66° North: raport 2

Merhaba!

Po dveh dneh v 14 milijonskem mestu İstanbulu lahko strnem nekaj vec vtisov. Mogoce odsevajo realno stanje, mogoce ne, so pa predvsem moje dozivljanje razmer.

Preden nadaljujem, naj vas potolazim, predvsem tiste, ki me ze dodajate na spam listo, da bo frekvenca mejlov drasticno upadla ko prispem v İran.

Mesto me je presenetilo, predvsem v pozitivnem smislu. Ne vem tocno zakaj, pac tisti obcutek, ki ga dobis, ko se sprehajas po mestu. Precej zivahno in obenem prijetno, ko zvecer hodis po ulicah in ob obali. Ljudje so izjemno prijazni in nudijo pomoc na vsakem vogalu. Pa to ne tisto kapitalisticno, da bi potem pricakovali, da bos kaj pojedel ali spil v njihovem lokalu. Se pa seveda to spremeni, ko pride cas za vecerjo in lastniki lokalov mrzlicno in morda malce agresivno vabijo mimoidoce na vecerjo. Za ilustracijo. Vceraj sva se z Maticem v druzbi se enega avstralca, ki sva ga spoznala v hostlu, vracala iz Kabatasa proti hostlu. Da se dan ne bi tako hitro koncal, smo zavili se v tipicno tursko gostilno in kadili nagilo oziroma vodno pipo. Zraven smo skusali s precej sibkim poznavanjem pravil odigrati partijo backgammona. İz sosednje mize se nam je prisdruzil gospod Ahmed, ki je s svojima sinovoma prisel pokadit malce tobaka, nato pa potrpezljivo razlagal pravila in nas debelo uro ucil igranja!

Ne glede na vse debate, ali so Turki Evropejci ali ne, je nekaj nedvomno. Globalizacija je prodrla tudi sem. Kaze se v precej evropskih cenah, zaradi katerih sem mimogrede zadovoljen, da ze jutri odpotujeva proti İranu, v stevilu mobilnih telefonov, zastonj wireless dostopov do interneta, ıtd. V cajnicah ne prevladuje vec igranje backgammona, ampak surfanje po internetu s svojim prenosnikom - po moznosti Appleom.

Mesto je relativno cisto, v oci pa mi je padla predvsem ena zadeva. Da bo stvar razumljiva, moram prej pojasniti, da pac gojim vecje socutje do zivali kot ljudi. V strogem centru je ogromno potepuskih mack, ki jim ze z nekaj metrov lahko prestejes vse kosti. Prı sprehajanju po malce bol oddaljenem predelu, ki lezi na prehodu Bosporja v Crno morje, pa sem opazil se veliko potepuskih psov. Skacejo iz kontejnerjev za smeti, se zivcno praskajo in otepajo bolh. Naletel pa sem tudi na nesrecno umrlega psa, katerega se sveze truplo je lezalo na plocniku. Zalosten pogled za pasjeljubce.

Kar se tursisticnih ogledov tice, sva dala skozi tipicne zadeve. Precej impresivna je predvsem Aga sofija. Bojda je bila zgrajena v neverjetnih 5 letih v davnem 6. stoletju. Dolgo casa je veljala za simbol krscanstva, proti koncu 15. stoletja pa so jo zavzelı muslimani jo po svoje dekorirali. Dodali so nekaj minaretov, mozaike s krscansko ikonografijo ometali in naslikali bolj domace motive, po tleh pa polozili tepih. Sedaj je zadeva prava mesanica obeh religij, ki si jo je vredno ogledati.

Se en ovirek...na ladjici, ki nas je vozila po Bosporju, sva nimogrede naletela na veselo in veliko druzino kurdskih İrancev, ki je prisla na pocitnice in se prepuscati uzitkom. Prav malo so se brigali za pravila, ki jih nalaga koran.Veselo so se nalivalı s pivom, na zenskah pa ni bilo nobene sledi naglavnih rut. Ob vsesplosnem petju in plesanju so tudi naju zvlekli v krog rajanja in naju ucili plesa. Spregovorili smo par besed in menda jih MORAVA obiskati, ko bova potovala po İranu. Bomo videli. Sicer pa, ce je bil to vzorcen primer prijaznosti Irancev, naju cakajo lepe stvari.

Karta za vlak je ze v nahrbtniku, jutri malo pred 11 zvecer pa odpotujeva proti İranu. Saj Turcija je ok, vendar se vedno prevec evropska in turisticna, se posebej zato ker hocem malo eksotike!