17. 7. 06. Tauranga, 21:30

Odločitev je padla. Jutri začnem potovati in srčno si želim, da bo čim manj skritih pasti, nepredvidenih stroškov, neprijetnosti in seveda veliko dogodivščin ter lepih in zabavnih trenutkov. Upam tudi, da bo avto zdržal vse kilometre, da ga bom na koncu lahko za razumno ceno prodal in, da na južnem otoku še najdem kakšno delo, kjer bom lahko kaj zaslužil.
Zjutraj sem najprej odšel na inland revenue,saj sem moral, preden odidem od tu, poskrbeti za to, da mi bodo lahko nakazali plačilo za opravljeno delo na kivi nasadih. Še vedno sem čakal na IRD number, zato sem se kar osebno oglasil v urad in povprašal kako stvar stoji. Uslužbenka je pogledala v računalnik in mi z majhnim listkom polepšala dan. Številka mi je že bila dodeljena, moji podatki so že bili v njihovi bazi, zato mi je številko le napisala na listek in ga uradno poštempljala. Obvestilo bi/bom verjetno dobil po pošti v prihajajočih dneh, vendar mi sedaj za to ni treba skrbeti.
Z ird številko v rokah sem lahko izpolnil tudi obrazec za odmero davka pri plači. Ta princip vrednotenja davka sploh ni napačen. Sprva se mogoče zdi malce zamotan, vendar se na koncu izkaže za kar učinkovitega. Za vsako delo, ki ga opravljaš, izpolniš svoj obrazec, v katerega vpišeš tax code, in na podlagi te šifre mora potem delodajalec toliko in toliko centov pri vsakem izplačanem dolarju nameniti državi. Če pa formularja ne izpolniš pa davkarija enostavno pobere 45% tvojega zaslužka.
Opremljen s papirji sem se zapeljal do nasada, predal vse stvari Rigsu, mu povedal, da se je moj plan malce spremenil in se mu zahvalil, da so mi omogočili delo pri njih. On je zelo prijazen možakar in ob stisku roke mi je zaželel veliko prijetnih trenutkov potovanja po obeh otokih in veliko sreče.
Ko sem se pripeljal nazaj do hostla, mi je v avtu ravno začela svetiti tista žalostna lučka, ki opozarja, da vozilo postaja žejno. Ugotovil sem, da je avto s 1600 kubičnimi centimetri kar požrešen. Za 100 kilometrov potrebuje slabih 9 litrov bencina. Zato je pa tudi tako pomembno, da si bom lahko te stroške s kom delil.
V Taurangi sem odšel naokoli po turističnih agencijah in povpraševal po najcenejših kartah za Avstralijo. Bližje ko je datum odhoda, dražje so karte, zato bom moral z rezervacijo kar pohiteti. Prej moram še določiti par datumov in še malo preveriti finančni plan, nato pa se odločiti za eno izmed možnosti.
Dobro uro sem prebil tudi v cyber cafeju in iskal informacije ter ustvarjal moj »plan puta«. Zgodaj zjutraj bom odšel v Coromandel – polotok vzhodno od Aucklanda in si tam ogledal par znamenitosti. Če bom uspel vse v enem dnevu bom kar nadaljeval z vožnjo do Aucklanda, kjer lahko zopet zastonj prespim pri Bianci. Če pa bo ogledov preveč za en dan, pa bom prespal v enem izmed hostlov v Coromandel-u in še naslednji dan šel na kakšen krajši izlet in nato do Biance.
Iz Aucklanda pa se bom podal v Northland. Zopet polotok, ki pa leži severno od Aucklanda. Tam je zelo znana 90 mile beach – obala z visokimi peščenimi sipinami, po katerih te peljejo s terenskimi vozili, na voljo pa imaš tudi nekakšne deske, s katerimi lahko »surfaš« po pesku. Čisto severno pa je seveda Cape Reinga – najsevernejša točka NZ. Zelo znan pa je tudi zaliv Bay of islands, ki je, kot že ime pove, poln majhnih otočkov in menda poln zanimivega podvodnega življenja.
Od tam se bom vrnil do Aucklanda in vožnjo nadaljeval proti jugu. Verjetno bom obiskal Waitomo caves, v katerih prebivajo nenavadni črvi, ki se v temi svetijo, nadaljeval proti Tongariro national park, ki se razprostira čez par visokih gor in tako naprej. Vsega še nimam določenega pa tudi ne smem vam izdati vsega naenkrat.
Počasi se poslavljam od prijateljev, ki sem jih dobil tukaj. Miloš je rekel, da ga moram nujno obveščati kaj počnem in kaj se dogaja z menoj, prepričan pa sem, da bo tudi on ravnal podobno.
Eden najprijaznejših ljudi tukaj je zagotovo Jun. Vsakič, ko sem prišel domov in tarnal o delu, me je potolažil in rekel: »Come on man, no worries!« Tudi on dela na nasadu, kjer obrezuje kivi drevesa in je prav tako plačan per bay. Vsakič, ko sem ga vprašal, koliko je v tistem dnevu zaslužil, se je le nasmejal in dejal: »Heaps!« Pa čeprav to nikoli ni bilo res.
Tudi Laurent je super. Sicer malce bolj zadržan in z bolj čudnim, francoskim smislom za humor, vendar kljub temu čudovita oseba.
Tudi nekaj starejših Indijcev, ki stanujejo tukaj, se je na koncu izkazalo, da so neverjetno prijazni.
Hayley pa nas je že zapustila par ni nazaj in se preselila v okolico Mt. Rupehu.Z Milošem, Junom in Laurentom smo si izmenjali email-e, naredil sem par fotk in upam, da se bomo še kdaj srečali.

Preden grem spat moram po daljšem času spet napolniti svoj nahrbtnik, dobro moram tudi razmisliti, kaj bom naredil s hrano, ki mi je še ostala. Ker nisem vedel, da bom že odšel, sem nakupil zalogo za cel teden. Čim več stvari bom vzel s seboj in jih že nekako sproti porabil, kar pa je zelo hitro pokvarljivo pa bom verjetno pustil Milošu. Tukaj sem se že resnično udomačil in prijetno je bilo priti popoldan po delu v hostel, saj sem vedel, da me čaka par poznanih obrazov in z vsakim sem se lahko malo pogovoril in čas je zelo hitro minil. Neverjetno je, kako hitro se človek navadi na določen stil življenja pa tudi če je bilo samo za dobra 2 tedna. Kot bi kar potreboval nekakšno dnevno rutino. Sedaj me čaka nekaj manj kot mesec dni razburljivih dogodkov, dnevi se bodo med seboj verjetno veliko bolj razlikovali, kot so se do sedaj.
Malce spet dobivam tistega znanega »reisen fibra« in ponoči bom zopet malce manj trdno spal. Spet me bodo začele glodati majhne skrbi od tega, kako čim manj zapraviti in čim bolj izkoristiti vsak dan, kaj si ogledati in kaj ne, kje spati, kako priti do tja in se čim manj zgubiti, itd.
Že cel dan sem po malem nervozen, saj vem, da se sedaj šele začne zares. Veselim se, da bom vsaj za 2 tedna imel sopotnico in tako ne bom ves čas samotaril.
Če ste prej držali pesti za delo…no to še vedno lahko, saj bom iskal delo tudi za zadnja dva tedna avgusta na južnem otoku, vendar sedaj držite pesti tadi za to, da se bo potovanje srečno izšlo.
Blog bom obnavljal kolikor pogosto se bo dalo in ga skušal oskrbeti s čim bolj zanimivimi opisi in slikami.
LP
Vasja

Da boste verjeli, da na teh drevesih res raste kiwi.


Delovni nered v moji sobi

Vedno nasmejan in dobre volje - Jun

Od desne proti levi: moja malenkost, Jun, Milos