Soboto je bilo treba kar najbolje izkoristiti za oglede. Najprej smo družno odšli v Te Papa, najbolj znan muzej v Novi Zelandiji. Muzej je visok 5 nadstropij in v sebi skriva vse mogoče. Da bi si ogledal vse stvari bi verjetno potreboval več kot le en dan. Veliko ljudi se tudi odloči za ogled razstave posvečene filmu Lord of the rings, ki je bil v celoti posnet v NZ. Za ogled te ekshibicije pa je, za razliko od vseh ostalih, treba plačati vstopnino. Jaz filma nisem videl, niti nisem prebral knjige zato sem raje odšel po svoje. Zapustil sem muzej, se sprehodil po pomolih ob obali in spontano odkrival mesto. Priznati moram, da sicer nima toliko stvari kot Auckland, vendar pa mi je mesto samo neprimerno bolj všeč. Že samo dejstvo, da je precej manjše (če se ne motim ima le okoli 200.000 ljudi, medtem ko jih ima Auckland 1.000.000), ga naredi bolj domačega in privlačnega. Pa tudi priseljencev nima toliko. Še vedno tu in tam vidiš kakšnega Indijca ali Azijca, vendar zagotovo jih je vsaj nekajkrat manj kot v Aucklandu. Sam center mesta sploh ni tako velik in ga brez težav obhodiš peš. Prevoz rabiš le do stanovanjskih naselij izven centra mesta. Pri sebi sploh nisem imel zemljevida ali Lonely Planet-a pa se nisem niti enkrat izgubil pa tudi našel sem precej zanimivosti. Sprehodil sem se mimo parlamenta in knjižnice, namenjene poslancem v parlametnu, dveh cerkva, javne knjižnice, manjšega parka, itd. Na poti proti hostlu sem še malo obredel trgovine in odšel na piščančji curry v indijsko »fast food« restavracijo.
Edino, kar malenkostno kvari razpoloženje v mestu, je vreme. Neprestano namreč močno piha veter.
V hostlu smo se zopet zbrali, malo podebatirali o tem, kaj je vsak izmed nas počel, nato pa sva z Garethom začela reševati manjši problem, ki pa je postajal iz minute v minuto večji. Baterijo na telefonu sem imel prazno in, ko sem jo skušal v sobi napolniti, ni delovalo. Odšel sem v recepcijo, saj sem bil prepričan, da je nekaj narobe z vtičnicami v sobi. Izkazalo pa se je, da polnilec in vtičnice delujejo perfektno, nekaj pa je narobe z mojim mobitelom. Ko ga začnem polniti, se na ekranu nič ne pokaže, poleg tega ga ne morem prižgati ne glede na to, koliko časa ga polnim. Stvar niti ne bi bila takšen »big deal«, če ne bi imel Sarah-ine telefonske številke spravljene le v mobitelu in nikjer drugje. Dogovorjena pa sva bila, da se proti večeru slišiva, da se zmenimo, ali bomo že naslednji dan ujeli trajekt za južni otok. Poskusil sem vse možne načine, da bi prišel do njene številke – vstavil sim kartico v drug telefon, ji poslal mejl z Gareth-ovo številko, da bi lahko poklicala vsaj njega, pregledal vse papirje, ki jih imam pri sebi, če imam mogoče kje spravljeno njeno številko. Nato sva z Garethom odpravila iskati prodajalno z mobilnimi telefoni, če bi mogoče tam znali kaj popraviti, vendar so bile že vse zaprte. Brez prave rešitve sva se vrnila v hostel, kjer je Gerard hladnokrvno predlagal, da naj vstavim svojo sim kartico v njegov telefon in počakam, da ona pokliče. Kako neumno sva se počutila, da se tega nisva sama spomnila, ni treba posebej omenjati in precej dobro smo se nasmejali na ta račun.
Zvečer meni sicer ni bilo do kakšen hudih izletov po gostilnah, vendar pa je bila na sporedu rugby tekma med NZ in Avstralijo, zato smo odšli v nek Irish pub, si ogledali tekmo, nato pa odšli spat.
Pogled na mesto skozi okno muzeja
Sprehod po pristanišču
Pred parlamentom
Parlament (drugič)
0 kometarjev:
Post a Comment