66° North: 30. 7. 06, iz Wellingtona v Nelson

Stvar s telefoniranjem se je prejšnji dan uredila in odločili smo se, da bomo ob enih popoldne odšli na trajekt Wellington – Picton. Do 10ih je bilo treba izprazniti sobo, zato sva z Garethom znosila stvari v avto, Gerard, pa jih je pustil v hostlu, saj gre šele zvečer na avtobus za Auckland. Nato smo se z vlakcem, podobnim tistim na smučiščih, zapeljali na griček nad mestom, ker se nahaja Wellington botanic garden. Malce smo se sprehodili naokoli in naredili nekaj fotografij mesta. Vreme sicer ni najbolj služilo, saj je na momente tudi malce deževalo, kljub temu pa je bilo kar prijetno.

Časa ni bilo na pretek in treba se je bilo vrniti, plačati parkirnino za avto in se zapeljati do muzeja, kjer naj bi nas čakala Sarah. Pri muzeju smo se poslovili od Gerarda in nato smo se Sarah, Gareth in jaz s polno naloženim avtom odpeljali do trajektnega terminala.

Vkrcali smo se na trajekt, parkirali avto, sami pa smo odšli par nadstropij više v precej dobro opremljene prostore. Trajekt je imel pol ure zamude, ker pa tudi morje ni bilo najbolj mirno, se je 3 ure dolga plovba razpotegnila na skoraj pet ur, tako da smo prispeli v Picton šele ob petih popoldne, ko se je že precej temnilo. Malce zamude je povzročil tudi majhen čolniček sredi razburkanega morja. Kapitan ga je namreč opazil in ker ni bilo nikogar v njem je obrnil trajekt in preventivno preveril, če slučajno ni kdo v vodi. Iz morja ni bilo treba nikogar potegniti, lahko pa si predstavljate, koliko časa traja, da takšen trajekt naredi cel krog in nato nadaljuje pot v začrtani smeri. Prečkanje ožine sicer ni bilo tako mučno. Kadar ni preveč deževalo, smo si iz palube malce ogledovali pokrajino, sicer pa delali plan vožnje in spisek stvari, ki bi si jih radi ogledali, meni pa je celo uspelo za eno uro zaspati. Ko smo prispeli v Picton in se začeli izkrcavati pa prvi večji problem našega »Road Trip-a«. Odklenil sem avto in se čudil, zakaj je nehalo delovati centralno zaklepanje. Ko pa sem skušal vžgati motor pa sem opazil, kje tiči problem. Po nesreči sem pustil prižgane pozicijske luči in akumulator se je popolnoma izpraznil ali kot je dejal Gareth: »The battery's flat as a pancake!«

Smo pa mojstrsko hitro rešili zadevo. Gareth je skočil do delavca na trajektu, mu razložil problem in že sta se vrnila z zaganjačem, ga priključila na akumulator in avto je takoj vžgal.

Še vedno je deževalo in bila je že trda tema, zato smo le še opravili 2 ure vožnje in v mestu Nelson poiskali hostel. Pokrajine pa zaradi teme sploh še nismo videli. Zato pa jutri zjutraj zgodaj vstanemo in si gremo ogledat Abel Tasman national park.

Nekaj časa nazaj sem z nekom govoril in mu omenil, da sem v Paihi-ji v Bay of islands srečal Američana, ki sem ga spoznal že v Tauragni in da se mi zdi neverjetno, kako takole nenačrtovano naletiš na nekoga. On pa je odvrnil, da se mi bo to dogajalo ves čas. In res je tako. Drug Američan – New Yorčan, ki sem ga spoznal v Taupo, je bil v hostlu v Wellingtonu, v katerem smo iskali sobo, a je bil poln. Seveda sva se oba nasmejala naključju in se na hitro malo pogovorila.

Na trajektu smo srečali Lauren in Roberta – Angležinjo in Škota, ki sta bila v isti sobi v hostlu v Taupo in smo en večer skupaj šli ven. Na trajektu smo se malce pogovarjali in ugotovili, da smo vsi namenjeni v Nelson, zato smo se odločili, da prenočimo v istem hostlu, jutri pa gremo skupaj na izlet. V hostlu pa smo naleteli tudi na Nizozemca Alexa, ki je prav tako bil v isti sobi v Rainbow lodge hostlu v Taupo.

Res je majhen ta svet, no ali pa vsaj Nova zelandija.