Zopet ena delovna sobota, ki pa ni bila preveč delovna. Odpeljal sem se do nasada, ki je bil popolnoma prazen. Nek možakar tam mi je povedal, da se je ekipa preselila na drug nasad na Walker road. Po dobrih petnajstih minutah iskanja sem jih le lociral in se podal na privezovanje. Vsakič, ko se lokacija zamenja, se mi zdi, da delo postane še malce slabše, kot je že tako ali tako. Drevesa so obupno obrezana, poleg tega so bile vse odstranjene veje še vedno po tleh, tako da se spotikaš in kobacaš čez veje pod nogami, z glavo manevriraš med vejami nad tabo, z rokami pa skušaš iz celotne zmešnjave naštrikati kolikor toliko zgledno urejen bay. Ravno ko smo privezovali, je na obisk prišel traktor. Vej, ki so ležale na tleh, sploh ne odstranjujejo, temveč uporabijo traktor s priključkom, ki se zapelje pod drevesi skozi vse vrste, tista zadeva zadaj pa veje preprosto zmelje in razmeče naokoli kar od njih ostane. To pa verjetno deluje kot nekakšno gnojilo (?). 3 ure sem delal nato pa enostavno ni šlo več. Saj bi se še trudil, če bi vedel, da bom dobil nekaj denarja že samo zaradi ur prebitih tam, tako pa enostavno vidiš, da z delom nikamor ne prideš in resnično težko se je prepričati, da vztrajaš. Še posebej ob pogledih na izurjene delavce, ki te venomer opominjajo, kako počasen v resnici si.
Zjutraj je spet kazalo, da bo bolj kisel dan, vendar se je razvil v čudovito dopoldne. Da bi si malo spraznil glavo sem šel do Mt. Maunganu, kjer se je kar trlo ljudi. Surferjev v vodi je bilo kot mravelj, obala je bila polna sprehajalcev. Zanimivo je tudi videti ljudi, ki v restavracijah ali fast food lokalih vzamejo hrano s seboj in se z avtom odpeljejo do obale, kjer parkirajo in iz avta ven opazujejo ocean in v miru pojejo pozen zajtrk ali rano kosilo. Mlajši imajo v rokah ponavadi kakšen big mac, starejši pa dnevni časnik in kapučino.
Pihalo je kot hudič, zato je bilo »na sceni« tudi nekaj kitesurferjev, presenetljivo pa nobenega windsurferja.
»Fasnga« mi je zdržala ravno en teden, sedaj pa mi je že začelo zmanjkovati surovin za moj želodec. Hiter obisk Pak'n'save-a in spet sem imel eno škatlo zaloge.
V hostlu je spet naokoli norel Miloš. Njegova nervoza in neučakanost tukaj počasi postajata že kar legendarni. Ravno je kuhal kosilo, jaz pa sem se mu kar na hitro pridružil in si tudi sam skuhal južno. Miloš je eno leto živel v Kanadi, zato mu je treba priznati, da je v kuhinji kar mojster. Pozna precej receptov, ki so zelo dobri in sploh ne zahtevajo veliko truda in časa. Pripravljal je piščanca v nekakšni omaki in, ko sem videl, da je vanjo vrgel par žlic marmelade, nisem bil čisto prepričan kaj bo iz tega nastalo, vendar je bila na koncu zelo dobra, v nekakšnem kitajskem stilu pripravljena, sladko kisla omaka. Zadeva pa sploh ni zapletena, mogoče jo bom tudi jaz poskusil spacati skupaj kakšen dan.
V »dnevni« pa sta Jun in s filmi zasvojen Laurent že sukala DVD-je. Sicer pa je bil hostel cel večer poln dogajanja. Ker je bila sobota, se jih je kar nekaj založilo s pijačo in se ga do noči kar dobro nalilo. Meni, v nasprotju s partijo starejših Indijcev in skupino punc iz Anglije ter pa seveda vedno pijanega mojega bivšega cimra, ki se ga naruka vsak večer, ni bilo do pijanskih dogodivščin. Pogledal sem en film, malce študiral lonely planet nato pa zaključil dan.
0 kometarjev:
Post a Comment