7. 7. 06, Tauranga, 19:00

 



Naslednjih nekaj tednov bo blog najverjetneje (če že ni:) ) precej dolgočasen. Takšni so namreč začeli postajati tudi moji dnevi. Zjutraj vstanem, ko se začne daniti, iz dela pa pridem, ko sonce zahaja. Potem grem še mogoče v trgovino, to je pa tudi vse, kar se mi še da narediti. Poleg tega pa še vedno upam, da bom kaj prišparal, in si niti nočem delati kakšnih drugih stroškov.
Danes sem začel delati dobri dve uri kasneje. Moral sem počakati, da so se odprle banke, kjer sem lahko dvignil denar za nakup avta. Z Danko, katere ime je, če se ne motim, Christiane ali nekaj podobnega, sva morala nato še skočiti do pošte, kjer sva naredila prepis. Kako neverjetno lahko in poceni so lahko te zadeve v primerjavi z našo preljubo Slovenijo. Ona je že prej dvignila obrazec o prenosu lastništva, na katerem so že bili natisnjeni vsi njeni podatki. Jaz sem le dopisal svoje osebne podatke, svoj novozelandski naslov in št. vozniškega dovoljenja, pa še to kar slovenskega. Uslužbenka je nove podatke vnesla v računalnik, mi zaračunala 10 dolarjev, izdala dokument, ki potrjuje, da sem jaz lastnik avtomobila, to pa je bilo tudi vse.
Ona je imela v mestu še veliko opravkov, meni pa se je že mudilo na delo, zato sva se na hitro poslovila in odšla vsak na svoj konec. Z novim avtom sem odhitel v Katikati in oddelal 6 ur. Več kot do petih popoldne tako ali tako ne moreš delati, saj se začne temniti in se ne vidi več dovolj dobro. Danes sem začel delati malo bolj po balkansko. Kot sem že dejal, so nekatera drevesa zelo malo obrezana in so polna vej, kar pa zelo otežuje privezovanje. Ko ni bilo nobenega v bližini, sem zato s škarjami na hitro poščipal nekaj vej, ostale pa privezal. Ko je prišel »šteiger« in prekontroliral zadevo, ni imel večjih pripomb, zato sem se te tehnike posluževal ves dan. Upam, da si bom s tem lahko vsaj malo pospešil celotno zadevo. Vem, da to ni lepo, ampak trenutno se prav malo brigam za to, koliko kiwija bo zraslo naslednjo sezono.
Čakala me je še pot domov, kjer sem malo preizkusil avto. Zaenkrat se obnaša kar v redu in le upam lahko, da bo zdržal vse moje poti. Sedaj si moram le še zamisliti najcenejšo varjanto, kako vrniti Conradov avto nazaj v Katikati. Govoril sem že z Milošem, če bo imel do nedelje kaj časa, da bi jaz tja peljal Conradovo toyoto, on pa bi me spremljal z mojim, nato pa bi skupaj odšla nazaj. Mogoče bova jutri imela kaj skupnega prostega časa, da še to opravim.
Kaj več pa že nimam za dodati. V naslednjih dneh bom objavil kakšno fotografijo avta, da boste videli s čim se sedaj prevažam, drugih slik, ki bi bile vredne objave, pa verjetno še nekaj časa ne bo.
Lepo se imejte!

Vasja
P.S. dnes zvecer je rugby tekma All blacks (reprezentanca NZ) vs. Australia, zato bo pomoje cela NZ pred tv ekrani in bom mogoce celo jaz malo pogledal zadevo. Ce mi bo kaksen lokalc razlozu pravila.