66° North: 11. 8. 06. Wanaka

Še vedno nas je mučila težava, ki je slišala na ime, pomanjkanje prostih postelj v hostlih. Že prejšnji dan smo rezervirali sobo par kilometrov iz mesta in tako smo se morali zjutraj najprej preseliti, nato pa smo se jaz, Rob in Gareth dobili z Ivanom in se odpeljali proti smučišču Treble cone.

Če rečem, da smo na trnih pričakovali bordanje, bi bil skoraj premil izraz za nestrpnost, ki smo jo doživljali. Asfaltirana cesta kar naenkrat iz doline zavije na precej slabo urejeno makadamsko pot, ki se začne strmo vzpenjati smučišču naproti. Novozelandci imajo očitno res radi adrenalinske športe, saj cesta ni popolnoma nič zavarovana, prepadi pa so ponekod osupljivo globoki. Nekaj let nazaj se je na tej cesti celo smrtno ponesrečila skupina najstnikov. Dve dekleti in en fant so se odpravljali smučat in z avtom zgrmeli s ceste v prepad. Sedaj sicer ni bilo ne vem kako nevarno, ker cesta ni bila zaledenela ali zasnežena, vendar pa si niti predstavljati ne upam, kako poteka vožnja, ko zapade par centimetrov snega. Ko enkrat zapelješ s ceste ni ničesar, ki bi avto zaustavilo in preprečilo padec nekaj sto metrov globoko, niti dreves.

Avto s katerim smo se peljali je bil Ivanov enoprostorec toyota, ki je imel 4x4 pogon in to nas je vsaj malo tolažilo.

Končno smo prispeli do parkirišča, kupili karte in se zapodili na sneg. Treble cone je precej priljubljeno smučišče pa čeprav ima vsega skupaj le 2 sedežnici. Prog je sicer nekaj več, nekatere med njimi so tudi precej strme, vendar pa se ga ne da primerjati s smučišči v Avstriji, Italiji, itd. Precej presenečen sem bil, ko sem izvedel, da ima prav to smučišče največjo višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko na smučišču, med vsemi smučišči v NZ. Po površini jih je nekaj sicer malenkost večjih, vendar pa mi je kmalu postalo jasno, da so vsa smučišča tukaj astronomsko manjša od tistih luksuznih smučarskih središč, ki smo jih Slovenci navajeni v Dolomitih ali francoskih alpah.

Naredili smo nekaj »fur« in kmalu sem začel preklinjati izposojeno opremo, čeprav sem se pri izboru precej potrudil in poskrbel za to, da sem dobil dober bord. Tudi vezi niso bile najbolje nastavljene, zato sem izpustil eno vožnjo z namenom, da malce popravim nastavitve. Na spodnji postaji sedežnice niso imeli izvijačev, zato sem se moral zapeljati na vrh. Mimogrede sem opazil tudi veliko zastavo z napisom Elan, ki je bila postavljena nekaj metrov stran od sedežnice. Zraven pa je bila pa tudi avstrijska smučarska reprezentanca, ki je očitno prišla sem trenirat. Ko sem že omenil Elan…skoraj v vsaki trgovini naletim na njihove smuči. V eni izmed bordarskih trgovin so prodajali celo njihove borde in, ko sem se začel zanimati za njih mi je prodajalec vneto razlagal, kako dobri so in če sem že slišal za njih. »Seveda jih poznam, če sem pa iz Slovenije!«, sem mu odvrnil. Po izrazu na njegovem obrazu sem sklepal, da ne ve točno o čem govorim, zato sem ga na hitro podučil, da je Elan slovenska firma. Temu pa je moral slediti še »šnelkurs« o tem, kje se Slovenija sploh nahaja.

Nazaj h prvotni zgodbi. Usoda je očitno hotela, da sem se usedel na sedežnico skupaj s še tremi ljudmi. Eden izmed njih me je prijazno pozdravil, jaz pa sem ga nato popolnoma brez razloga vprašal iz kje je. Povedal je, da je iz Avstralije, nato pa je tudi njega zanimalo iz kje sem jaz. Ko sem povedal, da sem iz Slovenije, pa se je oglasila ženska, ki je sedela zraven njega: »I'm from Slovenia too!« Na hitro sva preklopila na slovenščino in kar nisva se mogla načuditi naključju. Ime ji je Alenka, štiri leta že živi v Sydney-u, saj je poročena z Avstralcem, drugače pa je iz Slovenske Bistrice. Najbolj zanimivo pa je to, da ima celo prijateljico iz faksa, ki stanuje v Hrastniku! Dejala je, da se ponavadi vsako leto vsaj za en teden vrne na smučarske počitnice v Slovenijo, ker pa se tokrat ni izšlo, sta z možem odšla v Novo Zelandijo na en teden smuke.

Delovala je neverjetno navdušena, da je naletela na Slovenca in od mene je želela zvedeti prav vse. Koliko časa sem že tukaj, kaj počnem, kje sem potoval, kaj delam doma, itd. Ko sem ji povedal, da se konec meseca odpravljam tudi v Avstralijo mi je dala svojo telefonsko številko in dejala, da jo moram nujno poklicati, ko pridem v Sydney, da se zopet srečamo.

Dan je tako postal že kar malce kičast. Nebo je bilo brez oblačka, proge »speglane«, gužve ni bilo, po vrhu vsega pa sem naletel še na Slovenko. Verjetno pa ne bi bil zdrav, če si ga ne bi nehote še malce bolj popestril. Nekaj časa smo bordali skupaj, nato pa sem na lastno pest odšel prevozit še nekaj prog. Ko sem se z sedežnico vračal na vrh, sem hotel na mobitelu preveriti koliko je uro, ko nenadoma ugotovim, da imam odprt žep. Denarnico sem imel še v njem, mobitela pa ni bilo več. Panika!!!

Hitro sem naredil še eno vožnjo po isti progi, saj se mi je nekako zdelo, da vem, kje bi ga lahko izgubil. Na žalost je bilo to ravno na delu, kjer sem šel malce izven proge. »Celca« sicer ni bilo, kljub temu pa se je zdelo skoraj neverjetno, da bom še kdaj našel telefon.

Na hitro sem razporedil prioritete in sklenil, da je v naslednji uri najbolj važno, da zopet najdem Alenko. Z izjemo njene številke, ki sem si jo shranil v telefon, nisem imel od nobenega drugega kontakta ali vsaj naslova.

Nekaj časa sem zaman hodil okoli in upal, da še enkrat naletim nanjo. Odločil sem se celo, da ji pustim sporočilo ob spodnji postaji sedežnice, ki bi ga morda prebrala in poslala sms na Gareth-ov telefon. Uslužbencu sem razložil, zakaj se gre in napisal sporočilo na tablo, ki jo uporabljajo, če se kdaj izgubi kakšen otrok. Odšel sem nazaj po svoj bord in se odpravil nazaj na teren, ko mi je uslužbenec pomahal in dejal, da so našli nek telefon in da naj grem pogledat v pisarno, kjer imajo »lost&found«. Danes se me je pa res držala sreča in v nasprotju z vsemi verjetnostmi in murphy-jevemi zakoni me je tam čakal moj izgubljeni telefon. Tako sta bila rešena oba moja problema – telefon in Alenkina številka.

Presrečen sem se nato spet pridružil druščini in skupaj smo nato skoraj do konca obratovanja sedežnic uživali na snegu.

Zadnjič sem bordal konec aprila, kar pomeni, da nisem bil na snegu 3 mesece. Neverjetno pa je, kako hitro človek zgubi kondicijo in zadnjih nekaj voženj so me noge že skoraj neznosno bolele in sem bil skoraj vesel, da je bilo konec.

Na srečo pa nisem bil edini, ki ga je dan na snegu izčrpal. Prav vsi smo bili izmučeni, zato smo preostanek dneva le še leno poležavali v hostlu.

Vseh vas verjetno ne zanima, kljub temu pa vem, da vas je nekaj, ki bi z zanimanjem prebrali še par vrstic o smučiščih na drugem koncu sveta. Po končanem dnevu sem malce preanaliziral tukajšnje razmere in sam pri sebi naredil nekaj primerjav s smučišči, ki smo jih navajeni v Evropi. Slika, ki sem si jo ustvaril verjetno ni najbolj objektivna, saj temelji le na izkušnjah iz enega smučišča in nekaj pogovorih z »lokalci«, pa vseeno…

Torej, prva stvar, ki je tukaj precej drugačna je, da ni smučarskih središč, kjer bi lahko stanoval na samem smučišču ali na peš razdalji do njih. Apartmaji, hoteli in hostli se povsod nahajajo vsaj nekaj deset kilometrov stran, zato pa skoraj vsi smučarski paketi, ki jih ponujajo smučarske agencije, vključujejo najem avtomobila. Infrastruktura na samih smučiščih sicer ni slaba, torej sedežnice so dokaj sodobne, imajo pa (vsaj v Treble Cone je tako) eno veliko slabost, ki je mene precej motila. Sedeži nimajo naslonjala za smuči oz. bord in tako ti celo pot do vrha bord visi na eni nogi, kar po parih minutah precej neprijetno boli. Tudi velike koče in gostilne se zaman išče po smučiščih. Ponavadi je le ena restavracija pri vznožju smučišča, to pa je tudi vse.

Na omenjeni dan proge sicer niso bile moteče ledene. Bile so precej trde, vendar se je z izjemo nekaj ledenih plošč, dalo precej udobno voziti. Kljub temu pa mi je vodič, ki nas je peljal čez Tongariro in je že izkusil tudi evropske razmere, dejal, da je ponavadi sneg tukaj precej bolj moker. Pršič je veliko bolj redek, proge pa so ponavadi bolj trde in ledene. Vzrok verjetno tiči v tem, da je NZ obkrožena z morjem, kar vpliva na količino vlage v zraku, posledično pa tudi na sneg v gorah. Sicer pa nad »speglanostjo« prog vsaj na ta dan in na omenjenem smučišču nimam nobenih pripomb, pravzaprav so bile prav zgledno zratragirane (čeprav nisem v celem dnevu zagledal niti enega ratraga).

Kar pa se samih ljudi in znanja tiče pa je ena stvar precej bodla v oči. Očitno smučanje in bordanje tukaj ni tako popularno kot je pri nas in zato je ljudi, ki se lomijo po progah precej manj. Na žalost je nekaj Azijcev, ki pridejo sem na počitnice in se želijo preizkusiti v zimskih športih, vendar so resnično motorično omejeni kar se snega tiče in se na njem enostavno ne znajdejo. Sicer pa ljudje dobro obvladujejo dile pod nogami. Veliko bolj se tudi promovirajo inštrukcije in paketi za začetnike in ljudje po njih tudi množično posegajo, kar pa je spet precej pozitivno, saj se tako naučijo pravilno smučati, poleg tega pa jih učitelji odpeljejo na bolj položne predele in tako ne povzročajo nevarnosti na smučišču za ostale.

Mogoče zato, ker smučišča niso tako polna, ali, ker ljudje, ki smučajo, poskrbijo za to, da šport dobro obvladajo, ali pa le zato, ker so Novozelandci mahnjeni na adrenalin, pa lahko zaman iščeš zaščitne ograje in druge varnostne ukrepe. Nekaj stebrov in snežnih topov je oblazinjenih, to pa je tudi vse, kar se varnosti tiče. Proge so zelo slabo označene, nihče se niti preveč ne sekira, če se ljudje podajo izven prog – možnosti za off-piste smučanje je bilo v Treble cone ogromno. Poleg tega pa je nekaj precej izpostavljenih predelov, kjer lahko zgrmiš precej globoko precej hitro, če nisi pazljiv, pa se nihče ne obremenjuje s tem.

Povezovalna proga, ki vodi iz ene strani gore na drugo, na primer, je široka le kakšnih pet metrov, na desni strani pa je pobočje pod njo neugodno strmo, poleg tega te ob morebitnem padcu čez rob pričaka kar nekaj skal. Takoj na začetku sem se peljal po omenjeni progi in s sposojenim bordom še nisva bila v najbolj prijateljskih odnosih, zaradi česar bi skoraj odletel izven proge, vendar sem bil prepričan, da spodaj ni nič nevarnega. Šele, ko sem se drugič peljal mimo, sem ugotovil, da bi morebiten padec lahko bil jako zoprn.

Končna ocena – za nas je NZ zagotovo precej eksotična smučarska destinacija, vendar pa se po mojem mnenju v enem tednu smučanja precej naveličaš vseh prog. Veliko bolje se je podati v Francijo ali Italijo, pa še neprimerno bolj prijazno je za denarnico. Res pa je, da je tukaj sredi avgusta prava zima, kar v Evropi lahko zaman iščeš in, če se ne da zdržati pol leta brez smučanja, je NZ idealna rešitev.

Spodnja postaja sedežnice zadaj, levo pa prodajalna smučarskih kart