66° North: 23. 6. 06, Taupo

Kar nekaj nas je ta dan želelo prečkati Tongariro. Ko je bila še tema, nas je pobral avtobus izpred hostla in nas odpeljal na pot proti Tongariro national park, ki je trajala dobro uro. Med potjo so nas opremili z derezami, jaknami, hlačami, čevlji – lahko si si izposodil praktično vse, kar si potreboval.

Ko smo prišli tja in začeli hoditi po poti, ki je na začetku zelo položna in tlakovana je bilo vreme precej neugodno. Megleno, deževno in vetrovno, vendar je bil vodič zelo optimističen, da bo, takoj ko se povzpnemo malce višje, nad plast oblakov, vreme zelo lepo. Napoved je bila namreč dobra, vendar pa je bila realnost na naše veliko razočaranje popolnoma drugačna. Bolj kot smo hodili, bolj močni so bili vetrovi, bolj mrzlo je postajalo in celotna pokrajina je bila zavita v gosto meglo. Po treh urah hoje smo prišli do prvega vulkanskega kraterja, ki se nahaja tik pod vrhom Mt. Tongariro. Takrat pa se je vodič odločil, da nima smisla nadaljevati, saj bi nam vzelo preveč časa, videli pa ne bi popolnoma nič. Bolj ali manj neuspešno smo skušali poiskati malce zavetja, da bi si malo odpočili pred sestopom, ker pa nas je kar precej zeblo smo kar hitro odšli nazaj proti dolini.

Spodaj nas je zopet čakal avtobus in odpeljal nazaj v mesto. Denarja nazaj nismo dobili, kdor pa je hotel, pa je lahko še enkrat rezerviral pohod in odšel naslednji dan še enkrat poizkusit. Ker sem slišal toliko lepih stvari o tej poti in ker konec koncu 100 dolarjev ni tako malo, pa tudi trmast sem dovolj, sem se takoj odločil, da grem naslednji dan še enkrat.

V avtobusu je seveda vladalo veliko razočaranje in, ko sem prišel nazaj v hostel, sem bil tudi jaz slabe volje, še zmeraj pa sem imel polno glavo stvari povezanih s faksom, zato sem se preoblekel in šel na 45 minutni tek do Huka falls in nazaj. Na začetku te poti, ki vodi do slapov pa se v reko izliva potok, ki izvira iz vročega termalnega vrelca, zato je voda v njem segreta na več kot 40 stopinj. V majhnih bazenčkih in tolmunih se vsak dan tam namaka veliko ljudi. S seboj sem imel kopalke, zato sem se po teku preoblekel in se tudi sam namočil v toplo vodo. Sprva se zdi tako vroča, da misliš, da ni variante, da se boš spravil noter, nato pa se počasi navadiš in voda je na koncu čudovita.

Bilo je res čudovito doživetje, saj ne vem če je še kakšen kraj na svetu, kjer si lahko v enem dnevu na snegu, nato pa se zunaj, sredi zime kopaš v naravnem potoku, v katerem ti je skoraj prevroče.

Ko sem se vrnil v hostel, sem izvedel, da je pohod za naslednji dan odpovedan, saj se vreme naj ne bi bistveno izboljšalo. Očitno bom moral tu ostati še kakšen dodaten dan, da končno prehodim ta zaklet Tongariro crossing.

Ker mi zjutraj ni bilo treba vstati pred petelini, sem bil malce dlje časa pokonci. V dnevni sobi sem zopet spoznal neverjetno zanimivega človeka. Včasih se mi zdi, da je potovanje vredno že samo zaradi ljudi, ki jih srečujem, pa tudi če ne bi nič videl. Bil je zopet Američan, ki živi v samem centru Manhattna. Povedal sem mu, da sem enkrat bil tam in, da mi je bilo mesto neverjetno všeč in že sva si imela toliko za povedati. Razlagal mi je, kako je bilo, ko se je zgodil napad na wtc in tako naprej.

Narejen ima doktorat iz sociologije, sedaj pa na srednjih šolah in na univerzi uči zgodovino. Prepotoval pa je že praktično cel svet – dejansko! Bil je po celi Evropi, vključno s Slovenijo, po celotni Južni Ameriki, Aziji, Avstraliji, itd. Zgodb in dogodivščin mu kar ni in ni zmanjkalo, poleg tega pa se mu je res videlo, da je učitelj, saj je prav z veseljem razlagal raznorazne zgodbice. Ko sem odhajal spat sem se šele zavedel, da sem od njega izvedel prav ogromno stvari. Res neverjetno!