66° North: 18. 7. 06, Auckland, 21:00

Opažam, da je res bil že skrajni čas, da začnem potovati, saj je blog očitno postal dolgočasen. Nič ni komentarjev, ki sem jih tako vesel.

Skoraj 3 tedne sem bil na enem mestu in v hostlu sem se tako udomačil, da sem že kar pozabil na dejstvo, da sem v Novi Zelandiji, dobrih 18000 kilometrov od rodne domovine. Me je pa zato današnji dan predramil in zopet sem odkril nekaj lepot te zelene dežele. Ob »knapovski« uri, okoli šestih zjutraj, sem se še enkrat poslovil od mojih, v zadnjih tednih pridobljenih, prijateljev, znosil vso prtljago in hrano v avto in rekel adijo Tauranga central backpackersu. Začetek poti sem že dobro poznal, saj sem se do Katikatija peljal skoraj vsak dan, naprej pa se je začelo odkrivanje novih pokrajih. Po 60 kilometrih mi je na avtu crknil »kilometerštevec«, kar sicer ni nobena tragedija, saj tudi brez njega gre. Kljub temu pa je imel dogodek malce negativen vpliv na moje počutje, saj sem nehote začel razmišljati kaj vse še lahko odpove. Če je merilnik hitrosti največ, kar se bo na avtu pokvarilo, bom še popolnoma zadovoljen.

Kot sem že omenil, sem za ta dan imel začrtan ogled polotoka z imenom Coromandel. Prvi postanek sem imel na Hot water beach. Plaža sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če pod površino zaradi aktivne vulkanske preteklosti ne bi bilo zbirališče podtalne vode, ki se segreje do 60 stopinj celzija. Na točno določen čas pred ali po oseki si lahko na peščeni obali skoplješ luknjo, ki se v parih minutah napolni z vročo termalno vodo, in že imaš instant lastno termalno kopel.

V upanju, da bom lahko zadevo tudi lastnoročno izkusil sem prišel tja, vendar, ker je zima, je bilo celotno poslopje, ki skrbi za plažo, zaprto. Malce sem se razgledal naokoli, naredil nekaj lepih slik, kar pa konec koncu tudi ni tako slabo.

Le kakšnih deset kilometrov naprej pa je zelo znana atrakcija Cathedral Cove, ki je del približno tri četrt ure trajajoče pešpoti, ki vodi do treh čudovitih zalivov in skozi manjši gozd.

Cathedral cove je zadnji izmed treh zalivov. Vsi trije imajo peščeno plažo, nad katero se dviga strma klifna obala, posebnost omenjenega pa je luknja v skali (glej sliko spodaj). Ko sem hodil in se vzpenjal in spuščal do teh zalivov me je spet »zadela« lepota Nove Zelandije. Čudovit, svež morski vonj in pa prekrasno morje zeleno-modre barve, posejano z mnogimi visokimi otočki, ki štrlijo iz gladine.

Vreme je bilo precej oblačno in šele, ko sem se vrnil k avtu in se odpravil naprej se je začelo kazati sonce. Vseeno pa sem le še ujel par pogledov na zalive in ocean, ki je v sončni svetlobi dobilo še mnogo lepšo barvo raznoraznih odtenkov zelene.

Od tu naprej nisem imel nič posebej planiranega in sem se kar sproti odločeval, kam bom šel. Čisto do vrha polotoka se mi ni zdelo smiselno voziti in kuriti bencin, saj moram paziti tudi na svoj »proračun«, zato se mi je zdelo bolj primerno, da pošljem sporočilo Bianci in jo povprašam, če lahko mogoče zopet pri njih prespim, preden nadaljujem pot proti Northland-u in tudi na ta način privarčujem nekaj dolarjev. Zopet me je z veseljem sprejela, tako, da sem svojo pot prilagodil dejstvu, da moram do večera prevoziti še nekaj več kot 100 kilometrov do Aucklanda. Odšel sem še malo proti severu, nato pa do mesta Coromandel, ki leži ne zahodni obali polotoka. Cesti, ki sta vodili do tja sta bili dve. Prva je bil precej boljša, vendar daljša, druga pa je vodila čez nekaj hribov in dolin, vendar varčnejša za nekaj kilometrov. Odločil sem se za slednjo, kar pa mogoče ni bila najboljša poteza. Slabša cesta se je na koncu izkazala za makadamsko cesto, podobno tisti čez dnevni kop. Res pa je, da sem bil popolnoma off the beaten track. H sreči se mi ni mudilo, zato sem, namesto, da bi preklinjal cesto, raje užival ob pogledu na pokrajino. Polotok je namreč precej gorat, zato so se na vseh straneh vzpenjali hribi.

V Coromandlu sem imel manjši počitek in pojedel svoje »kosilo«. Hrano iz hostla imam kar v prtljažniku, zato sem se ustavil v parku ob cesti in pojedel par z nutelo in arašidovim maslom namazanih toastov. Od tu sem se usmeril nazaj proti jugu in po ozki cesti, ki se vije vzdolž obale, peljal proti Thames-u, največjem mestu tega polotoka. Tudi tam sem za par minut pretegnil noge, se na hitro razgledal naokoli, potem pa opravil še zadnji del poti – po avtocesti do Aucklanda in nato deja-vu - Biancina hiša.

Iz avta sem prinesel le najnujnejše in najdražje zadevščine, oblačila in ostalo pa pustil v prtljažniku. V hiši me je že čakala znana sobica v garaži. V kuhinji sem si skuhal še hitro večerjo, na internetu preveril par stvari za jutrišnji dan, si naredil spisek krajev, ki bi bili zanimivi za ogled, sedaj pa bo treba kar hitro spat, da bom lahko spet pred petelini vstal in ujel kar največ dneva, ki se še vedno precej hitro konča.

Jutri je napovedano slabo vreme in dež, zato ne vem kako točno bom izpeljal planirane oglede. Najverjetneje pa bom v Northlandu vstal kakšen dan ali dva in mogoče se bodo vremenske razmere izboljšale.

Kmalu pa se spet slišimo!

Vasja