66° North: 6. 8. 06, Te Anau- Milford Sound

V Te Anau je bilo treba napolniti avto z gorivom in kupiti nekaj zaloge hrane, saj smo nameravali prenočiti v edinem hostlu v Milford sound, kjer pa poleg hostla, restavracije in še par poslopij ni ničesar.

Čakalo nas je nekaj več kot 100 kilometrov poti, za katero pa smo potrebovali skoraj 3 ure, saj se je bilo treba ves čas ustavljati, ker je bila pokrajina IZJEMNA! Že nekajkrat sem to izjavil, vendar pa z gotovostjo trdim, da je to najlepši del Nove Zelandije, ki sem ga videl do sedaj in dvomim, da bo kje še lepše.

Z vremenom smo imeli veliko sreče, saj statistika pravi, da v tem predelu 80 odstotkov časa dežuje, mi pa smo imeli le nekaj meglice zjutraj, nato pa je bila vidljivost precej dobra. Nebo sicer ni bilo jasno, ampak bolj kot ne sivo ves čas, vendar to za zahodno obalo NZ še vedno velja za relativno precej dobro vreme.

Nekaj časa je bila pokrajina še ravninska, gore pa so bile le v ozadju. Nato pa smo se zapeljali skozi tunel, ki je že sam nekakšna znamenitost, saj se v njem ne pelješ vodoravno, temveč se cesta ves čas precej strmo spušča, nato pa prišli ven na drugi strani in, sicer ne vem za druge, zase pa lahko rečem, da je bil pogled neverjeten. Nahajali smo se na dnu ozke doline, okoli nas pa OGROMNE in skoraj navpične stene mogočnih gora. Skušal sem čim več ujeti v objektiv, vendar slike enostavne ne prikažejo tega, kar tam doživiš.

Končno smo prispeli v Milford sound, si rezervirali 2 urno vožnjo z ladjo, pojedli kosilo, ki smo ga dobili brezplačno ob nakupu vozovnice, nato pa se prijavili v hostel. Največja zanimivost hostla, poleg tega, da je postavljen sredi ničesar, je, da imajo kot edini vir elektrike generator, ki se izključi ob 11. uri zvečer in nazaj prižge šele ob 7. uri zjutraj.

Ob treh popoldne smo se vkrcali na ladjico in se počasi peljali po fjordu do odprtega morja in nato nazaj, med potjo pa videli veliko slapov in pa zopet nekaj neverjetnih prizorov.

Obale fjorda so tako strme in visoke, da so iz njih že skakali basejumper-ji. Najvišja gora, ki obenem tvori obali fjorda, je visoka 1600 metrov nadmorske višine, kar pomeni, da dejansko vidiš vseh 1600 metrov, kako se dvigajo iz morja. Če pa ne bi bilo morja, bi se pobočje gore nadaljevalo še 300 metrov v globino. Ker je vse tako veliko, kar nekako izgubiš perspektivo, kako visoke so gore in stene, ki te obkrožajo. Videli smo slap, ki je precej višji kot Niagarski slapovi,kljub temu pa je zaradi vseh sten v okolici deloval prav majhno.

Pozdravilo nas je tudi nekaj tjulnov, ki so plavali v mrzlem morju ali pa počivali na kakšni skali ob obali.

Kot sem že rekel, je bilo to najlepše doživetje do sedaj in ga je res težko opisati. Oglejte si slike spodaj, vendar je stvar resnično treba doživeti v živo.