raport 8 - vsaka stvar se enkrat konca

Salam alejkum se zadnjic iz Irana!

Na zalost se perzijska dogodivscina pocasi, a neizbezno bliza koncu. Bilo je pestro in zanimivo in glede na vsa dozivetja, sem si obljubil, da Iran se kdaj obiscem. Iran je ogromna drzava in krajev, ki jih je se treba videti in doziveti, je se veliko. Trenutno visim na za-popizdit-pocasnem internetu v hostlu na ulici Amir Kabir v juznem delu Teherana. Samo prenocim se, jutri ob 14h pa na avtobus za Istanbul. Matic, s katerim sva skupaj potovala, ze jutri zgodaj zjutraj z avionom leti v Istanbul in bo potem se dva tedna raziskoval Sirijo. Jaz pa sem bil skrt in si nisem privoscil 250 evrske letalske karte in raje placal 35 evrov za avtobus. Po dveh dneh voznje bom skoraj gotovo svojo odlocitev 10krat preklel in se spraseval: "Kaj ti je bilo tega treba, osel neumni?!" Ampak recimo, da se da potolaziti z mislijo, da je vcasih pomembna tudi pot in ne zgolj destinacija! :)

Ce bo slo vse bp, potem v sredo dopoldne prispem v Istanbul/Carigrad in nato se isti dan zvecer ujamem cug do Beograda. Tam pa mogoce se kaksen dan postanka za pivo in cevape ali pa kar direktno domov. Vidjet cemo! Bi pa skoraj moral najkasneje do konca vikenda prikolovratiti do doma.

Tukaj pa je se porocilo zadnjih dni v Iranu...

V cetrtek je bil na sporedu ogled Persepolisa, ki lezi priblizno 70 km severovzhodno od centra Shiraza. Se slabih 12 kilometrov naprej je Naqsh-e Rustam, ki je se eno arheolosko najdbisce. Iz Shiraza se tezko dobi avtobus do tja, zato je treba najeti taksi ali iti na voden ogled. Tokrat sva se odlocila za slednje. 10 evrov po glavi, v ceno pa so vstete vstopnine, prevoz in vodic. Sprejemljivo!
Ze takoj zjutraj je bilo potrebno nekaj laufanja. Ceprav sva se pri gostiteljih, kjer sva prenocila, pa ceprav sva imela placano sobo v hotelu, zbudila ob 7ih zjutraj, smo se v avto spravili sele nekaj cez pol osmo in prisli do turisticne agencije le nekaj minut pred osmo. Morala pa sva se v hotel in placati nocitev se za eno noc, da se ne bi najine stvari preselile iz sobe kam na cesto. Matic je odsel do agencije in zadrzeval skupino, jaz pa sem skocil do hotela in na hitro placal se eno nocitev nato pa laufal nazaj do zbirnega mesta za odhod. Sem bil se kar hiter in zamudil le nekaj minut, zato grdih pogledov nisem bil delezen.
Po uri voznje smo se pripeljali pred mogocno skalo, v katero so vklesane stiri grobnice, v katerih, po trditvah arheologov, lezijo kralji iz dinastije Ahamenidov. Ta dinastija je v 6. stoletju pred nasim stetjem ustanovila drzavo Perzijo, ki jo je premagal in zrusil sele Aleksander Veliki leta 331 pr. n. st. Okrog leta 500 pr. n. st. so ahemenidski vladarji Perzije upravljali z ozemlji današnjega Irana, Iraka, Armenije, Afganistana, Turčije, Bolgarije, manjsim deoml Grčije, Egiptom, Sirijo, velikim delom danasnjega Pakistana, Indijo, Jordanijo, Izraelom in Palestino, Libanonom, Kavkazijo, srednjo Azijo, Arabskim polotokom in Libijo. Ta perzijski imperij je bil do današnjega dne največji svetovni imperij. Malce smo pofotkali in se cudili nad vztrajnostjo zanesenjakov (ali pa suznjev), ki so klesali te grobnice v zivo skalo. Se s hiltijem se ne bi sel taksnega podviga, kaj sele, da bi tolkel na roke!!!

Nato pa nekaj kilometrov nazaj in 2 urno sprehajanje pod vrocim soncem med rusevinami Persepolisa. Vcasih je bila tu kraljeva rezidenca in se en kup poslopij, kjer so prirejali sprejeme, zabave, itd. Z malo domislije si clovek lahko pricara vso nekdanjo velicino tega kraja, ceprav od obiska Aleksandra Velikega ni ostalo prav veliko prvotnega blisca. Strokovnjaki si se niso enotnega mnenja, ali se je pozar, ki je unicil vecino zgradb, zgodil po nesreci, ali se je Aleksander nalasc sel piromana in se masceval Perzijcem za njihove grehe.

Presvicani in od sonca obsijani smo se vrnili v Shiraz, kjer sva z Maticem do konca dneva vandrala okoli po mestu. Ponoci kaj veliko nisem spal, ker je bila v sobi spet absurdna vrocina, tako ali tako pa sva zgodaj zjutraj odsla na letalisce in odletela na otok Kish. Glede avionov nisem slisal nobenih pohvalnih besed in bil zato prijetno presenecen nad dobrim stanjem letala. Focker 100 je bil menda, pa se precej dobro je zgledal. Pripeljal pa nas je tudi varno, zato nobenih pripomb. Na Kishu, ko sva izstopila iz Aviona, sem se takoj vprasal, kaj je bilo tega treba. Vrocina, da ti mozgane skisa, vlaga pa taksna, da sploh ne ves, al svicas, al se vlaga nate lima.

Med iskanjem poceni hotela sem garantirano izpustil nekaj litrov svica. Ze ce je clovek pri miru, kar kaplja od njega. Ko pa hodi okoli z velikim rukzakom na ramah, pa je situacija eksponentno slabsa! S prenocevanjem v hotelih za turiste ni bilo govora - so cene zahodno turisticne - cca. 30-50 eur na noc na osebo. Odlocila sva s poiskati kolikor toliko sprejemljiv visa hotel. Na Kishu je namrec tako... Otok lezi le skok stran od Dubaja oz. Zdruzenih arabskih emiratov, kjer si delo isce na tone ljudi iz revnejsih drzav (Indija, Filipini, itd.). Ko jim delovna viza potece, morajo za nekaj casa zapustiti drzavo in izven nje zaprositi za novo, zato mnozicno odhajajo za teden ali dva na Kish, od koder potem urejajo papirologijo. Kish je tudi edini del Irana, kjer oblasti ne zahtevajo Iranske vize. 14 dnevno vizo, s katero se lahko gibljes zgolj po otoku, izdajo kar ob prihodu na letalisce. Ti delavci potem iscejo najcenejse moznosti prenocevanja, zato so prav zanje namenjeni doloceni hoteli. Midva sva najela apartma za dve osebi in zanj placala 30 evrov na noc (torej 15 na osebo, kar je za Kish zelo sprejemljiva cena). Sva pa zato bila obkrozena s samimi imigranti, ki so izjemno neprijazni in mrkih pogledov. Zaradi hude vrocine sva vecino casa prezivljala na plazi in se namakala v morju. Le zvecer se da kaj vec poceti, ko temperatura malenkostno pade. Prvi dan zvecer sva tako za nekaj uric najela bicikle in se malo podila naokoli.

Bila sva ena redkih, ce ne celo edina zahodnjaka na otok. Vecina je ze omenjenih delavcev iz Emiratov, ostali turisti pa so Iranci, ki sem hodijo predvsem nakupovat. Kish je nekaksna duty free cona in so zato zadeve malo cenejse, pa se izbira je malo vecja, kajti nekaj robe lahko dobijo iz Dubaja. Sicer pa so trgovinice zelo enolicne. Najvec je prodajaln z oblacili in pa tistih z zabavno elektroniko (mobiteli, televizije, kamere, fotoparati). Se pa velikrat pocutis, da nisi vec v Iranu, ampak kar v Emiratih. Vse cene so napisane v dirhamih in tudi placuje se z njimi. Ko potegnes ven iranske riale, te vsi debelo pogledajo.

Se pa vidi, da jim grejo tisti migranti iz Dubaja krepko na zivce. Sva obcutila tudi na lastni kozi. Dokler mislijo, da si eden izmed njih, se skrajno grdo obnasajo in ne duha ne sluha ni o iranski gostoljubnosti. Ko pa jim poves, da si navaden turist, pa drasticno spremenijo odnos. Sem pa tukaj tudi dozivel najmanj prijetno izkusnjo v celotnem Iranu. V tem hotelskem kompleksu, kjer sva imela sobo, je ena majhna trgoviniva, kjer se da kuputi osnovno hrano in pijaco. Ni ravno velike izbire, zato sem hotel najti se kaksno drugo in jo tudi nasel le nekaj 10 metrov stran. Problem pa je bil v tem, da je ta kompleks zagrajen z nizko ograjico, ki jo clovek brez problema prestopi. Da ne bi naredil dolgega kroga in sel ven skozi recepcijo, sem hitro skocil cez in odsel cez cesto do druge trgovine. Moje pocetje je opazil eden izmed stevilnih varnostnikov in mi priletel za vrat. Zvlekel me je nazaj v kompleks in od mene zahteval id card (kartico, ki jo vsi ti imigranti iz Dubaja dobijo, ko prijavijo v hotel. Ceprav sva bila turista, sva ja dobila tudi midva). Zacnem mu razlagati, da sem jo pustil v apartmaju in da mu jo z veseljem pokazem, ce se z mano sprehodi do tja. On pa me zacne obdirati, da moram nemudoma na immigration office. Malce slabe volje, ker me zajbava zaradi taksne malenkosti, in malce znerviran zaradi vrocine, mu zacnem v rahlo jeznem tonu razlagati, da sem turist in da sem hotel samo v trgovino. On pa me obdre, da sem sedaj v Iranu in da ne morem poceti kar vsega, kar mi pade na pamet. "Se eno taksno in gres v zapor!" mi zagrozi. Ob tem se vendarle zacnem bolj prijazno in spostljivo vesti in se opravicevati. Res ne bi blo lustno v arestu. Ziher se klime nimajo!

So tudi druge stvari precej zanimive na Kishu. Ze zenske je rezerviran le en del plaze, kamor moski seveda nimajo vstopa. Moski pa se na drugi strani lahko kopajo povsod drugod. Meni je bilo kar slabo, ko sem gledal zenske, ki so ob tej vrocini se vedno oblecene v dolge hlace, zavite v crn chador in na rokah rokavice, hodile okoli. Pa se morje so lahko gledale le od dalec, ce seveda niso bile na tistem svojem delu plaze.

So res Iranci vcasih malo spilferderberji. Bi tako pasalo kaksno mrzlo pivo pod palmami na plazi, pa se ga ne da dobit, ce se na trepalnice postavis. Samo tisti cudni brezalkoholni zvarki, ki niso za nikamor.

Kish je za videt, dolgo pa tam ni za bit, zato sva le dvakrat prenocila in danes (v nedeljo) ob trinajstih poletela nazaj proti Teheranu. Ce sem prej opeval dobro stanje frcoplana, je bil ta za nazaj obcutno slabsi. En star DC9 ocitno uvozen is Ukrajine, saj je bila na njem se vedno naslikana ukrajinska zastava. Ko smo vstopali vanj, je dajal vse kaj drugega kot pomirjujoc vtis. Pa smo potem vseeno varno prileteli na cilj. Hvalabogu oz. alahu! Iskreno priznam, da nisem bil cisto preprican, kako bo celoten let potekal.

V Teheranu sva odsla v hostel, v katerem sva prenocevala ze prejsnjic, nato pa odhitela se na ogled National jewls museum. In kot ponavadi v Teheranu, nama ga zaprejo ravno pred nosom nekaj cez peto uro popoldna. Tukaj res nimava srece. Do vecera sva zato lahko zopet le se lutala naokoli.

Ura bo vsak cas polnoc in Matic ob dveh ponoci odide na letalisce, jaz pa spat in jutri na zahod proti Evropi.

Se kmalu vidimo in slisimo!

Pridni bodite!

 

Naqsh-e Rustam

Naqsh-e Rustam

 

Naqsh-e Rustam

 

Naqsh-e Rustam

 

Persepolis

 

Persepolis. Škoda, da ni ostalo kaj več, kot le ruševine.

  

Letališče v Shirazu

 

Let proti Kishu

 

Zmatran in zaspan. Prvi dan preležim na plaži.

 

Če ne bi bilo tako vroče, bi bilo še lepše.

 

  

Turistična atrakcija na Kishu. Nasedla ladja. Nič posebnega.

 

Kavica v modernem shopping mallu

 

S starim ukrajinskim DC9 nazaj v Teheran.

 

Se zadnji pogled na Kish.

 

Podzemna na Teheranu. Zopet polno ljudi.

 

Zadnji dan sva si privoščila adrenalinsko vožnjo z mopedi. Ludo!!!

 

Čudovit park. Na trenutke pozabiš, da si v Teheranu.

 

Tale rumeni bus me je popeljal nazaj v turško prestolnico.

 

Turško iranska meja. Nekaj urnemu čakanju se je tu nemogoče izogniti.

 

 

Nazaj v Sydney hostlu v Istanbulu. Ker ni bilo praznik sob, sem prenočil na strehi.

 

Razgled je bil super!

Read more...

raport 7 - Shiraz

Salam!

Zadnji postanek preden odletiva na, po govoricah sodec, nenormalno vroci otok Kish v Perzijskem zalivu, prezivljava v Shirazu. Mesto lezi kilometer in pol nad morjem v provinci Fars, v njem pa zivi, tako cez palec (tocne podatke o prebivalstvu v Iranu itak tezko dobis), 1,3 milijona ljudi.

V Yazdu sva se na vso moc trudila, da bi do Esfahana dobila prevoz s tanajbol modernim avtobusom v Iranu. Da malce razjasnim zadevo s prevozi... Agencij, ki ponujajo avtobusne prevoze med vsemi vecjimi iranskimi mesti je kot listja in trave, zato se je redkokdaj potrebno obremenjevati s planiranjem prevoza in kupovanjem karte vnaprej. Ko je cas za odhod, skocis s taksijem do avtobusne, nato pa sprehod od okenca do okenca, kjer pri razlicnih agencijah sprasujes, kateri avtobus bo najprej odpeljal do zeljene destinacije. Vedno pa se je treba pozanimati tudi, kaksne avtobuse ima agencija. Delijo se v 3 glavne razrede. Najcenejsi in tudi najmanj komfortni je razred Mercedes. Vanj spadajo vsi avtobusi starejse izdelave (po mojih ocenah stari vsaj 30 let), vecina dejansko znamke Mercedes. Sicer niso visek komforta, so pa vseeno fletno, mogoce celo malo hipijevsko, okraseni (pokazem fotko ob prvi priliki). Precej boljsi je naslednji razred - Volvo. To so povsem moderni in novi avtobusi (Volvo, Scania) s klimatsko napravo, televizorjem, hladilnikom. Potem pa obstaja se super deluxe varianta avtobusov, ki imajo v eni vrsti le 3 sedeze, potovanje z njimi pa se nekako primerja s first class potovanjem na letalu - sedezi se podrejo skoraj v posteljo in na dohvat ruke imas butlerja, ki te pedena od spredaj in zadaj.

Slednjih je logicno najmanj. Najvec sva potovala s srednjim razredom, tanajtaluksuznejse variante pa se ni bilo prilike sprobat. Z mercedezom le enkrat za vzorec iz Qazvina do Teherana, pa se takrat sva sedela povsem zadaj nad masino, tako da sem imel poleg vsesplosne vrocine se fino gretje sedezev. Lep srbski izraz za situacijo: da ti odpadne dupe! Se splaca doplacati tistih nekaj centov in nadgraditi potovanje na klimatiziran bus.

Skratka, najmodernejse variante avtobusa na zalost ni bilo, zato sva se zadovolila z zmerno razkosno Scanio. Naju je pa zopet cakala nocna voznja iz Yazda v Shiraz, ki mi nic ne disi! Ne glede na to, koliko se trudim dremat, vedno pridem na cilj totalno zbit in nenaspan. Med potjo smo se parkrat ustavili in enkrat mi je uspelo zagresit precejsnjo neumnost. S prtljago je tako, da gre rukzak vedno spodaj, pri sebi pa praviloma nosim potni list, denar in fotoaparat - trdim, da je vse ostalo nadomestljivo. Tudi tokrat je bila zadeva ista, sem pa pri postanku, ko sem sel malo noge raztegnit ven iz busa, sklerozno pustil fotoaparat na tleh pred svojim sedezem. Po krajsem postanku se vsi spravimo nazaj na avtobus in peljemo naprej. Po dobrih 15 minutah ugotovim, da fotoaparat ni vec na spregled. Na hitro prebrskam police in pregledam okoliske sedeze, vendar fotoaparata nikjer. Letim do "sprevodnika" v sprednjem delu avtobusa in mu razlozim zadevo. V sekundi mozakar naredi pravo uzbuno in vsi na busu zacnejo iskati moj fotoaparat. Izkaze se, da se je le zapeljal po tleh nekaj sedezev nazaj. Ko mi ga prijazna zenska izroci v roke, se precej neumno zahvalim in poniknem nazaj v svoj sedez. Glupi auslender, so si verjetno mislili...
V Shiraz povsem pricakovano pridem zmatran in zaspan. Tokat sva se odlocila, da travica okoli avtobusne postaje ni tako romanticno primerna za spanje in cakanje na poznejso uro, zato jo s taksijem mahneva do centra mesta in poisceva hotel. Odlociva se, da je postelja nujno potrebna, zato placava tudi za to noc, ki je ze skoraj mimo, in greva se oddremat par kitic. Nad glavo pod stropom se ta cas neprijetno nevarno vrti veliki zelezni sobni ventilator, ki sicer malce omili vrocino, izgleda pa, da ga gor drzi le se kabel za strom in se zato nervozno pozibava sem in tja. Zaenkrat sem se ziv in in neposkodovan. Upam, da bo tako do jutri zjutraj, ko jo mahneva naprej proti jugu.
Shiraz je sice res milijonsko mesto, vendar ko se sprehajas naokoli, tega ne opazis. Podobno kot Teheran se sicer deli na centralni in juzni del, ter novejsi, bolj stanovanjski severni del, kjer se najde tudi nekaj stolpnic in visjih zgradb. Center mesta predstavlja trg Shohada, ki je taksno ime, kot tudi vecina trgov in ulic po drugih mestih, dobil sele po islamski revoluciji. Zato je veckrat tudi tezko razloziti taksistom, ki se se vedno ravnajo po starih imenih, kam naj te pelje. Par korakov stran je utrdba Arg Karim Khan, zgrajena v casu dinastije Zand v 18. stoletju. Zadevscina niti ne bi bila tako ravpita, ce ne bi graditelji imeli malce smole pri gradnji. Eden izmed stirih 14 metrov visokih stolpov, ki stojijo vsak na svojem vogalu trdnjave, je zgrajen na mehki podlagi, zato se je stolp zacel nagibati podobno kot stolp v Pisi. Menda so Irancani pripeljali celo iste strokovnjake, ki so resevali italijanski nagibajoci se stolp, vendar so tudi oni morali brezupno dvigniti roke nad sanacijo.
Vreden ogleda je tudi bazar. Sicer so bazarji bolj kot ne podobni eden drugemu, vendar ta prednjaci predvsem z urejenostjo in cistoco. Se celo mopedi se redko vozijo po zaprtih ulicah bazarja, kar je prijetna sprememba. Ker gre iranska dogodivscina pocasi proti koncu in ker predvidevam, da na Kishu ne bo toliko moznosti za nakupovanje spominkov, sem tukaj malenkostno shujsal denarnico in kupil se par (nepotrebnih) zadevic.
Najvecjo tezavo je povrocilo iskanje restavracije za normalno kosilo. V mestu je na tone fast foodov, vendar sem bil ze 2 dni na hrani z ulice in zato so se mi ti precej upirali. Z zalostjo sva z Maticem ugotovila, da tukaj popoldansko siesto jemljejo skoraj resneje kot Spanci, saj se med 12 in 5 popoldan (restavracije pa popoldne odprejo vrata se kasneje) vse zapre, zato je zelodec spet fasal en hamburger. Sva pa dozivela tudi prvo izkusnjo z diskriminacijo! :) V enem izmed stevilnih fast foodov, kjer je malicalo veliko domacinov, naju je tip za pultom precej neprijazno odslovil. Ko sva ga vprasala za kaj, se ni zelel niti pogovarjati. Bi se verjetno moral obrezati, da bi prisel do hrane! So nama pa v naslednjem lokalu brez tezav postregli.
Na hitro se par besed o hrani, ker sodec po emailih to nekatere zanima. Ze na vlaku iz Istanbula smo imeli debate o iranski hrani, ki naj bi bila precej spicy. Mi pojma zacinjeno in pekoce mecemo ponavadi v isti kos, tukaj pa ni tako. V hrani je res ogromno zacimb, vendar je ta le redko pekoca. Treba je sicer priznati, da dan brez mesa tezko dozivis. Iran res ni raj za vegeteriance. Je pa hrana noro poceni. Kosilo v najbolj spedenanih restavracijah redko stane vec kot 4 evre. V to pa je vkljucena glavna jed, solata in pijaca. Meni je se posebej vsec njihov riz, ki ga dobis skoraj zraven vsake jedi in je vedno ravno prav kuhan. Skoraj zastonj je tudi sadje, ki ga prodajajo na ulicah. Za manj kot evro se dobi polna vrecka. Najboljsa zadevscina so pa majhne prodajalne, kjer pripravljajo sveze napitke. Za 30-50 centov dobis sveze pripravljen, ledeno mrzel napitek iz melone, lubenice, pomarance, banane, itd. Noro dobro!
Med sprehajanjem po mestu sva nenacrtno zavila tudi v prodajalno s plezalno opremo in potrebscinami za vojake. Enega izmed prodajalcev sva sprasevala, kje se da kupiti kvalitetno vodno pipo, on pa je najina vprasanja razumel kot da zeliva kaditi vodno pipo in naju povabil k sebi domov. Dogovorili smo se, da se dobimo pred prodajalno ob devetih zvecer, ko zakljuci z delom. 5 se nas je posedlo v avto in odpeljali smo se proti severnem delu Shiraza. Voznja je z vmesnimi postanki in obvozi trajala vsaj tri cetrt ure in na momente sem se nehote vprasal, v kaj sva nagazila. No, pa se je spet neverjetno dobro izslo. Izkazalo se je, da je prodajalec sin lastnika prodajalne in odpeljal naju je do njihove druzinske hise. Kapo dol pred taksno bajto. 2x kapo dol pa pred taksno gostoljubnostjo. Hisa je skrita za cipresami in obkrozena z visokim zidom. Na dvorisce, kjer nas je pricakala celotna druzina, smo vstopili skozi visoka zelezna vrata. Na vrtu so pogrnili preprogo, pripravili ornk vecerjo, zakurili dve vodni pipi, fotr je pa iz bajte prinesel se flaso viskija. Tokrat ne neke doma zvarjene zlindre ampak viski, ki se ga vika. Skoda le, da nihce izmed njih ni znal vec kot par besedic anglesko, zato je bila komunikacija precej omejena. Je pa zopet bilo zanimivo spoznati novo plast Irana. Druzina je bila ocitno premozna in pri premoznih druzinah je tako, da se pozvizgajo na vsa pravila in tradicijo. Ves cas sta bili zraven njegova zena in hcerka in nobena izmed njiju ni niti za sekundo imela na glavi rute. Ko sem pograbl fotoaparat, da bom ovekovecil veselo druscino, je fotr hitro segel po flasi z alkoholom. Jaz sem seveda pricakoval,da jo bo skril, da ne bo vidna na sliki. Pa je bilo povsem obratno. Vzel jo je v roke, da se je na dalec videlo, da se pije alkohol. Potem smo pa se skupaj pozirali in nazdravljali pred fotoaparatom. Tudi kaksne sledi o patriarhatu ni bilo, je clovek dobil obcutek, da ima mama glavno besedo. Z akoholom sva se zopet nazaj drzala in spila le par kozarckov, je pa ocitno fotr bil zelo vesel priloznosti, da ga je malo stankal. Je pridno izpraznil kaksno tretjino flase, potem so mu pa bedarije sle po glavi.
O povartku v hotel ni bilo govora, pa ceprav sva se upirala, da morava zjutraj ob osmih oditi na ogled Persepolisa. Na tla v eno izmed milijon sob so razgrnili kovtre in naju dali spat. Zjutraj sva dobila pa se prevoz nazaj v center! Zopet unglaublich!!!!
O izletu v Persepolis pa v naslednjem mejlu...

Hoda hafez (nasvidenje),

 

Tole je še Yazd

 

Yazd

 

Yazd

 

Ulice v Yazdu

 

Tempelj Zoroastriancev v Yazdu

 

V popoldanski vročini sva rinila na vrh.

 

Pogled z vrha.

 

Še vedno Yazd

 

Okrancan mercedes

 

S temle sva se peljala v Shiraz

 

Kdo pravi, da se vojske ne sme slikat? Prav prijazni dečki so bili. 

 

Leaning tower of Shiraz

 

Bazar je bil eden lepših v Iranu

 

Večerna vesela druščina

 

Lepa bajtica

Read more...

raport 6 - Od Hamadana do Yazda

En lep pozdrav iz zmerno vrocega Yazda!

V zadnjih dneh je bla zopet luda kuca - ne toliko zaradi prometa ampak zaradi dogajanja. Sploh ne vem, kje zaceti z zgodbicami, ko jih je pa toliko. Se bom skusal omejiti zgolj na najzanimivejse pripetljaje, vendar obstaja nevarnost, da bo kljub trudu tokratno porocilo neprebavljivo dolgo in bo pristalo na spam listi prenekaterih. :)

Zacnimo na zacetku - v Hamadanu. Tam sva se popoldan dobila z Mahdijem. Njegovo stevilko in se nekaj drugih kontaktov mi je posredoval Rok (se enkrat mersi, mimgrede!), ki je ze star znanec teh koncev med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom. Vedno je bolje spoznavati lokalno sceno s pravim lokalcem, zato sem Mahdija tudi poklical. Zanimiv decko! Star je 32 let, dela kot ekonomist v nekem vladnem uradu za nevemkajze, sicer pa ima narejen magisterij iz ekonomije in za te razmere relativno dobro govori anglesko in francosko (za francosko sicer jaz ne vem, Matic ga je malo ocenil glede na svoje znanje francoscine). Sprehodii smo se po mestu, si ogledali nekaj turisticnih atrakcij, vmes pa naju je povabil se k sebi domov na kosilo. V bajti nas je cakalo (ne)prijetno presenecenje - na satelitski televiziji (ki je v Iranu prepovedana in zato vsi skrivajo talarje na vrtovih, sprejemnike pa pod kaksnim stolom v kotu) lahko spremljajo poleg vseh svetovnih televizijskih his tudi programe Slo 1,2,3. Ravno ujela sva prenos iz DZ in vam povem, se ti milo stori, ko si takole stran od domovine, Jansa pa tako lepo opeva dosezke slovenskega predsedovanja Svetu EU! :)

Iran je velika drzava, midva pa nimava casa na pretek, zato sva kar precej na poti. Se isti dan zvecer sva se napotila v Esfahan. Mahdi je bil kar malo razocaran, da nismo imeli vec casa za druzenje, vecerjo, itd. Sem obljubil, da se pridem nazaj!

Sledila je zoprna nocna voznja v Esfahan. Cloveku komaj uspe malo zadremati, ko irancu pred mano zacne zvoniti mobi pri glasnosti 100 decibelov. Dec se ne oglasi, zato mobi odzvoni do konca, kar se ponovi se vsaj 3x! V Esfahan prispemo ob 5ih zjutraj. Vse se zaprto, zato prvi 2 uri kampirava na zelenici pred avtobusno postajo. Da ne bom dobival mejlov v stilu: "Mulc, a sploh ves kako je to nevarno!" naj kar takoj pojasnim, da je to v Iranu ganz normal! Od starih do mladih, od skupin najstnikov do druzin z dojencki lezijo in spijo na travi in cakajo vsak na svojo stvar. Nekateri na avtobus, nekateri pa tako prenocujejo, ce ne dobijo sobe v hotelu. Ko se mesto prebudi, kar se v Iranu redko dogodi pred rano 8. uro, se s taksijem odpraviva do hostla, nato pa na sprehod po mestu.

Ravno petek je bil in to je iranska nedelja, zato so bile vse moseje in druge kulturoloske zadevscine zaprte. Uspelo nama je pokukati le v ortodoksno cerkev v armenski cetrti, kjer je bil pac navaden petek. Cerkev sicer ni nic posebnega, je pa zanimiv prizor, ko vidis kriz sredi legla islama. Zraven pa so postavili se muzej, posvecen genocidu, ki so ga turki med 1. sv vojni izvajali nad armenci in reci in pisi potamanili cca 1,5 milijona armencev.

Z drugimi ogledi ni bilo nic, zato sva se sla sprehajat po osrednjem trgu - Meydan (kar pomeni trg) Imam. Pravokotnik, ki tvori trg, je dimenzije 512 x 163 m in je bojda po velikosti drugi najvecji na svetu. Naseka ga le Tiananman Sq v Pekingu. Sprehajava se mimo trgovinic, ko naju zacne v prodajalno s tepihi na caj vabiti nek maldenic. Ok, zastonj caj! Zakaj pa ne?

Denarja za kupovanje tepihov nimava in to tudi jasno poveva ze na zacetku, ampak so tipi izredno veseli, da dobijo malo obcinstva in lahko na dolgo in siroko razlagajo o tej prastari perzijski umetnosti. Noter vkoraka se en prodajalec po imenu Abed. Kasneje izveva, da je star 25 let in ze 8 let prodaja preproge. Kot v soli nama odredi predavanje in izkaze se, da mozakar res obvlada zadevo. Pa se dobro anglesko govori. Zlato pravilo v Iranu - le prodajalci tepihov tukaj res obvladajo anglescino. Drugih planov nisva imela, zato debelo uro pridno poslusava in si siriva obzorja o raznoraznih tepihih in z veseljam porocam, da tepihi zame nikdar vec ne bodo to, kar so bili! Tekom ucne ure ugotoviva tudi, da je Abed prav prijazen decko precej svetovljanskih nazorov. Povabi naju naj z njim pocakava, da zapre trgovino, nato pa greva z njim v njegovo stanovanje se na kaksen caj. Sva se ze naucila, da je treba glavo poriniti skozi vsako spranjo, ki se pojavi. Clovek nikoli ne ve, kaksna dogodivscina ga caka! Ker je bila trgovina prazna, se druzno odpravimo na sprehod med mnozico, kjer Abed isce potencialne stranke. Naletimo na novo skupino Slovencev. Midva ze hoceva zatajiti prave barve, ker imava Slovenckov ze pocasi dosti, vendar naju najin novi prijatelj prosi, naj jih ogovoriva in skusava prepricati, da bi si ogledali njegovo trgovinico.

Receno, storjeno! 10 min kasnej zopet pijemo caj in Abed ze drugic odpredava svojo ucno uro. Mozakar res obvlada svoj posel in mu celo uspe prodati preprogo za nekaj sto evrov. Abed veselo zapre vrata trgovine in vsi trije se odpravimo proti njegovemu domu. Po poti se nama zahvaljuje, ker sva mu pomagala narediti biznis, midva pa hvaliva njegove prodajalske spretnosti. Pocakamo se njegovega prijatelja (ki je ziv dokaz globalizacije - Zid, ki je rojen v Iranu in zivi v Wanaki v Novi Zelandiji in je v Iranu na 2 mesecnih pocitnicah), nato pa do stanovanja za katerega se izkaze, da je le minuto hoje stran in da ima z balkona pogled na najvecjo mosejo na trgu - Masjed Imam. Posedemo se po tleh balkona, na sredo pa prileti neko domace zganje. Zadeva je jako mocna in obupno nagravzna, vendar dobro sluzi namenu ancediti se ga. Izrecno poudarjam (zopet iz razloga, da ne bo mejlov: Mulc, kva se gres!), da sem naredil le vzorcen pozirek, pa se to le zato, da lahko govorim, da sem pil alkohol ob pogledu na mosejo sredi Irana! Abed nama obelodani se moznosti za nabavo drugih prepovedanih zadev in lahko porocam, da se v Iranu dobi prav vse vrste opojnih substanc, kar jih srce pozeli. Le poznati moras prave ljudi.

Do pol dveh zjutraj se pogovarjamo in izvem marsikaj zanimivega o najinem gostitelju. Nekaj casa je na akademiji studiral likovno umetnost, nato pa se je udelezil protesta, kjer so studentje izrazali ogorcenost nad priporom nekaj liberalno naravnanih profesorjev z njihove univerze in se za en teden znasel v zaporu. Da so ga izpustili, je moral podpisati izjavo, da je bil on glavni pobudnik in organizator protesta, zato je sedaj ves cas na pogojni in se lahko ze ob manjsem trku z oblastjo za dolgo casa znajde v arestu. Studij je zaradi premalo motivacije opustil, sedaj pa se prezivlja s prodajanjem tepihov. Pravi, da ni musliman, okoli vratu pa v znak spostovanja do perzijske kulture nosi simbol zoroastrianstva. Glede razmer v Iranu je mnenja, da je veliko stvari narobe in da upa, da bo kdaj bolje. Po drugi strani pa pravi, da se bodo v primeru nove vojne se z veseljem spominjali dni, ko so lahko v miru uzivali v toplih poletnih vecerih na balkonu in se pogovarjali z na novo pridobljenimi prijatelji iz drugih koncev sveta. O svojih politicnih voditeljih nima lepih besed, vendar jih prav tako nima za Busha in druge zahodne politike. Pravi, da so vsi isti drek. Ker je precej izoliran od ostalega sveta, si svojo radovednosti potesi s tem, da se pogovarja z mladimi popotniki, ki jih sreca na ulicah Esfahana.

Pred odhodom nama postreze se z vecerjo in ponudi, da se lahko odjaviva v hotelu in naslednje dni prespiva pri njem. Ker ne bova dolgo v Esfahanu, hvalezno zavrneva ponudbo in se posloviva. Sprehodiva se cez trg, kjer je kljub pozni uri se polno druzin z mladimi otroki, in se odpraviva spat.

Naslednji dan se srecava se z enim znancem, s katerim sem stopil v stik preko Roka. Ime mu je Amir, star je 20 let in studira petrokemijski inzeniring. Rojen je bil v Kuvajtu, pri 18. pa se je z druzino preselil v Esfahan. Poklicem ga iz telefonske govorilnice in cez pol ure se dobimo na glavnem trgu. Vmes skociva se do trgovine s tepihi, pozdraviva Abeda in ga povabiva na vecerjo, za katero namana zalost potem zmanjka casa. Tako je to v Iranu, clovek nima dovolj casa, da bi se druzil z vsemi ljudmi, ki jih tukaj spozna. Tudi Amir je faca od cloveka in cel dan se potrpezljivo sprehaja z nama po lokalnih atrakcijah in nama vsake toliko casa postreze s kaksnim zgodovinskim dejstvom. Zvecer nama se pomaga izbrati nekaj spominkov, nato pa se moramo posloviti. Tudi on je malce razocaran, ker ze naslednji dan sibava naprej. Sicer pa menda naslednje leto pride na neko poroko v Slovenijo in bo se veliko casa za druzenje! :)

Med vsem tem casom v Esfahanu spoznava se mozakarja Alija, ki vozi turiste med nomade. Se z eno slovenko iz skupine, ki sva jo srecala, se dogovoriva, da gremo naslednji dan ven iz urbanega zivljenja in v gore med nomade. Ob pol osmih zjutraj z Alijevim starim beemvejem zapustimo mesto in se dobre 4 ure vozimo proti zahodu v iskanju nomadov. To seveda ni ganz einfach, kajti nomadi se, kot lahko sklepate iz imena, selijo iz kraja v kraj in redko jih najdes na istem mestu. V zacetku sem bil do Alija, upokojenega ucitelja geologije, malce skepticen, da bo uspel locirati nomade, vendar se na koncu resnicno izkaze. Pridemo v v majhno naselje, nekaj kilometrov stran od vasice Miian Roodan in koncno zagledamo nase nomade. Popoldne se druzimo z domacini. Najvec dela je seveda z otroki, ki so navduseni, da so medse dobili smesne tujce. Ves cas pozirajo pred fotoaparatom in si nato ogledujejo slikice, zato do vecera pohacam dva kompleta baterij. Slik je cisto prevec, vendar smo jim vsaj naredili malo veselja. Pred vecerom poberemo svoje rukzake in zakorakamo v hrib. Po 10 minutni hoji prispemo do sotora, kjer nas bo gostila prava nomadska druzina - fotr, mama in trije sinovi. Posedemo se naokoli, z gazdatom spijemo par kozarckov caja, njegova zena pa med tem pripravlja vecerjo. Malo se se sprehodimo na okoli in na bliznji planoti z Maticem odigrava partijo fuzbala s se nekaj okoliskimi otroki. Ob osmih nas pricaka vecerja - kurji golaz, riz in frisno pecen kruh. Super! Nato pa ob plinski svetilki se pozno v noc posedamo pod sotorom in se pogovarjamo. Seveda je bil Ali s svojo polomljeno anglescino kljucen clen pri komunikaciji in prevajanju. Zjutraj se zadovoljni, da smo preziveli en dan izven mesta, na visini 2000 m, kjer so temperature malce zmernejse, zbudimo in z bemlfom odpravimo nazaj v Esfahan. Na avtobusni Mileno (slovenko, ki je bila z nama) pospremiva do njenega avtobusa, midva pa ujameva svojega za Yazd, kamor prispeva po 4 urah voznje. Med kupovanjem karte na avtobusni v Esfahanu mi 2 prodajalca nepricakovano mocno dvigneta pritisk. Povem jima, da zelim 2 karti, nakar mi onadva na kalkulator odtipkata ceno 72,000 rialov. Iz denarnice jima dam 80,000, ker pac nimam drobiza. 70 mi jih mladenic vrne, 10 pa jih gre zamenjat na sosednji salter za drobiz. Vsaj tako se mi je zdelo. Tudi sam grem do naslednjega okenca in izrocim se preostalih 70,000. Dobim karte in pricakujem se 8000 drobiza. Pa nic! Zacnem tezit za preostanek denarja in mozakarja kar naenkrat izgubita vse sposobnosti za komuniciranje in me le debelo gledata. Razlagam, da sem jima dal 80 tisoc in nisem dobil nic nazaj. Onadva pa nazaj, da so karte 70 tisoc in da je vse ok. Z Maticem narediva pravo sceno in jih napizdiva, da kradeta denar. Saj bi jima clovek dal tistega pol evra, ce bi prosila, ampak da ti pa pred nosom spravi denar v zep in se ti potem se smeji v faco, pa cloveka spravi na obrate. Posljeva jih v ...... in greva na avtobus. Onadva se pa zadovoljno hahljata, kako sta uspela od turistov spuliti 10,000 rialov. Ah ja.... Tudi to se zgodi.

V Yazdu poisceva hotel in zopet naletiva na 2 nova Slovenca. Tokrat na se en mlad par iz Celja. Kot listja nas je, res! Skupaj gremo na vecerjo, nato pa spat. Danes dopoldne sva malce prosetala po mestu, cez opoldne pa se skrila v hladnem internet cafeju, kjer nastaja tale predolg spis. Popoldne se na par koncev nato pa v Shiraz. Da ne bom sel preko vseh meja, na tej tocki zakljucujem javljanje.

Lep pozdrav vsem,

Vasja

 

Hamadan

 

Kosilu pri Mahdiju.

 

Na TV-ju pa ljubljeni vodja J.J.

 

Sestra, mama, Mahdi & js

Najbolj razširjeno prevozno sredstvo. Tudi po 5 ljudi se spravi na takšen motorček.

Še vedno Hamadan. Slap je prav prijetno hladil ozračje.

 

Čudoviti Esfahan!

 

Eden izmed mnogih mostov čez reko Zayandeh, ki teče skozi Esfahan

 

Tradicionalna čajnica v neposredni bližini Meydan Imam.

 

Meydan Imam

 

Tepih shop. Abed slovencem prodaja preproge.

 

Razgled iz Abedovega balkona

 

Abed in Sam

 

Mojster pri delu.

 

Mojstrice pri delu

 

 Pred palačo

 

Palača  (ime sem pa pozabil)

 

Amir & punca (pozabil ime :) )

  

Veliko smo se slikali z naključnimi mimoidočimi. Predvsem na njihovo željo :)

 

Ponoči so mostovi še lepši

 

Še enkrat

 

Čeprav imajo nafte ogromno, je gužva pred bencinsko precejšna.

 

V iskanju nomadov.

 

Alijev avto - stari BMW

 

  

Baje je to Muton. Če kdo pozna slovenski prevod...prosim.

 

Gazda

 

Tihožitje :)

 

Najprej čajček

 

  

Vesela druščina

 

Pokrajina je neverjetna. Sem si obljubil, da se vrnem, in grem pojahkovat po hribih.

 

Na teh mulotih sem pa vse baterije pokuril. Jih je bilo treba miljonkrat slikat in jim potem fotke kazat.

 

Se mi je osel precej smilil na momente. Niso nič kaj lepo delali z njim.

 

  

Tale še niti ni znal hodit.

 

  

 

Še enkrat...bogi osel. Pa je kar mirno prenašal vse skupaj.

 

Ženski del vasi

 

  

Tudi mladci imajo ustrezne uniforme.

 

Naš hotel. V Hiltonu sigurno ne najdeš sobe s takšnim razgledom.

 

Na tisti ovalni črni zadevi se peče kruh. Mmmm...

 

Tudi mene so ustrezno oblekli.

Read more...