16. 7. 06, Tauranga, 23:00

Na gospodov dan sem spanec malo potegnil in, če dobro pomislim, cel dan bil bolj lene sorte. V kuhinji sem počasi pojedel zajtrk, se malo nasmejal obnovi dogodkov prejšnjega dne, ko je eden izmed Indijcev, ki so imeli precej dober pijanski večer, začel opisovati kaj je počel njegov prijatelj Jack. Par stvari je bilo res »močnih«, zato jih raje ne bi omenjal, če pa me kdo spomni, ko pridem domov, bom pa z veseljem povedal. 

Laurent in Jun sta me nato zvabila s sabo po trgovinah. Laurent se je šel zanimat za karto za naslednjo rugby tekmo med All Blacks in Avstralijo. Začuda je rugby v regiji, kjer on živi (blizu meje z Nemčijo) najbolj popularen šport – jaz pa sploh nisem vedel, da ga v Franciji igrajo. Ne vem, ali je to splošno znana stvar, ki je šla mimo mene?

 

Naslednja postaja je bila trgovina s tehničnimi izdelki. V hostlu je nekdo, podobno kot moj mp3 player, odtujil tudi daljinca od dvd playerja. Laurentu pa brez tega živeti ni, zato je kar sam financiral novega. Šli smo še v par trgovin, saj se ravno končujejo zimske razprodaje in onadva sta hotela malo pogledati, če bosta našla kaj pametnega in poceni za obleči. Na splošno bi rekel, da so cene oblačil kar podobne tistim v Sloveniji. Tehnično blago – prenosni računalniki, fotoaparati, videkamere, televizorji, itd. pa so mogoče malce cenejši kot pri nas.

 

Preostanek dneva pa sem nekako izgubil v hostlu. Dva dni mi že po glavi hodi zadeva, ki ima kar precej vpliva na dogajanje v prihodnjih dneh. Že preden sem prišel v NZ sem na nekaj backpackerskih forumov napisal oglas, da iščem sopotnike za potovanje po obeh otokih. Ker sedaj ni ne vem kakšna sezona, se je sicer oglasilo nekaj kandidatov, vendar bi vsi začeli potovati šele septembra, kar pa je za mene prepozno. V petek pa sem dobil msg od neke 20 letne nemke, ki je trenutno v Wellingtonu. Ime ji je Sarah in je nekje iz okolice Dusseldorfa. Par let nazaj je preživela 5 mesecev tukaj kot del izmenjave med nemško in novozelandsko srednjo šolo. Takrat je že videl dober del severnega otoka, sedaj pa je prišla obiskat nekaj prijateljev in pogledati še južni otok. Let domov ima 20. avgusta, zato bi rada šla na južni otok čim prej in zanimalo jo je, če bi mogoče lahko naredila kakšen kompromis.

 

Kot sem rekel, sem zelo veliko razmišljal kaj storiti. Po eni strani je malce kmalu, vendar pa se prav lahko naredi, da na koncu ne najdem nobenega sopotnika in bom celotno pot moral opraviti sam, kar pa ni le precej drago, temveč tudi zelo duhomorno. Ko stanuješ dlje časa na enem mestu, kot to počnem sedaj, že lahko spoznaš ljudi, vendar pa, ko skoraj vsak dan zamenjaš lokacijo, je to veliko težje. Lepše je, če imaš koga, ki je stalno s tabo. Prav tako pa ti ni treba skrbeti za vse stvari, saj si lahko obveznosti malce porazdeliš.

 

Po glavi sem premetaval kopico idej. Lahko bi delal še planiranih 14 dni in nato z njo odšel na južni otok, nato pa bi se sam vrnil in si ogledal še severnega. Trajekt, ki vozi med otokoma pa je precej drag (okoli 250$ za avto in dve osebe) in, ker bi moral ožino prečkati dvakrat, mi ta rešitev ni bila preveč všeč.

 

Drug plan, ki pa se mi zdi čedalje bolj primeren pa je, da na hitro zapustim Taurango – najverjetneje pojutrišnjem, poberem svojih 400 dolarjev, ki mi jih je uspelo zaslužiti, naredim tour severnega otoka, kar bi bilo izvedljivo v približno 12 dneh, nato v Wellingtonu poberem Sarah in skupaj raziščeva še južni otok. Ona je sicer želela oditi iz Wellingtona že 22. julija, vendar, ko sem ji razložil svojo situacijo, je pristala na kasnejši datum. Skupaj bi potem potovala dobrih 14 dni, tako, da bi bilo celotno moje potepanje po NZ dolgo okoli 26 dni, kar pa je približno toliko kot sem planiral. Ona bi nato z avtobusom odšla nazaj do Wellingtona, kjer želi prebiti zadnjih par dni pred odhodom domov, jaz pa bi najverjetneje ostal v Christchurchu, kjer bi mi ostalo še 14 dni do načrtovanega odhoda v Avstralijo. Ta čas bi lahko porabil, da za kolikor toliko primerno ceno prodam avto, če bo sreča pa tudi najdem kakšno delo na črno za ta dva tedna, nato pa kar iz tam odletim v Oz land.

 

Danes sva malo govorila po telefonu in msn-ju in zadevo moram do jutri še prespati, vendar sem precej prepričan, da bom tako tudi storil. Tudi v tem načrtu je malce tveganja, saj ni rečeno, da bom uspel najti kakšno delo za zadnjih 14 dni, vendar pa je tudi tvegano, če ostanem tukaj in ne najdem nobenega sopotnika, kar me lahko na koncu stane celo več, kot če ne najdem dela, saj bom moral sam plačevati za bencin. Poleg tega pa se da privarčevati tudi na hrani in ostalih zadevščinah, če potuješ v družbi z vsaj še nekom.

 

Ker sem mislil, da imam vsaj še 14 dni, lonely planet sploh še nisem začel resno študirati, ker pa se mogoče na pot podam že v torek, pa sem ga danes začel temeljito brati.

 

Res je, da je to precejšnja sprememba plana, vendar ali ni ravno to čar solo potovanja – plane spreminjaš po mili volji in kakor je v danem trenutku pač najbolj ugodno. Edina stvar, ki me malo »bremza«, so le finance :)

 

Jutri se dokončno odločim in če bom res šel, bo blog na srečo zopet postal precej zanimivejši in bolj slikovno opremljen, manj pa bo mojega dolgoveznega razpredanja.

   

LP

   

Vasja