29. 6. 06, Tauranga, 18:00

Se vedno sem v hostlu, kjer je dostop do interneta plačljiv (2$ = 25 minut), jaz pa z vsemi štirimi varčujem, čeprav se denarnica kljub temu evidentno prazni . Danes bom uporabil drug pristop. Pisal bom na svojem notebook-u nato pa besedilo le prekopiral na računalnik v hostlu, tako da imam več časa za pretvarjanje misli na računalnik.
Včeraj sem imel bolj len dan, noge so me še vedno precej bolele od pohodov po Aucklandu, zato sem naredil le manjši orientacijski sprehod po centru Taurange, nato pa večer preživel v »družinski sobi« v hostlu. Lastnik je precej prijazen možakar po imenu Tony, ki me je včeraj rešil iz zagate. Popolnoma murphy-jevsko – če karkoli lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo, sem ostal brez kreditne kartice. Banke tukaj se zapirajo precej kmalu, ob 4:30 ali najkasneje ob petih, jaz pa sem bil popolnoma brez dolarjev. Zjutraj, še preden se banke odprejo, pa sem moral ujeti edini avtobus, ki pelje v Katikati, kjer naj bi se dobil z Conradom, da dorečeva situacijo glede dela. Da moram zamenjati eure sem, normalno, ugotovil ravno, ko so se banke zaprle – nekaj minut čez peto. Norel sem po Turangi in iskal kakšen money exchange office, ki bi še utegnil biti odprt, vendar brez uspeha. Druga rešitev je bila dvig denarja z bankomata s kreditno kartico. Vtipkam številko, izberem želen znesek, računalnik še enkrat hoče potrditev pin kode, nato pa mi javi, da denarja ne more izplačati. Postopek ponovim, le da tokrat ne ostanem le brez denarja ampak tudi brez kartice. Prijazna naprava mi natisne listek, na katerem piše, naj se čim prej zglasim v najbližji banki, kajti kartica je bila zadržana iz »varnostnih razlogov«. Super, vse je zaprto, jaz pa brez denarja za v Katikati. Šel sem nazaj do hostla in potožil Tony-ju kaj se mi je zgodilo, nakar je odprl blagajno in mi posodil 10 dolarjev. Ljudje tukaj so res prijazni!
Še epilog zgodbe s kreditno kartico. Danes popoldne sem obiskal banko, katere zlovešči bankomat mi je snedel eurocard. Uslužbenki sem pokazal potni list, nato pa je odšla pogledat v drobovje bankomata, če je kartica še tam. V večini primerov jo varnostniki odnesejo (na uničenje). Malo sreče je le bilo na moji strani in kartico sem uspel dobiti nazaj.
Preostanek večera sem preležal v hostlu in kmalu kmalu odšel spat, vstati sem namreč zopet moral že ob šestih.
Danes zjutraj sem se z odltajmerskim, pa kljub temu dobro ohranjenim avtobusom, ali bolje rečeno, malo večjim kombijem odpeljal v Katikati. Avtobus je, kot sem že omenil, edini, ki zjutraj pelje v to mesto in izkazalo sej je, da je bolj kot ne šolski avtobus. Za 30 kilometrov poti smo rabili debelo uro, saj se je bilo treba vstaviti skoraj na vsakem vogalu in pobrati kakšnega otroka, ki so ga starši poslali v šolo. Tako sem bil poleg šoferja edini v vozilu, ki sem tehtal več kot 30kg. Je pa bilo precej zanimivo videti, kako domače vse poteka. Šofer pozna skoraj vse otroke, ki jih na poti pobere in tako smo nekje stali in čakali na fanta, ki bi moral iti v šolo, vendar ga ni bilo. Šofer je vprašal po avtobusu, če ostali vejo kje je. Šele, ko je izvedel, da ga ta dan ne bo v šolo, je odpeljal naprej.
V Katikati-ju sem zopet poklical Conrada, da me je prišel iskat na avtobusno postajo s svojim pickup-om. Na hitro je še moral urediti nekaj zadev na enem izmed nasadov avokada, zato me je vzel kar s seboj in prvič sem imel priložnost videti, kako ti nasadi izgledajo. Na omenjenem so rasla le drevesa avokada in sploh si nisem mislil, da lahko zrastejo do takšne velikosti. To sploh niso grmički! Aa lahko obereš avokado iz njih potrebuješ zaresno lestev. Zanimivo je tudi, kakšno »živo mejo« imajo v Novi Zelandiji. Namesto grmov, kot pri nas doma, za ta namen uporabljajo drevesa, veje pa nato iz dveh strani porežejo, s čimer drevesa sploščijo, v dve strani pa jih pustijo rasti in ko se veje med seboj zarastejo in prepletejo nastane 10 metrov visoka meja. Sicer pa nasadi niso nič posebnega, tudi ne vem kako veliki niso. Vse je bolj podobno sadovnjakom kot pa plantažam.
Kasneje sva odšla do njegove hiše, kjer sva se malo bolj konkretno pogovorila o delu. Začel naj bi v ponedeljek pri enem izmed njegovih prijateljev in, če sem ga prav razumel, naj bi pomagal napeljevati namakalno napravo oz. nekaj podobnega. Sezone za obiranje kiwija je praktično konec, sedaj se je začelo obrezovanje in pa seveda razna vzdrževalna dela po nasadih in nekaj takšnega naj bi tudi jaz delal. Razložil mi je tudi, kako je z delovnimi dovoljenji, vizami itn., vendar vas to najverjetneje ne zanima preveč Bom pa s papirji imel jutri še veliko dela.
Nasadi so precej oddaljeni od naselij, zato bom skoraj nujno rabil avto. Zaenkrat mi je kar Conrad posodil svoj drugi avto, majhno, staro Toyoto s štirimi brzinami in volanom na levi strani. Dejal je, da ga imam lahko nekaj dni, ta čas pa skušam kupiti kakšno poceni kripo. Kot sem že prej omenil, nekateri ljudje tukaj so neverjetno prijazni. Zjutraj sva se spoznala, čez dobro uro pa mi je že posodil svoj avto in v zameno ni zahteval nikakršnega dokumenta ali denarja. Vse kar je dejal je bilo, da naj mu ne zbežim in se nasmejal.
Usedel sem se v avto in sledila je mučna 30 kilometrov dolga pot nazaj v Taurango. Ko gre cesta samo naravnost ni tako težko, pravzaprav niti nimaš kaj zgrešiti, ko pa prideš v križišče pa so stvari bolj »nerodne«. Najbolj me zaenkrat moti stikalo za smerokaze, ki ni po JUS standardu in je na desni strani volana, večkrat sem tako namesto »žmigovca« prižgal brisalce. Upam, da bo s časom šlo.
Druga stvar, ki v tem trenutku še vedno visi v zraku je, kje bom teh nekaj tednov, ki jih bom preživel tukaj, stanoval. Conrad ima zraven svoje hiše še manjšo bajtico, v kateri gosti podobne sezonske »makedonce« kot sem jaz. Na žalost pa trenutno v njej živita dva Čeha. Vprašal sem Majo, če imajo mogoče oni kakšno sobo, ki bi jo lahko najel, in obljubila je, da se bo pozanimala doma, vendar zaenkrat še nisem dobil odgovora. Če tudi ta varianta pade v vodo bom najverjetneje še malo potarnal pri Conradu in mogoče bo le našel kaj. V najslabšem primeru lahko ostanem tudi v hostlu, kjer sem sedaj, vendar stane 19$ na noč in bi raje našel kaj bolj ugodnega.
Danes popoldne, ko sem zbiral vse potrebne papirje za work permit in ird number, sem se zapletel v pogovor z 19 letnim slovakom po imenu Miloš, ki prav tako stanuje v hostlu. Par tednov je že v Novi Zelandiji, trenutno dela v enem pub-u blizu hostla, vendar na črno in bi rad poiskal kaj boljšega in pa seveda legalnega. Z gospo, ki mu pomaga urejati papirje, saj je njegova angleščina katastrofalno slaba, smo po mestu iskali immigration agency, za katero se je izkazalo, da je sploh ni v mestu. Ko sem videl, da je on še stokrat bolj zgubljen kot jaz in, ker zelo slabo govori angleško, še bolj nebogljen, sem se kar malo bolje počutil. Če je on preživel že 3 tedne tukaj, tudi meni mora uspeti.
To bi bilo zaenkrat vse, pišite še kaj, kajti res z veseljem preberem vaše komentarje. Čez dan sem kar precej zaposlen in človek nekako pozabi na dejstvo, da je 18000 km od doma in pravzaprav čisto sam. Me pa včasih zvečer, ko imam malo več časa za ubit, po glavi začnejo glodati občasne skrbi. Sedajle, ko moram urediti še veliko stvari, med katerimi je največja zagotovo prenočišče, jih je seveda malo več, vendar upam, da se bo kmalu začelo vse razpletati in, da bom malce lažje zadihal v svež novozelandski zrak.

LP

Vasja

P.S. novih slik nimam nič, ker sem zaposlen z drugimi stvarmi, tako ali tako pa bi jih v hostlu težko objavil na internetu. Bom pa kmalu spet obesil kaj gor.
P.P.S. Tale spis objavljam z enodnevno zamudo. Vceraj sem imel zvecer v planu tole objavit, potem pa me je poklicala Maja in me povabila h njim na obisk. Priloznosti, da zopet s kom malo po slovensko govorim, nisem smel izpustiti, tako, da sem se zapeljal do njih, se vmes 3x izgubil, na koncu pa vendarle nasel njihovo hiso. Malo smo se pogovorili o zivljenju v Novi Zelandiji in razlikah med NZ in EU, nato pa sem se pocasi moral vrniti v hostel. Danes dopoldne sem zacel urejati papirje, poslal sem zahtevo za work permit na NZ immigration office in upam, da bom v zacetku naslednjega tedna prejel dovoljenje. S tem papirjem v rokah pa moram potem se v inland revenue po davcno in na banko, kjer si bom odprl racun.

Read more...

Nov dan...

Zopet en lep, svez pozdrav iz down under. Preselil sem se v Taurango in moje trenutno bivalisce je hostel v centru mesta. Od tukaj tudi pisem te vrstice, vendar moram biti precej hiter, ker mi bo na racunalniku kmalu potekel cas. Govoril sem s Conradom, jutri zjutraj moram z busom v Katikati (30 km oddaljeno mesto), kjer se dobiva, da urediva vse potrebne papirje in, da mi malo vec pove o sluzbi. Dejal je, da bom verjetno potreboval avto, za prvih nekaj dni mi ga bo posodil on, nato pa bo verjetno treba kaj kupiti. (Ze zdaj me je strah voznje po levi.)
Delati naj bi zacel naj bi cim prej, torej najverjetneje pojutrisnjem. Me prav zanima, kako bo celotna zadeva zgledala. Danes pa se, ce bo vse po sreci, dobim z Majo - slovensko, ki zivi v Bethlehemu, predmestju Taurange in upam, da mi bo ona malo bolj razkazala mesto.
Hvala za vse komentarje, z veseljem jih prebiram!
Se slisimo!
LP

Read more...

Dodatek

Malo gledam fotke na strani in dodajam pojasnilo. Ali vidite, da sem že od prvega dne isto oblečen? :) Je treba šparati s cotami, da bom čim manj pral.

Read more...

27. 6. 06, Auckland, 19:30

 

Opazil sem, da sem bil do sedaj pri pisanju bolj epsko usmerjen in čas je že, da uporabim tudi malo lirike. Nekje na internetu sem enkrat prebiral »backpackers-ka pravila« in med njimi zasledil tudi stavek, ki se glasi takole: »Če ti mesto postane domače in se ne zgubljaš več tako pogosto kot si se na začetku, potem si predolgo na enem mestu.« In res je tako. Končno sem vsaj za silo osvojil avtobuse poti po mestu in to s pomočjo zlatega pravila – potem ko vse druge odpove, preberi navodila, kar preneseno na moj primer pomeni, ko ti ni nič več nič jasno pojdi do informacijskega centra in vprašaj. Prav presenetljivo je, kako ti lahko razjasnijo zadeve. No to pišem zato, ker jutri zapuščam Auckland in se odpravljam v dobrih 200 km oddaljeno Taurango. Danes sem zopet govoril s Conradom. Pri enem od svojih prijateljev/partnerjev mi je našel delo in čim prej moram biti v Bay of plenty, da uredimo formalnosti in da lahko začnem delati. Zaenkrat niti približno ne vem, kaj naj bi to delo bilo pa tudi menda naj bi trajalo samo 1-2 tedna. Kljub temu pa je bolje kot nič, le da pridem do potrebnih papirjev in prve službe, naprej bo zagotovo veliko lažje. Poskušal mi je urediti tudi nastanitev, vendar kot kaže iz tega ne bo nič, zato bom prvih par dni v hostlu, naprej pa upam, da se bo kaj našlo. Iz Taurange je tudi Maja, za katero sem prav tako izvedel preko Gregorja, in upam, da mi bo ona morda lahko kaj svetovala. Kakorkoli, ob 7:30 z avtobusom odidem izpred Sky Tower-ja v downtown Auckland-u in prispem na cilj ob 11. uri. Ko se boste danes zvečer odpravljali v posteljo, bom jaz že pokonci in jo mahal novemu mestu naproti.

 

Sedaj pa še malo o današnjem dnevu. Kakor sem že dejal, končno mi je lokalni transport malce bolj zlezel pod kožo, zato sem danes izkoristil avtobuse za vse dni nazaj. Zjutraj sem najprej šel v Mission bay, ki je 10 minut vožnje iz centra. Na poti tja sem se ustavil v menda precej dobrem akvariju. Ko sem plačeval vstopnino me je možakar opozoril, da je del akvarija zaprt zaradi popravljalnih del, 2/3 pa sta še vedno na voljo za oglede. Dal mi je še zelo ugoden popust, zato sem si rekel, da nimam kaj izgubiti. Pa sem se zmotil! Vse kar sem lahko videl, so bili stingray-i (za katere trenutno ne najdem slovenskega izraza, če se ga kdo spomni, naj prosim napiše) in pa en kup pingvinov. To je bilo pa tudi vse. 10 dolarjev, ki bi mi prav prišli kje drugje!!! No ja, live and learn…

 

Malce jezen sem šel pogledat plažo v Mission Bay-u, ki me je hitro spravila v boljšo voljo. Čudovita plaža, ki je v poletnem času menda nabito polna, leži na čelu sanjskega naselja vil, hiš in apartmajskih naselij. Celotna zadeva spominja na kakšen prizor iz Melrose place ali kaj podobnega. Človek bi kar živel tukaj.

 

Vrnil sem se v mesto in se po Parnell Rode odpeljal do Auckland Museum. Mogočna zgradba leži na vzpetini, ki jo obdaja najstarejši park v mestu, imenovan Auckland domain. Zopet čudovita zelena trava in grički, posejani z mogočnimi drevesi. Ljudje poležavajo na travi in se »martinčkajo« na zimskem soncu. Ko sem hodil okoli in fotografiral, me je ustavila skupina novozelandskih srednješolcev, oblečenih v šolske uniforme, ki so prav tako poležavali na plaži. V momentu so se zbrali in pozirali pred objektivom, rekoč, da so native New Zealanders in da jih moram fotografirati. Ob pogledu na vse te ljudi, ki so ležali na okoli se mi je porajala le ena misel. Res hudo zimo imajo tile Aucklandčani.

 

Ko že govorim o šolskih uniformah, dečki nosijo kratke hlače in puloverje, ki se po barvah razlikujejo glede na starost oz. letnik šolanja, s simbolom svoje šole, deklice pa krila in podobne puloverje, obuti pa so v črne čevlje. To govorim predvsem zaradi zanimivega dejstva. Poleti kratke hlače in krila verjetno pridejo prav, zaradi milih zim pa se njihova uniforma pozimi popolnoma nič ne spremeni. Čez dan je že v redu, ko je vsaj 12-13 stopinj, vendar pa me vsako jutro zmrazi, ko jih vidim kako pri petih stopinjah v kratkih hlačah hodijo ali kolesarijo proti šoli.

 

Muzej sem si ogledal precej na brzino. Razdeljen je na tri nadstropja. Notri najdeš vse od kulture maorov in drugih pacifiških ljudstev do vojne zgodovine Nove Zelandije, geologijo/tektoniko, živalstvo in rastlinstvo teh dveh otokov, itd.

 

Iz muzeja sem se vrnil na Parnell Rode in pokukal v dve najbolj znani cerkvi v Aucklandu. Prva je precej velika Holy Trinity Cathedral, druga pa ena največjih popolnoma lesenih cerkev na svetu, stara nekaj več kot sto let, za katero pa sem žal že pozabil ime.

 

Od tu sem šel z avtobusom naprej in zaradi utrujenosti in veliko hoje sem skoraj izpustil ogled Mount Eden, kljub vsemu pa sem se le prisilil in izstopil. Na koncu se je izkazalo, da bi bila katastrofalna napaka, če si tega ne bi šel ogledat!!! Grič je visok nekaj manj kot dvesto metrov in vzpon ni ne vem kako naporen. Popolnoma drugače pa je, ko že 3 dni ne počneš drugega kot hodiš naokoli in vsaj 8 ur na dan stojiš na nogah. Z muko sem prišel do vrha vendar pa je bilo zgoraj vse pozabljeno. Tako kot mnogo drugih vzpetin v tej pokrajini je tudi ta ostanek nekoč delujočega vulkana. Za razliko od drugih pa ima ta v svoji sredini 50 metrov globok »krater«, ki je sedaj zaraščen s živozeleno novozelandsko travo. Stene pa so kljub temu precej strme in celotna zadeva deluje zelo mogočno. Izjemen prizor za vse geografske/geološke in drugače zemeljsko naravnane navdušence. Naredil sem krog okoli kraterja, spustiti se vanj je prepovedano, saj lahko poškoduješ občutljivo vulkansko prst in rastlinje, ki raste na njej. Spodaj bom priložil nekaj slik, vendar lahko že naprej povem, da na slikah stvar ni niti polovico tako čudovita, kot v živo. Resnično je bilo ob pogledu na ta krater škoda, da sem tukaj sam, saj nimaš nikogar s katerim bi začel spuščati neumne samoglasnike uuuaaaaauuuuu in ooooooo in podobno. Sledila je še mučna hoja nazaj proti civilizaciji in potem še en krog z busom, da sem si še kar iz vozila ogledal Newmarket in še par delov Aucklanda, ki jih še nisem videl.

 

Zopet se je spustila tema in tokrat mi je uspelo priti domov celo brez tipičnega enoinpolurnega čakanja in iskanja pravega avtobusa. Trenutno sem v svoji sobi in ko to napišem, bom moral začeti pakirat za zelo zgoden odhod jutri zjutraj, pa še posloviti se moram od družine, ki mi tukaj nudi streho nad glavo. Ko bom odšel, bodo verjetno še vsi spali.

 

Omenil sem že, da mi mesto počasi postaja bolj domače, in zato lahko preidem tudi k malo bolj liričnim komentarjem. Auckland je sicer res milijonsko mesto, vendar je zelo razvlečeno in ima ogromno predmestij, zato sam center ne deluje tako natrpan. Kar se čistoče tiče je zgledno urejen, najbolj pa me preseneča dejstvo, da enostavno nikjer ne najdeš kakšne bolj »zakotne« ulice. Vsak, še tako skrit kotiček je urejen in zato imaš verjetno tudi ves čas občutek varnosti. Seveda, se povsod lahko kaj zgodi, včeraj sem zgodaj zjutraj naletel na človeka, ki je z manjšim vozičkom razbijal izložbe, policija pa ga je par minut kasneje aretirala. To govorim predvsem zato, ker se v vsakem večjem mestu dogajajo podobne zadeve, vendar lahko trdim, da kjerkoli sem se potikal, nikjer okolica ni delovala niti najmanj sumljivo ali nezaupljivo. Povsod so tudi šolarji, ki sami hodijo domov iz šol in tako je še bolj očitno, da je mesto dokaj varno. Pa to ne velja samo za strogi center, tudi v okoliških district-ih je podobno.

 

Tudi ljudje so precej drugačni. Kogarkoli lahko prosiš za pomoč in skoraj zagotovo ti bo rade volje pomagal. Pa tudi v zraku se čuti neka sproščenost, ki je pri nas ni. Na avtobusu recimo, ko ljudje izstopajo, skoraj praviloma rečejo »thank you« ali »thank you driver« preden stopijo na ulico.

 

Res pa je veliko azijskih priseljencev, ki bolj kot ne slabo govorijo angleško. Na ulici je po mojih vtisih polovica ali pa še več azijcev, ostalo pa so maori in »evropejski« novozelandci.

 

Da pa ne bom prehitro kaj pohvalil, kot pravijo, ne hvali dneva pred nočjo, bom končne pohvale ali graje rajši pustil za čas ko s vrnem domov in bo vse to za mano.

   

Lepo se imejte in držite pesti, da bom v Taurangi imel srečo z delom in iskanjem prenočišča. 

 

LP

   

Vasja

 
Tamaki Road, ki pelje v Mission Bay

 
Stran vržen denar v akvariju

 
Mission Bay

 
Mission Bay

 
Pred Auckland Museum, šolarji

 
Auckland Museum

 
25 metrski bojni čoln v muzeju

 
Holy Trinity Cathedral

 
Še ta lesena

 
Mt. Eden - krater

 
pa še ena

 
pa še ena...zadaj Auckland

 
pa še ena

 
Rugby na šolskem igrišču

 
Moja sobica, ki bo jutri že bivša sobica.

Read more...

26. 6. 2006, Auckland, 21:20

 

Bom nadaljeval kar tam, kjer sem končal. Do opoldne nisem v hiši videl žive duše, zato niti nisem mogel kam oditi, ker ne bi mogel zakleniti vhodnih vrat. Nato sta se le prikazali Bianca in njena mama. Na letališče sta šli pospremit neko prijateljico. Kmalu zatem pa sem zagledal tudi Reneja, ki je ves ta čas spal v svoji sobi.

 

Odšel sem na kratek sprehod po okolici, toliko, da sem našel najbližjo trgovino, pekarno, itd. V trgovini sem malce pogledal za cenami. Stvari so v glavnem kakšnih 10-20% dražje kot pri nas. Najdražja se mi še vedno zdi pijača – liter soka ne dobiš za manj kot 3 NZD (360 SIT), plastenka vode pa stane 2,5 NZD. Razveselilo pa me je dejstvo, da se v trgovinah dobi svež kruh in ne tako kot v ZDA, kjer na policah nikakor nimajo drugega kot toast. Tudi salame in siri se dobijo na približno enak način. Vsaj nekaj, na kar se mi ne bo treba navajati.

 

Popoldne sem z avtobusom odšel v Downtown Auckland. Vožnja traja približno 30 min, vozovnica v eno smer pa stane 5 NZD. Za 10 dolarjev lahko kupiš day pass ampak moram priznati, da je javni prevoz neverjetno kompliciran. Že dva dni se trudim da bi ga naštudiral, a mi še vedno ne gre. To se pozna predvsem takrat, ko hočem kaj prišparati, pa na koncu ugotovim, da ni tako kot sem si zamislil in plačam še kaj več kot če ne bi nič šparal.

 

Po mestu sem naredil en velik sprehod, toliko, da sem dobil vtis o njem, se malce orientiral, kje je kaj in tako naprej. Ob šestih je že kar zaresna tema, zato niti nisem imel veliko časa.

 

 

Danes zjutraj sem vstal ob sedmih. Vsi trije »cimri« so se odpravljali v službo, zato sem tudi jaz moral ven iz hiše. Z Bianco sva šla skupaj na avtobus in se zopet peljala do centra. Ona je potem šla svojo pot jaz pa svojo. Najprej sem moral kupiti SIM kartico za telefon, mimogrede, moja nova cifra je +64 21 1817592, nato pa še poiskati adapter za novozelandske vtičnice.

 

Nato je sledil čas za oglede. S trajektom sem se zapeljal do Davenport-a, se povzpel na dva griča, ki sta ugasla vulkana, in se med tem obnašal kot vsi ostali Japonski/azijski turisti, ki jih je tukaj polno, in fotografiral kot zmešan. Pokrajina tukaj je čudovita, skoraj ne da se je opisati, zato bom raje priložil kakšno fotografijo.

 

V Aucklandu sem šel še na Sky tower in se 300  metrov visoko razgledal naokoli. Odšel sem še v neki tajsko restavracijo na kosilo in že je bila spet tema, temu pa je sledilo mučenje z avtobusnimi urniki in potjo proti »domu«.

 

Zdajle sem spet v »svoji sobi«, za katero sem šele včeraj ugotovil, da je pravzaprav zelo založena garaža – zato je verjetno tudi tako svinjsko mrzla. Poklical sem Conrada, za katerega sem izvedel preko Gregorja, in obljubil mi je, da mi bo skušal poiskati službo in urediti papirje ter prostor za spanje. Jutri popoldne se spet slišiva in močno upam, da mi bo res kaj našel, da lahko čim prej odidem v Bay plenty.

 

Do takrat pa LP!

 
Na ferry-u za Davenport
 
Davenport
 
Davenport - North Head (ugasli vulkan)
 
 
 
Downtown Auckland

Read more...

25. 6. 2006, 9:30, Auckland

 

Zbudil sem se pred dobre pol ure. Najprej kratek opis dogajanja iz Dubaja naprej. Leteli smo še z malo večjim in boljše opremljenim letalom, Boeing 777. Sedaj, ko pomislim nazaj, let niti ni bil tako ubijalski, kot sem sprva mislil, da bo. Kljub temu pa sem imel na momente že vsega dovolj in sem si le želel, da že končno stopim na Novo Zelandijo. Do Tajske smo imeli približno 6 ur leta. Na letališču smo lahko kar počakali na letalu, vendar sem se odločil, da vsaj za eno uro zapustim svoj sedež in malce pretegnem noge. Naredil sem krajši sprehod in že smo bili zopet v zraku in preko Indije leteli proti Avstraliji. V zraku smo imeli na voljo še več filmov, kot v prejšnjem letalu, vendar tudi to počasi ni bilo več zanimivo.

 

8 ur je trajalo in prišli smo v Sydney. Vmes smo prečkali ekvator in prvič v življenju sem bil na južni polobli, na kar me je opozoril tudi prijeten starejši par, ki je sedel zraven mene. Ko smo prečkali ničti vzporednik je dejal: »Welcome to the southern hemisphere mate!« Na moji desni pa je sedel nemec po imenu Andreas, s katerim sva že od Dubaja naprej sedela skupaj. Prav tako je odhajal v Novo Zelandijo, vendar kar za celo leto. En semester je študiral v Avstraliji in takrat je odšel za par dni na NZ na počitnice. Dežela mu je bila tako všeč, da se je odločil, da bo tukaj delal svoj Masters degree.

 

V Sydneyu smo vsi morali zapustiti letalo in s seboj vzeti tudi vso ročno prtljago. Z Andreasom sva malo bluzila po letališču, našla tudi brezplačen internetni terminal, kjer sva izkoristila priložnost in se javila domov. Natovarjanje letala je trajalo dobre tri četrt ure več, kot je bilo sprva pričakovano, vendar pa je pilot v zraku verjetno malce bolj »pohodil plin« in tako smo bili v Novi Zelandiji le pol ure po pričakovanem času prihoda.

 

Najprej smo se usmerili proti »customs«. Uradniku sem pokazal svoj passport in majhen formular, ki smo ga morali izpolniti že na letalu, nanj pa napisati, koliko časa bomo v državi, kaj bomo počeli, iz katere države smo prišli, itd. Gospod me je precej temeljito izprašal. Zanimala ga je vsaka najmanjša malenkost. Pokazati sem mu moral karto za domov, pojasniti, zakaj je datum izdaje karte tako blizu datumu odhoda, kako sem dobil denar za karto, kaj bom tukaj počel, itd. Na koncu sem dobil žig in lahko sem šel dvignit svojo prtljago. Na neizmerno veselje se je nahrbtnik pripeljal na tekočem traku in bil celo v enem kosu. Ko smo pobirali svojo prtljago pa je okoli nas švigal razposajen pes, ki je za sabo vlekel nekega uradnika, in skupaj sta hodila od torbe do torbe, da je kuža lahko opravil svojo kontrolo. Z Andreasom sva odšla do naslednjega okenca, tukaj pa so se najine poti ločile. On je imel študentsko vizo, jaz pa samo »visitors visa«, zato je on odšel po rumeni črti, jaz pa po modri. Izmenjala sva si e-maile in se dogovorila, da se sigurno še kaj dobiva v Aucklandu. Prišel sem do naslednjega pregleda, ker je precej zajetna gospa pregledala vso notranjost mojega nahrbtnika in zopet načela temeljit pogovor. Zakaj sem prišel, kaj bom počel, kaj počnem doma, kako sem dobil denar za karto, koliko denarja imam s seboj, ali imam kreditno kartico, itd. Zataknilo se je pri vprašanju, kje bom stanoval. Pojasnil sem, da bom potoval okoli in da zato nimam določenega hostla ali kaj podobnega, povedal pa sem, da sem se preko interneta dogovoril z neko Bianco, ki mi je ponudila prenočišče pri njej doma in mi dala svojo telefonsko številko, na katero jo naj pokličem, ko bom v Aucklandu. Vsul se je plaz vprašanj. Kako se ta Bianca piše, kje stanuje, kako jo poznam, … Seveda nisem imel pojma in le s težavo sem jim pojasnil celotno zadevo.

 

Vsa opisana procedura je terjala precej časa, ura je bila že pet popoldne in sonce je začelo zahajati. Poiskal sem bus do centra mesta. Izstopil sem pri znanem Sky City, najvišji zgradbi V Aucklandu. 300 in nekaj metrov visok razgledni stolp v centru Aucklanda. Našel sem govorilnico, poklical Bianco in rekla mi je naj počakam, da že prihaja nekdo po mene. Po približno 20 minuta je na avtobusni postaji ustavil avto in neka precej »okrogla« gospa je prišla ven, se mi predstavila –bila je Biancina mama in me povabila v avto. Peljala sva se ven iz centra in kmalu prišla do njihove hiše. Lesena, pritlična hiša obdana z ograjo. Vsopil sem noter, kjer sta v dnevni sedela Bianca in še en med 25-30 let star nemec, ki mi je kasneje razložil, da že dolgo časa potuje po svetu. Par let je živel na Irskem, potoval naokoli, sedaj pa je že precej časa v NZ. Najprej je vso prepotoval, sedaj pa prek Working holiday visa dela v nekem podjetju in živi tukaj, dokler se ne bo odpravil na naslednje potovanje. V hiši je tudi majhna bela psiška in maček. Pokazali so mi sobo in posteljo, na kateri bom spal in kjer sem lahko razpakiral. Bianca in mama so se zapeljale do ene Tajske restavracije in domov prinesli večerjo, po njej sem skupaj z njimi še malce pogledal TV, vendar pa me je ob 9 uri že pošteno dajala zaspanost. Šel sem v kopalnico, se stuširal in odšel spat. Soba v kateri spim je ekstremno mrzla. Zakurili so prenosni radiator, ki pa ne pomaga veliko. Še dobro, da sem bolj »tople sorte«, kajti drugače bi dobesedno zmrzoval. Zlezel sem v spalno vrečo in se zbudil danes zjutraj. Trenutno mislim, da še vsi spijo, zato sem čas izkoristil za pisanje mojega bloga. Danes upam, da bom odšel v center in dobil prve vtise o Aucklandu. Kako pa naprej, bomo pa videli. Lepo se imejte in oglasite se kaj.

 
Letališče v Sydney-u
 
Dovoz pred hišo, kjer stanujem
 
In še hiša
 
Auckland - Victoria St.
 
Auckland - Albert park
 
 
Auckland Harbour

Read more...

23. 6. 2006, Letališče v Dubaju, 7:45

 

Nočni let preko Balkana, Turčije, delček Iraka in že smo pristali v Dubaju. Slišal sem precej pozitivnih govoric o Emirates airlines in lahko rečem, da sem se na lastne oči prepričal, da držijo. Njihova flota je med najmlajšimi in to se tudi v notranjosti pozna. Vsi sedeži so opremljeni z lcd zasloni, na katerih lahko ves čas spremljaš podatke o letu, si ogledaš preko 50 najnovejših hollywoodskih filmov ali zimzelenih uspešnic, TV serije, posnetke športnih tekem, poslušaš glasbo iz njihove ogromne baze albumov, igraš igrice z drugimi potniki na letalu, proti plačilu, ki ga opraviš kar sam s kreditno kartico, pa lahko celo kličeš domov, pošiljaš sms-e in deskaš po internetu. Na nosu in trupu letala sta nameščeni še dve kameri, ki prenašata živo sliko na ekran, kar je še posebej zanimivo gledati pri vzletu oz. pristanku.

 

Dubaja na žalost iz zraka, pa čeprav sem sedel pri oknu, nisem videl skoraj nič. Celotna pokrajina je bila zavita v meglico. Temperature pa so bile klub zgodnji uri kar šokantne. Ob pol sedmi uri zjutraj, ko smo stopili iz letala jih je bilo že 32. Kako se ljudje počutijo okrog poldneva ne upam niti pomisliti.

 

Letališče je eno samo veliko gradbišče, na vsakem koraku se gradi kakšen nov terminal ali kaj podobnega. Vidi pa se, da Arabci z denarjem ne skoparijo in to opaziš na vsakem koraku. Polno je trgovinic s prestižnimi izdelki, barov, restavraciji, ki so vse čudovito opremljene, celo mošeje imajo, ki pa so seveda ločene. Ene za ženske, druge za moške. Najbolj »prestižno« presenečenje pa me je čakalo na WC-ju. Pritekel sem noter in se usmeril direktno proti toaletnim školjkam, ko me prijazen varnostnik ustavi in usmeri v zgledno poravnano vrsto, kjer čakam in opazujem. Šef, ki usmerja ljudi, ima poleg sebe še dva »podložnika«. Takoj, ko nekdo na WC-ju opravi svoje, eden od teh dveh odhiti do školjke in jo temeljito zdrgne z gobico, da se le-ta pred prihodom naslednjega uporabnika sveti. Ko je WC očiščen šele varnostnik iz vrste pošlje naslednjega čakajočega. Super zadeva, vendar pa moram priznati, da sta se mi ta dva čistilca kar malce zasmilila. Res čudovita služba, celoten delovnik hodiš od školjke do školjke in gledaš/vohaš, kaj ljudje is celega sveta puščajo za sabo.

 

Kmalu pa sem že imel naslednji let….

 

Read more...

22. 6. 2006, Letališče v Muenchen-u, 21:20

       

Pot se je začela z mučnim čakanjem na začuda zelo natrpanem in zato tudi soparnem brniškem letališču. Veliko izkušenj z Adrijo nimam, imam pa jih toliko, da vem, da bi se morali imenovati JAT – joking about time. Prvič so mi jo zagodli na poti v Miami. V Parizu sem imel manj kot dve uri časa za transfer do naslednjega leta, nakar je imela Adria, kot naročeno, zamudo. Po šprintu čez pariško letališče in malo pomoči naključne slovenske sotrpinke, ki je znala francosko, sem let hvalabogu ujel.

 

Tudi tokrat je imelo letalo zamudo. Baje zaradi omejitev v avstrijskem in nemškem zračnem prostoru – še v zraku se čuti vpliv World Cup-a. Dobre pol ure več kot je bilo planirano, smo morali počakati, da smo se lahko vkrcali na frčoplan Canadair Regional Jet, ki ima vsega skupaj 25 sedežev in ni priporočljiv za klavstrofobične.

 

Let do Muenchna bi lahko razdelali nekako tako:

 

-         30% časa je dejanskega letenja, od tega se eno tretjino časa dviguješ na »delovno« višino, eno tretjino časa spuščas, ostalo pa letiš na 10000m.

 

-         30% je vožnje po pisti

 

-         Ostali 40% pa čakanje na Brniku

 

Letališče v Muenchenu ni nič posebnega, se pa precej čuti vpliv nogometnega prvenstva. Povsod polno reklam, trgovine so založene z dresi, na monitorjih, kjer so objavljeni podatki o letih, pa se v spodnji vrstici prikazujejo trenutni rezultati tekem. Čakam na letalo za Dubai, okoli mene pa polno ljudi z nekakšnimi FIFA akreditacijami, ki gredo z mano na isti let. Čez čas ugotovim, da je to del iranske nogometne reprezentance, ki se je že vračala domov.

Read more...

Hello mates!

En lep pozdrav iz Sydney-a. Sem ziv in zdrav, imam kar precej stvari za napisat, vendar me cas preganja, moram ujeti letalo za Auckland. Se slisimo, ko bo kaj vec casa.

LP

Read more...

I'm leaving on a jet plane, don't know when I'll be back again...

Ta pesem od John Denverja mi odmeva po glavi in precej sovpada s trenutnimi občutki. Danes je bil zelo pester dan, ogromno malenkosti je bilo treba še postoriti. Na začetku misliš, da bo šlo vse mimogrede, potem pa bolj ko stvari urejaš, več novih se sproti pojavlja. Sfotokopirati dokumente in letalske karte, kupiti še zadnje malenkosti, zbrati vse kontakte in naslove, poslati še nekaj mejlov, zamenjati denar in še bi lahko našteval.
Začuda je vse šlo precej gladko, živčki so se začeli oglašati šele, ko sem se spravil k najbolj (vsaj za mene) neprijetnem opravilu - pakiranju. Že par dni prej sem si, takoj ko sem se spomnil nečesa, kar bi morebiti potreboval, zapisal na list, da le ne bom pozabil na kaj pomembnega. Že tako ali tako se je bilo težko pripraviti do tega, da sem razmišljal o zimski garderobi in "dolgih gatah", ravno ko se je pri nas začelo pasje vroče poletje. Končno sem vse "cote" in ostale zadeve zbral na mizi in potem misija nemogoče - vse to spraviti v 70 litrski nahrbtnik in še enega manjšega, ki me bo spremljal kot osebna prtljaga na letalu. Ni mi treba posebej poudarjati, da vsega, kar sem imel namen vzeti s seboj, niti približno nisem mogel stlačiti v rukzak.

 

Treba je bilo eliminirati manj življensko pomembne zadeve. Takrat pa mi je v glavi vklopilo, da se pravzaprav odpravljam za 3 mesece. Če bi lahko, bi s seboj vzel kar vse. Kaj če bom kaj kolesaril, mogoče bom šel bordat, lahko bi se tudi kaj kopal v morju, seveda rabim ene "gojzarje" za pohajkovanje po hribih pa kakšne kratke hlače za postanek v Dubaju pa rokavice in kapo za obisk zasneženega južnega otoka, fotoaparat, mp3 player, ...
Nekaj stvari se moram nujno znebiti, ampak pri vsaki se sprašujem: "Kaj pa če bom ravno to nujno potreboval?" Kljub temu po parih urah živciranja, pakiranja, odpakiranja in spet pakiranja nahrbtnik ponosno stoji/poka po šivih v kotu. Ob zadnjem tehtanju zadovoljno ugotovim, da mi je s 17 kg, ki jih ima moj nahrbtni spremljevalec za naslednje 3 mesece, le uspelo obdržati prtljago pod zagroženih 20.

 

Sedaj se počasi spravljam v posteljo. Jutri moram zgodaj vstati, se na hitro posloviti od čim več ljudi, zagotovo pa bo treba še kaj postoriti. Če upoštevam trenutno razpoloženje, bom danes imel bolj malo trdnega spanca. Mogoče ne bi bilo slabo vzeti tiste uspavalne tablete proti jetlag-u že danes :).

 

Read more...

Hello

Matr, s telim blogom sploh ni tako malo dela. Cel dan sem bil za računalnikom in pripravljal zadeve, da bo potem v Novi Zelandij bolj gladko šlo. Jutri grem letalsko karto dvignit, mimogrede bom olajšal denarnico za celo množico cankarjev. Naslednja stvar, ki me čaka, je pa, da moram ugotoviti kako spakirati vso robo, ki jo mam namen vzet sabo, v en 70 litrski nahrbtnik in enega, ki ga bom vzel na avion. Bo še zanimivo.
Na strani pa na žalost ni še nič zanimivega, zato si pa tole poglejte. Neverjetno, česa vse so naši možgani sposobni.
možgani.pps 

Read more...

Drugi post

Se en post, da mal potreniram pa kaksno slikico obesim, da sploh vidim ce stvar deluje.

Read more...

Moj prvi "post"

Treba se je modernizirat in met svoj blog, če ne nisi in. Upam, da bo komu zanimiv. V četrtek odhajam za 3 mesece v Novo Zelandijo, včeraj je bila poslovilna fešta, danes pa zdravim mačka in počasi spravljam v red tale moj blog. V prvi vsti je namenjen komunikaciji z domačimi v Sloveniji, da si bo lahko kdo ogledal kaj se dogaja "in the land of the long white cloud". Upam, da bo stvar šla tako kot sem si jo zamisli, to pa pomeni, da bom vsaj vsake par dni kaj novega napisal in kakšno fotko prilimal. Seveda je to pogojeno z dostopom do interneta, voljo in časom, mogoče bo pa vseeno šlo.
Vse obiskovalce strani vabim, da pustite kakšno sporočilo oz. komentar in tudi vi kaj javite, kaj se dogaja doma. To bi bilo zaenkrat vse, kaj več pa seldi v kratkem.
LP
Vasja

Read more...