31. 7. 06, Nelson

Zopet se je zelo zanimivo začelo. Našemu enodnevnemu izletu se je pridružil tudi Alex in zato je bilo treba iti z dvema avtoma. Ko sem odklepal avto, centralno zaklepanje spet ni delovalo. Na žalost je bil akumulator zopet popolnoma prazen in niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi ga lahko vžgali. Nam pa se je zelo mudilo, saj smo morali ujeti Aquataxi, pred seboj pa smo imeli še več kot uro vožnje do Abel Tasman nacionalnega parka. 

Kar vseh šest se nas je nagnetlo v Robertov in Lauren-in rent-a-car in odhiteli smo v začrtani smeri, z mojim avtom pa se bomo ukvarjali ko se vrnemo.

 

V Marahau, mesto, kjer naj bi ujeli gliser, smo prispeli nekaj minut čez deveto in veliko sreče smo imeli, da nam še ni pobegnil. Najbolj smešno pri vsem tem je bilo, da smo se vsi spraševali, kje je morje. Ko smo prišli tja, je bila namreč oseka in morje je bilo nekaj sto metrov oddaljeno od ceste. Gliser, na katerega smo se vkrcali, je bil naložen na prikolico. Traktor pa je nato nas, čoln in prikolico potegnil do morja. Ogledali smo si par zalivov, nato pa so nas odložili v par kilometrov oddaljenem zalivu, iz kjer se potem po peš poti vračaš nazaj do mesta, kjer smo parkirali avto.

 

Vreme je bilo čudovito in od začetka smo hodili zelo počasi in res uživali. Šele po dobri polovici prehojene poti smo ugotovili, da pot dejansko zahteva več kot 5 ur precej hitre hoje, zato je bilo treba proti koncu kar pohiteti, da nas ni ulovila tema. Ko smo se peljali s čolnom, se sploh ni zdelo, da bo pot tako dolga, saj prečkaš vse zalive, ko pa hodiš peš pa jih je treba obhoditi, to pa vzame bistveno več časa. Poleg tega smo bili precej zadovoljni, da se nismo odločili še za nekaj kilometrov daljšo pot o kateri smo resno razmišljali.

 

Sicer pa smo se imeli super. Za malico smo se ustavili v zalivu, ki se ob plimi napolni z vodo in zaradi tega se je tudi naša pot podaljšala za več kot uro. Kadar je oseka, lahko prečkaš zaliv, ko pa nastopi plima pa ga je treba obhoditi po poti, ki vodi precej globoko v gozd in nato spet nazaj do obale.

 

V tem zalivu sva se jaz in Gareth tudi odločila, da preizkusiva morje, če je še vedno slano in mokro, zato sva skočila v vodo in malce zaplavala. Za daljše namakanje pa je bila resnično premrzla.

 

Ob petih popoldne smo popolnoma izmučeni prišli nazaj do avta in se odpeljali nazaj v Nelson. Z mojim avtom se nam ni ljubilo ubadati, poleg tega so se trgovine že počasi zapirale, zato smo ta problem preložili na naslednji dan. Skuhali smo večerjo in preostanek večera le še počivali.


Izkarcali smo se iz "vodnega" taxi-ja in začeli pohod.




Čudovita peščena obala










Jaz, Alex, Sarah, Gareth, Lauren in Robert


Voda je bila sicer mrzla vendar je bilo treba vsaj enkrat preizkusiti kako slana in mokra je.


Fotr - ena fotka za tebe.


In se od daleč.