dokument s svojimi podatki in naslovom. Jutri ob devetih zjutraj pa se še enkrat dobiva, da do konca urediva formalnosti. Torej, naslednja dva meseca bo to moje novo prevozno sredstvo. Upam le, da se bo avto dobro obnašal in, da z njim ne bom imel problemov. Me pa skrbi, da, ko bom prišel domov, ne samo, da ne bom znal voziti po desni, ampak še menjati več ne bom znal.
To je bilo pa za danes tudi vse. Jutri, kot sem že rekel, opravim zadevo z avtom, potem pa spet veselo na delo. Kiwi že čaka.

LP