19. 7. 06, Paihia, Bay of islands

Vremenarji včasih še preveč dobro napovejo vremenske razmere. Zbudil sem se v megleno in deževno jutro. Planiranih sem imel kar precej aktivnosti, zato sem bil pokonci že ob šestih. Na hitro sem preveril emaile, saj sem nestrpno pričakoval sporočilo iz kompasa z informacijo, kako je s spreminjanjem karte za postanek v Sydneyu. Z navdušenjem sem prebral, da je možno let razbiti na dva dela – torej, najprej letim iz Aucklanda ali Christchurcha v Sydney, nato pa 20. septembra iz Sydney-a preko Bangkok-a v Dubai. Nekaj malega je sicer doplačila, vendar je zanemarljivo malo v primerjavi s kupovanjem novih kart. 

Nato pa hitro v avto in direktno na sever, v Northland. Preden sem prišel iz Aucklanda na avtocesto sem 2x ubral napačno pot, ko pa sem končno prišel do prave ceste, pa je le-ta bila popolnoma zabita. Očitno običajna jutranja prometna gneča, ko ljudje odhajajo v službo. Trajalo je kar debelo uro, da sem končno prišel do StateHighway 1 in se začel hitreje premikati.

 

Za prevoziti sem imel okoli 250  kilometrov, zato sem imel med vožnjo dovolj časa, da sem telefoniral agencijam in jih povprašal kako je z raznimi ogledi v tem turobnem vremenu.

 

Prvi postanek sem mislil imeti v majhnem obmorskem mestu Leigh, kjer leži tudi Goat island. Iz tam namreč vozi ladjica s steklenim dnom, ki naredi krajšo vožnjo po zalivu, tako da si obiskovalci lahko ogledajo pestro podmorsko življenje. Zaradi močnih vetrov, dežja in posledično tudi razburkanega morja in slabe vidljivosti ladja ni obratovala. Z izleti pa naj bi nadaljevali šele v soboto ali nedeljo.

 

Na to sem lahko kar pozabil in peljal naprej do mesta Paihia, kjer sem najprej poiskal ugoden hostel in rezerviral posteljo za noč. Nato sem se skušal odločiti, katerega izmed mnogih ponujenih ogledov izbrati za naslednji dan. Iz tu namreč vsakodnevno več agencij opravlja enodnevne izlete do Cape Reinga – najsevernejše točke NZ.

 

Lilo je kot iz škafa pihalo pa prav tako, zato sem bil za cel dan prikrajšan kakršnihkoli aktivnosti zunaj. Ves čas kljub temu nisem zdržal v sobi in sem oblekel palarino, ki sem jo dobil za darilo pred odhodom, in pogumno zakorakal po mestu ter se vsaj malo razgledal naokoli. Mesto je precej majhno, deluje kot nekakšna ribiška vasica, je pa menda poleti precej nabito s turisti, saj leži čisto ob obali, ki je del čudovitega zaliva in je kot nalašč za plavanje z delfini, potapljanje, ribolov, itd.

 

Na žalost sem med telefoniranjem izvedel tudi, da, če hočem spremeniti letalsko karto, se moram čim prej osebno oglasiti v pisarni Emirates Airlines, ki pa je le v Aucklandu in Christchurchu. V Christchurchu še nekaj časa ne bom, zato je edina možnost Auckland, skozi katerega se tako ali tako vračam, ko bom šel proti jugu. Ker pa pisarna čez vikend ne dela, moram biti v petek pred peto uro popoldan v centru Aucklanda, da uredim zadevo. Če zamudim, bom moral v Aucklandu čakati do ponedeljka, kar mi bo precej podrlo moj plan.

 

Iz omenjenih razlogov torej tudi ne morem več kot dva dni ostati v Bay of islands. Ker nisem imel druge izbire, sem rezerviral tour po Ninety mile beach do Cape Reinga in upal na manjši čudež, da bo vreme kaj boljše. Napoved je bila namreč jako neugodna – dež in nevihte vse do nedelje.

 

Ker je to celodnevni izlet, sem se zapeljal do supermarketa, kjer sem nakupil hrano in pijačo, ki jo bom vzel s seboj. Ko sem vkorakal v trgovino zagledam človeka, ki se mi je zdel zelo znan. Stala sva nekaj metrov narazen in gledala en drugega. Ravno ko mi je potegnilo od kje ga poznam, me je on ogovoril: »Hey, don't I know you from somewhere?«. Bil je Newyorčan, ki sem ga spoznal v hostlu v Taurangi, kjer je stanoval par dni. Malce sva se nasmejala naključju in eden drugega seznanila, kaj sva počela v tem času.

 

Market je malce oddaljen od centra in, ker je on prišel peš, sem se ponudil, da ga zapeljem nazaj do njegovega hostla, ki je bil le dve hiši stran od mojega. Takšni usodi se seveda ne gre izmikati, zato sva si izmenjala telefonski in se dogovorila, da se po večerji pokličeva in greva mogoče na kakšno pivo v enega izmed pubov v okolici.

 

V kuhinji v hostlu sem pri večerji zopet spoznal par zanimivih ljudi. Zapletel sem se v zanimiv pogovor s Kanadčanko, Angležem in Škotinjo. Ravno so izpraznili vsak svojo steklenico vina in se odpravljali ven in me povabili zraven, ko mi je Eli (newyorčan) poslal msg, naj se oglasim v pubu zraven hostla.

 

Kot sem dejal, usoda je usoda, zato sem odšel do Eli-ja. Z njim je bilo še nekaj prijateljev, ki jih je prav tako naključno spoznal in skupaj smo odigrali nekaj rund biljarda in spili par piv in nato šli pogledat še do ene gostilne, kjer so imeli karaoke večer. Zopet kopica zanimivih ljudi. Eden izmed njih je bil Irec, ki je po poklicu sound engineer. Precej časa je po Evropi potoval z bendi kot so U2, ACDC, Rolling Stones,… in pomagal postavljati ozvočenja in podobno. Baje je zelo dobro plačano delo, vendar pa pravi, da po nekaj časa začne presedati, saj si vsak dan v novem mestu in ves čas skoraj spiš na neudobnih avtobusih.

 

Z Eli-jem in nekim Angležem smo imeli še malo bolj politično usmerjen pogovor, saj je trenutno tukaj zelo popularna reč tisti po nesreči posnet pogovor med Bushem in Blairom na vrhu G8. Ob enih zjutraj pa sem odšel spat, saj sem moral zopet vstati ob šestih.