25. 7. 06

»Third one lucky« pravijo. Končno mi je le uspelo opraviti ta zloglasen pohod. Nima smisla kaj veliko opisovati, bom raje pokazal fotke, ko pridem domov. Je pa treba omeniti, da je bil razgled prekrasen! Enkratno je bilo zopet malce hoditi po snegu in biti v »tapravi« zimi.  

Čez dan je bilo dovolj časa za pogovore z ostalimi sotrpini, ki so opravljali to pot. Kar nekaj nas je zopet bilo iz istega hostla in na koncu dneva smo postali krasna druščina. Nemka Anika, ki je pol leta študirala psihologijo v Wellingtonu, sedaj pa še malce potuje naokoli, preden odide nazaj domov, valižan Gareth, ki je zadnje leto in pol preživel v Avstraliji, malce delal in potoval naokoli, Južnoafričan John, ki že leto dni potuje po celem svetu in za cilj si je zadal obiskati vsaj 10 držav, luksemburžan Gerard (ne vem, če sem prav napisal), ki živi v Insbrucku, kjer je tudi doštudiral medicina, sedaj pa je na potovanju po Avstraliji in NZ in pa seveda moja malenkost. Izmučeni smo prišli nazaj v hostel, spet malo preizkusili savno, ker pa je bila druščina res čudovita, še nismo imeli dovolj in smo odšli v pub v centru mesta, kjer imajo vsak torek nekakšen družaben večer. Vsaka miza dobi svoj list, na katerega napiše odgovore na raznorazna vprašanja, ki jih postavljajo. Zmagovalna ekipa na koncu dobi 150 dolarjev. Zmagali nismo, zabavno je bilo pa kar precej in domov smo prišli šele ob treh ponoči.

 

Najprej sem imel namen naslednji dan odpotovati naprej, vendar gre sedaj Gareth z menoj do Wellingtona, mogoče tudi na južni otok, zato sva se odločila, da še en dan ostaneva v Taupo, nato pa naprej.

 
Razlika je očitna - Tongariro v lepem vremenu.