66° North: 20. 7. 06, Paihia, Bay of plenty

Avtobus, ki pelje do Cape Reinga nas je pobral pred hostlom četrt čez sedmo zjutraj. Celotna pokrajina je bila še vedno zavita v meglo in prav nič dobro ni kazalo, nato pa tisti čudež, za katerega sem upal, da se bo zgodil.

Megla se je dvignila in pokazalo se je sonce ter krasno modro nebo. Najprej smo si ogledali Puketi Kauri forest – ostanek starega subtropskega gozda, v katerem rastejo ogromna drevesa. V preteklosti so gozd prekomerno izkoriščali za les in tako je sedaj ostalo le še 3 odstotke prvotnega področja. Sedaj je gozd zaščiten in tudi obnavljajo ga, vendar drevesa rastejo zelo počasi. Največja izmed njih so stara tudi po par sto let.

Sledilo je še malo vožnje, nato pa vstop na spektakularno 90 mile beach. Obala je sicer dolga 87 kilometrov in ne milj, vendar ima pač takšno ime. Po njej se da peljati skoraj čisto do Cape Reinga, vendar tega početja z osebnimi avtomobili ne priporočajo. Pesek in slana voda že tako ali tako nista preveč primerna za avto, poleg tega lahko obtičiš v pesku, če nima pogona na vsa štiri kolesa. Prav tako je treba obalo prevoziti ob oseki. Zgodilo se je že tudi, da je celo agencija, ki opravlja ta izlete vsakodnevno na obali »izgubila« avtobus. Ponavadi si avtobusi med seboj pomagajo, če kdo kje obtiči, takrat pa je v pesku obstal ravno zadnji avtobus tistega dne. Ker ni bilo nikogar več, ki bi lahko pomagal, je vodič/šofer poklical pomoč, vendar preden so uspeli priti do njega, je že nastopila plima in odnesla avtobus v morje. Ko je morje zopet odteklo je bil avtobus prevrnjen na bok, v njem pa par ton peska, zato so ga morali razžagati na pol, da so ga lahko izkopali. Sledila je seveda le še razgradnja.

Drugače pa je obala res čudovita. Kar ni videti konca. Za kratek čas smo tudi zapustili avtobus in se po njej sprehodili. Vreme se je sicer začelo malo kvariti, precej močno je pihalo in občasno je padla kakšna kaplja dežja, vendar je bilo vseeno še precej jasno in tako je tudi ostalo do konca dneva – hvalabogu.

Na severu, kjer se obala končuje, se nahajajo ogromne peščene sipine, visoke tudi do 80 metrov. Tam smo se zopet ustavili, iz avtobusa vzeli vsak svoj sandboard in se povzpeli na eno izmed sipin. Vodička nam je razložila, kako se varno spustiti do dna. Deske so narejene iz pene, spodaj pa imajo železno ploščo, zato lahko po hribu navzdol dosežeš kar velike hitrosti. Nekaj tednov nazaj si je nekdo celo zlomil nekaj kosti pri tem početju.

Na vrhu sipine se uležeš na desko, z rokami se ob straneh trdno primeš, s palcema na nogah pa se vkoplješ v pesek. Ko se spustiš po pobočju navzdol ti palca namreč služita kot krmilo in zavora. Prvič smo bili vsi precej negotovi in precej »bremzali«, nato pa je stvar začela postajati vsakič bolj zabavna in adrenalinska.

Na koncu sipine je manjša reka oziroma potok, ki se izliva v morje in če si nabral dovolj hitrosti, si z desko lahko prisurfal na drug konec potoka.

Še vedno je močno pihalo, zato smo imeli pesek vsepovsod. Že zaradi samih spustov po sipini ga dobiš po vseh oblačilih, veter pa ti ga nanosi še v ušesa, usta, oči,… Zaradi potoka pa si na koncu tudi čisto premočen. Nekdo je padel iz deske ravno sredi vode in se dobesedno skopal v njej. Kljub temu pa je bilo doživetje nepozabno!

Pot smo nato nadaljevali do Cape Reinga, kjer je razgled NEVERJETEN!!! Tukaj se srečata Tihi ocean iz vzhoda in Tasmansko morje iz zahoda in dobesedno vidi se, kje udarita skupaj. Poleg tega je tudi sama obala enostavno osupljiva. Sprehodili smo se do svetilnika in se dobro uro razgledovali naokoli.

Pot nazaj smo opravili po cesti in ne po obali. Ustavili smo se še v Ancient Kauri kingdom. V močvirjih na področju Northlanda je v tleh zakopanih in zelo dobro ohranjenih veliko dreves, ki so stara od 30 do 50 tisoč let. Ta dreves izkopavajo, iz njih pa izdelujejo pohištvo in podobne zadeve. Ker je zaloga tega lesa omejena, ocenjujejo, da ga bo čez 50 let zmanjkalo, so vsi izdelki, narejeni iz njega, nesramno dragi. V Ancient Kauri kingdom imajo ročne delavnice, kjer ta les sušijo in ga preoblikujejo v najrazličnejše izdelke. Sprehodili smo se po trgovini in se lahko le čudili cenam. Jedilna miza s štirimi stoli stane tudi do 20 tisoč dolarjev, klubska mizica je okoli 5000 dolarjev in tako naprej.

Kmetje, ki imajo v lasti zemljo, v kateri se nahaja ta les imajo ogromno srečo in z njim lahko zaslužijo mastne denarje. Skoraj kot bi imel svoje nahajališče nafte.

Čisto na koncu smo se v majhni ribiški vasici ustavili še na tradicionalen fish'n'chips, nato pa pozno popoldne utrujeni prišli nazaj v Paihio. V hostlu sem se le še stuširal in se končno rešil vsega peska, za kaj več pa nisem imel več energije in cel večer že lenarim v postelji. Je pa za mano res neverjeten dan in, če se bodo takšna doživetja nadaljevala, bo res »out of this world«.

Vasja