22. 6. 06

Mislim, da bi bil najprimernejši izraz za počutje tega dne »emotional rollercoaster«. Pri Bianci sem se zgodaj zbudil in znosil stvari v avto, preden pa sem odšel, pa še na hitro preveril mejle in tako dalje. Ob tem sem izvedel tudi žalostno novico, da mi je zmanjkalo natanko 0,52 točke za sprejem na mednarodne odnose. Tja sem se namreč imel namen prepisati. Stvari nima nikakršne zveze z Novo Zelandijo, mi pa je precej pokvarilo dan in malo skazilo mojo percepcijo in celotno dojemanje krajev, skozi katere sem se vozil, ki so bili prav lepi, vendar se nekako ni dalo uživati v vsem tem.  

Iz Aucklanda sem po precej spodobni avtocesti, kar za Novo Zelandijo sploh ni značilno, odšel proti Hamiltonu in od tam do Waitomo Caves. Pred Hamiltonom sem se spraševal ali se ima smisel ustaviti in si malo pogledati mesto. Pa sem si rekel, če sem že tukaj, zakaj pa ne, zato sem se odpeljal do samega centra in tam iskal parkirno mesto. Lahko bi parkiral nekje ob cesti in plačal par dolarjev parkirnine, vendar sem bil preškrt in iskal prostor, kjer bi lahko avto pustil zastonj. Našel sem Burger King s precej velikim parkirnim prostorom, ki je bil skoraj popolnoma prazen, saj je bila sobota zjutraj. Postavljeno so imeli opozorilno tablo, da so parkirni prostori namenjeni le gostom restavracije, pa sem kljub temu mislil, da ne bodo zganjali problemov, saj, kot sem že rekel, ni bilo skoraj nikogar tam. Naredil sem le majhen krog, se ustavil v pekarni in kupil nekaj za pod zob in odšel nazaj, kjer so me na avtu že čakale lisice in listek na vetrobranskem steklu. Katastrofa! Ravno, ko sem vrtel številko, kamor je treba poklicati, da ti jih pridejo odstraniti, je iz restavracije prišel možakar, ki mi je zakuhal to zadevo. Razložil mi je kako in kaj in, no, bistvo vsega je, da bi moral plačati 60$. Takrat pa sem mu začel na dolgo in široko razlagati, da potujem naokoli in, da nimam veliko denarja, da sem čisto sam, avto pa sem parkiral samo za slabih deset minut misleč, da zaradi tega ne bo nevšečnosti. Sprva se ni dal omajati in je dejal, da če bi bilo manj kot 10 minut, bi jih  brezplačno odstranil, mene pa ni bilo nazaj vsaj 15 minut. Pa sem spet začel s svojo zgodbo, da si tega ne morem privoščiti in, da bi bil zelo vesel, če bi se lahko kako drugače zmenila. Nato pa se je le malo premaknil in rekel, da on sicer ne more veliko storiti in da bi se moral najprej posvetovati s svojim šefom, vseeno pa je ponudil, da mi zaračuna ceno za upokojence, ki je 30 dolarjev. Čez celo čelo pa mu je pisalo, da to nima nikakršne zveze s šefom in tudi, da ni nobenega popusta za upokojence, ampak bo šel denar direktno v njegov žep. Izvlekel sem denarnico in mu iz nje dal 25$ in rekel, da je to vse, kar imam pri sebi in če želi imeti 30, bo moral počakati še nekaj časa, da najdem kakšen bankomat. H sreči je zadostovalo in že v naslednji sekundi sem imel spet svoboden avto. S preklinjanjem, kaj mi je bilo sploh treba riniti v Hamilton, sem se odpeljal še okoli 70 km do Waitomo caves. Sem pa odkril tudi malce balkanske krvi v kiwijih :).

 

Waitomo caves pa naslednje razočaranje. Moram biti malo patriota in roko na srce, kdor je že bil v Postojnskih jamah, se mu dobo zdele tele novozelandske Waitomo caves, ki so tako množično obiskane in promovirane, porazne. Notri si slabih 45 minut pa še to le zato, ker ima vodička veliko za povedati in, ker čakaš na nekaj minutno vožnjo s čolničkom. Drugače so zelo, zelo majhne. Edina stvar, ki jo te jame v nasprotju s postojnskimi imajo, je glowworm. Torej črvi, ki se svetijo v temi. Na stropu si spletejo mrežo, s svetlobo, ki jo njihova telesa oddajajo, pa privabljajo insekte, ki se nato ulovijo v mrežo, črvi pa jih pojejo. Na koncu se ti črvi preobrazijo v komarju podobne insekte, ki živijo le nekaj dni, med tem pa odležejo na stotine jajčec iz katerih se razvijejo nove ličinke. S čolničkom smo se zapeljali po eni izmed jam in si na stropu ogledovali te črve. Izgledajo skoraj natanko tako kot kresničke, res pa je, da jih je precej več na kupu in tako se zdi, ko gledaš v strop, kot da imaš nad sabo nebo polno zvezd. Fotografiranje ni dovoljeno, zato iz tu nimam nobene slike.

 

Naslednja in tudi končna postaja dneva je bilo mesto Taupo, ki leži ob jezeru Taupo – precej presenetljivo. Poiskal sem hostel in se zopet razpakiral. Ni preteklo niti par minut, ko se je okoli mene že začel sukati nek Nemec po imenu Constantin. Dober teden nazaj je prišel v NZ in ima namen tukaj ostati leto dni, ter malce delati in potovati. Ker je bil sam, se je kar nalepil name in me ni spustil izpred oči. Ko sem mu povedal, da sem namenjen na južni otok je celo začel razmišljati, da bi se mi pridružil, vendar kasneje iz tega ni bilo nič. Skupaj sva odšla pogledat Huka falls, precej mogočen slap na reki Waikato. Za naslednji dan pa sem rezerviral pohod imenovan Tongariro crossing. Gorska pot vodi čez Mt. Tongariro in na njen si lahko od bližje ogledaš nekaj vulkanskih kraterjev in pa Mt. Rupehu in Mt. Ngauruhoe. Čez poletje je pot menda precej lahka, sedaj pa je zaradi snega in snežnih razmer priporočljiva le z derezami in cepinom itn. Celotna zadeva v zimskem času stane 100 dolarjev, vendar so mi čisto vsi, ki so pot opravili, dejali, da je resnično vredna svojega denarja. Avtobus nas naj bi pobral četrt čez šesto uro zjutraj, zato sem le še preizkusil savno v hostlu, nato pa odšel spat.

 

Kot sem na začetku omenil, pa sem imel čustveno zelo nestabilen dan :). Najprej izvem, da nisem sprejet na faks in zato sem ves dan po malem razmišljal o alternativnem planu, nakar zvečer dobim sporočilo, da sem sprejet, kljub temu, da mi manjka ušive pol točke. Sledilo je seveda veliko veselje, ki pa spet ni trajalo dolgo, saj je sledilo še drugo sporočilo, iz katerega sem izvedel, da nisem bil sprejet na mednarodne odnose ampak na komunikologijo. Kakorkoli že, je kar je in z nestrpnostjo sem pričakoval prihajajoči dan, da grem malo v gore in si malce prečistim glavo.

 

Zgodila pa se je še ena stvar, ki pa bi jo skoraj pozabil omeniti, čeprav je bila prav neverjetna. Ravno sem bil v kuhinji v hostlu, ko receptor mimo pripelje par, ki je na novo prispel. Zapomnil si je, da sem iz Slovenije, zato je h meni pripeljal žensko, ki je prišla, in mi jo predstavil. Ne boste verjeli, bila je iz Maribora. Kako majhen je ta svet!