27. 6. 06, Whanganui

Pozdravljeni!
 Kar nekaj časa že nisem obnovil bloga ker na žalost ni bilo primernega mesta, kjer bi uploadal slikice in vse ostalo. Danes sem malo nadoknadil za nazaj.
Zjutraj smo vsi zapustili Taupo. Nama z Garethom se je na koncu pridružil tudi Gerard, tako da sedaj skupaj potujemo proti Wellingtonu. Kar nekaj stvari se je tako poenostavilo. Bencin se sedaj deli na 3 dele, hrano kupujem in kuhamo skupaj, itd. Danes smo naredili le dobrih 200 km po precej slabih makadamskih cestah in prišli do mesta Whanganui, kjer smo ugotovili, da ni kaj veliko za početi in videti, tako da nocoj preživljamo čas v hostlu, kjer imam tudi malce več časa, da obnovim blog.
Jutri zjutraj gremo naprej, vendar še ne vemo kam. Lahko da kar do Wellingtona, lahko pa tudi, da bomo naredili kakšen ovinek in se še kje ustavili.
Upam, da so vam slike všeč. Sicer je pa tako, takrat, ko dolgo ni novih stvari na strani, takrat se imam ponvadi najbolje in najbolj uživam, tako da bi moralo biti čim več takšnih dni :).

Read more...

26. 7. 06

Celotna druščina vključno z mano, ki sem jo prej omenil, smo v isti sobi. Zjutraj smo vsi malce poležavali v posteljah, nato pa se vsak na svoj način počasi spravili h sebi. Spet smo družno odšli naokoli, se malce namočili v hot pools in odšli do Huka falls. Nato se je Gerard javil, da bo skuhal kosilo, mi pa smo malce pomagali oziroma se zabavali v kuhinji.  

Kar prijetno je bilo jesti v družbi in na koncu smo si privoščili še sladoled z vročimi malinami, kar je bil višek luksuza v zadnjem mesecu dni.

 

Po kosilu smo odšli v park in dobre pol ure igrali nogomet, sedaj pa bomo verjetno pogledali še kak film, z Garethom pa morava narediti še okviren plan za naslednjih nekaj dni.

 

Spet pa bo kar žalostno, da gremo vsak na svoj konec, ker je družba res super. Vsi so zelo zabavni, John pa ves čas skrbi za duhovite vložke. Cvetka dneva je bila, ko je odšel po kosilu na wc in rekel: »I'm gonna go drop some kids in the pool.«

 

Anika in John gresta jutri skupaj v Rotoruo, midva z Garethom proti Wellingtonu, Gerard pa še nima določenega plana.

 

Tudi John se mi bo mogoče pridružil na potovanju po južnem otoku, najprej gre za par dni proti severu, nato pa na hitro do Wellingtona. Dogovarjala sva se že, da se nekje dobimo in gremo skupaj naprej. Bomo videli kako se bo razvilo.

 

Je pa prav neverjetno, kako čudovite ljudi spoznavam tukaj.

     

LP

 

Vasja

 

 
Z leve proti desni: Anika, Gareth, jaz, John in Gerard

 
Kuhanje kosila.

 

 

Read more...

25. 7. 06

»Third one lucky« pravijo. Končno mi je le uspelo opraviti ta zloglasen pohod. Nima smisla kaj veliko opisovati, bom raje pokazal fotke, ko pridem domov. Je pa treba omeniti, da je bil razgled prekrasen! Enkratno je bilo zopet malce hoditi po snegu in biti v »tapravi« zimi.  

Čez dan je bilo dovolj časa za pogovore z ostalimi sotrpini, ki so opravljali to pot. Kar nekaj nas je zopet bilo iz istega hostla in na koncu dneva smo postali krasna druščina. Nemka Anika, ki je pol leta študirala psihologijo v Wellingtonu, sedaj pa še malce potuje naokoli, preden odide nazaj domov, valižan Gareth, ki je zadnje leto in pol preživel v Avstraliji, malce delal in potoval naokoli, Južnoafričan John, ki že leto dni potuje po celem svetu in za cilj si je zadal obiskati vsaj 10 držav, luksemburžan Gerard (ne vem, če sem prav napisal), ki živi v Insbrucku, kjer je tudi doštudiral medicina, sedaj pa je na potovanju po Avstraliji in NZ in pa seveda moja malenkost. Izmučeni smo prišli nazaj v hostel, spet malo preizkusili savno, ker pa je bila druščina res čudovita, še nismo imeli dovolj in smo odšli v pub v centru mesta, kjer imajo vsak torek nekakšen družaben večer. Vsaka miza dobi svoj list, na katerega napiše odgovore na raznorazna vprašanja, ki jih postavljajo. Zmagovalna ekipa na koncu dobi 150 dolarjev. Zmagali nismo, zabavno je bilo pa kar precej in domov smo prišli šele ob treh ponoči.

 

Najprej sem imel namen naslednji dan odpotovati naprej, vendar gre sedaj Gareth z menoj do Wellingtona, mogoče tudi na južni otok, zato sva se odločila, da še en dan ostaneva v Taupo, nato pa naprej.

 
Razlika je očitna - Tongariro v lepem vremenu.

 

 

 

 

 

Read more...

24. 7. 06, Taupo

Malce sem poležal v postelji, nato pa le vstal in najprej poklical Emirates, če so že uredili vse v zvezi z letalsko karto, kar je bilo precej utopično pričakovati. In tako je tudi bilo. Jutri jih moram spet poklicati in res si želim, da bi do takrat kaj uredili, saj se z rezervacijami že precej mudi. Nato sem odšel na manjši sprehod po mestu, saj si ga odkar sem tukaj sploh še nisem ogledal. Šele sedaj sem se začel zavedati, da mi je mesto neverjetno všeč. Mogoče zato, ker sem v NZ že en mesec in sem se že precej udomačil ali pa zato, ker je pokrajina in mesto neverjetno podobno kakšnemu avstrijskemu mestecu, ki leži ob jezeru, zadaj pa se dvigajo gore pokrite s snegom. Kakorkoli že, prav užival sem, ko sem se sprehajal po ulicah in ob jezeru.  

Dan ni smel iti čisto v nič, zato sem se z avtom odpeljal par kilometrov iz centra in si ogledal Craters of the moon. Spet nekakšen park, ki je nastal zaradi precej pestre vulkanske preteklosti. Povsod je polno jam, iz katerih uhaja vroča para.

 

Pogledati sem šel tudi, kako zgleda geotermalna elektrarna, nato pa še do soteske, po kateri teče reka Waikato. Na reki je zgrajena hidroelektrarna, vsak dan ob določeni uri pa dvignejo zapornice, zaradi katerih je nastalo manjše jezero, in struga naraste, nastanejo pa prav ogromne brzice.

 

Želodec mi je začel že precej kruliti in ker že par dni nisem imel konkretnega kosila, saj sem vsak dan skoraj cel dan kaj počel in ni bilo časa za »tapravo« južno, sem se odločil, da si vzamem malce več časa in si nekaj skuham.

 

Vsi ponavadi jedo glavi obrok šele zvečer, zato sem imel kuhinjo čisto za sebe. Skuhal sem si riž, spekel piščančji zrezek zraven pa pojedel še ogromno skledo solate, tako, da sem se spet malce napolnil z vitamini.

   

Sedajle si bom moral spet pripraviti hrano za jutrišnji pohod, oprati moram še perilo, saj mi svežih oblačil že zmanjkuje, nato pa mogoče še malo v savno, potem pa spat. Jutri bi pa že bil skrajni čas, da prehodim ta zloglasni Tongariro crossing!

   

Se slišimo!

   

LP

 

Vasja

 
Pogled na jezero Taupo in gore v ozadju.

 
Craters of the moon

 

Read more...

23. 6. 06, Taupo

Kar nekaj nas je ta dan želelo prečkati Tongariro. Ko je bila še tema, nas je pobral avtobus izpred hostla in nas odpeljal na pot proti Tongariro national park, ki je trajala dobro uro. Med potjo so nas opremili z derezami, jaknami, hlačami, čevlji – lahko si si izposodil praktično vse, kar si potreboval. 

Ko smo prišli tja in začeli hoditi po poti, ki je na začetku zelo položna in tlakovana je bilo vreme precej neugodno. Megleno, deževno in vetrovno, vendar je bil vodič zelo optimističen, da bo, takoj ko se povzpnemo malce višje, nad plast oblakov, vreme zelo lepo. Napoved je bila namreč dobra, vendar pa je bila realnost na naše veliko razočaranje popolnoma drugačna. Bolj kot smo hodili, bolj močni so bili vetrovi, bolj mrzlo je postajalo in celotna pokrajina je bila zavita v gosto meglo. Po treh urah hoje smo prišli do prvega vulkanskega kraterja, ki se nahaja tik pod vrhom Mt. Tongariro. Takrat pa se je vodič odločil, da nima smisla nadaljevati, saj bi nam vzelo preveč časa, videli pa ne bi popolnoma nič. Bolj ali manj neuspešno smo skušali poiskati malce zavetja, da bi si malo odpočili pred sestopom, ker pa nas je kar precej zeblo smo kar hitro odšli nazaj proti dolini.

 

Spodaj nas je zopet čakal avtobus in odpeljal nazaj v mesto. Denarja nazaj nismo dobili, kdor pa je hotel, pa je lahko še enkrat rezerviral pohod in odšel naslednji dan še enkrat poizkusit. Ker sem slišal toliko lepih stvari o tej poti in ker konec koncu 100 dolarjev ni tako malo, pa tudi trmast sem dovolj, sem se takoj odločil, da grem naslednji dan še enkrat.

 

V avtobusu je seveda vladalo veliko razočaranje in, ko sem prišel nazaj v hostel, sem bil tudi jaz slabe volje, še zmeraj pa sem imel polno glavo stvari povezanih s faksom, zato sem se preoblekel in šel na 45 minutni tek do Huka falls in nazaj. Na začetku te poti, ki vodi do slapov pa se v reko izliva potok, ki izvira iz vročega termalnega vrelca, zato je voda v njem segreta na več kot 40 stopinj. V majhnih bazenčkih in tolmunih se vsak dan tam namaka veliko ljudi. S seboj sem imel kopalke, zato sem se po teku preoblekel in se tudi sam namočil v toplo vodo. Sprva se zdi tako vroča, da misliš, da ni variante, da se boš spravil noter, nato pa se počasi navadiš in voda je na koncu čudovita.

 

Bilo je res čudovito doživetje, saj ne vem če je še kakšen kraj na svetu, kjer si lahko v enem dnevu na snegu, nato pa se zunaj, sredi zime kopaš v naravnem potoku, v katerem ti je skoraj prevroče.

 

Ko sem se vrnil v hostel, sem izvedel, da je pohod za naslednji dan odpovedan, saj se vreme naj ne bi bistveno izboljšalo. Očitno bom moral tu ostati še kakšen dodaten dan, da končno prehodim ta zaklet Tongariro crossing.

 

Ker mi zjutraj ni bilo treba vstati pred petelini, sem bil malce dlje časa pokonci. V dnevni sobi sem zopet spoznal neverjetno zanimivega človeka. Včasih se mi zdi, da je potovanje vredno že samo zaradi ljudi, ki jih srečujem, pa tudi če ne bi nič videl. Bil je zopet Američan, ki živi v samem centru Manhattna. Povedal sem mu, da sem enkrat bil tam in, da mi je bilo mesto neverjetno všeč in že sva si imela toliko za povedati. Razlagal mi je, kako je bilo, ko se je zgodil napad na wtc in tako naprej.

 

Narejen ima doktorat iz sociologije, sedaj pa na srednjih šolah in na univerzi uči zgodovino. Prepotoval pa je že praktično cel svet – dejansko! Bil je po celi Evropi, vključno s Slovenijo, po celotni Južni Ameriki, Aziji, Avstraliji, itd. Zgodb in dogodivščin mu kar ni in ni zmanjkalo, poleg tega pa se mu je res videlo, da je učitelj, saj je prav z veseljem razlagal raznorazne zgodbice. Ko sem odhajal spat sem se šele zavedel, da sem od njega izvedel prav ogromno stvari. Res neverjetno!

 
Takole je zgledal nas pohod.

 
Ze vnaprej vem, da bodo padali komentarji kaj je treba riniti na mrzlo.:)

 

 
In že smo hodili nazaj.

 
Potem pa malo kopanja v naravi.

 

Read more...

22. 6. 06

Mislim, da bi bil najprimernejši izraz za počutje tega dne »emotional rollercoaster«. Pri Bianci sem se zgodaj zbudil in znosil stvari v avto, preden pa sem odšel, pa še na hitro preveril mejle in tako dalje. Ob tem sem izvedel tudi žalostno novico, da mi je zmanjkalo natanko 0,52 točke za sprejem na mednarodne odnose. Tja sem se namreč imel namen prepisati. Stvari nima nikakršne zveze z Novo Zelandijo, mi pa je precej pokvarilo dan in malo skazilo mojo percepcijo in celotno dojemanje krajev, skozi katere sem se vozil, ki so bili prav lepi, vendar se nekako ni dalo uživati v vsem tem.  

Iz Aucklanda sem po precej spodobni avtocesti, kar za Novo Zelandijo sploh ni značilno, odšel proti Hamiltonu in od tam do Waitomo Caves. Pred Hamiltonom sem se spraševal ali se ima smisel ustaviti in si malo pogledati mesto. Pa sem si rekel, če sem že tukaj, zakaj pa ne, zato sem se odpeljal do samega centra in tam iskal parkirno mesto. Lahko bi parkiral nekje ob cesti in plačal par dolarjev parkirnine, vendar sem bil preškrt in iskal prostor, kjer bi lahko avto pustil zastonj. Našel sem Burger King s precej velikim parkirnim prostorom, ki je bil skoraj popolnoma prazen, saj je bila sobota zjutraj. Postavljeno so imeli opozorilno tablo, da so parkirni prostori namenjeni le gostom restavracije, pa sem kljub temu mislil, da ne bodo zganjali problemov, saj, kot sem že rekel, ni bilo skoraj nikogar tam. Naredil sem le majhen krog, se ustavil v pekarni in kupil nekaj za pod zob in odšel nazaj, kjer so me na avtu že čakale lisice in listek na vetrobranskem steklu. Katastrofa! Ravno, ko sem vrtel številko, kamor je treba poklicati, da ti jih pridejo odstraniti, je iz restavracije prišel možakar, ki mi je zakuhal to zadevo. Razložil mi je kako in kaj in, no, bistvo vsega je, da bi moral plačati 60$. Takrat pa sem mu začel na dolgo in široko razlagati, da potujem naokoli in, da nimam veliko denarja, da sem čisto sam, avto pa sem parkiral samo za slabih deset minut misleč, da zaradi tega ne bo nevšečnosti. Sprva se ni dal omajati in je dejal, da če bi bilo manj kot 10 minut, bi jih  brezplačno odstranil, mene pa ni bilo nazaj vsaj 15 minut. Pa sem spet začel s svojo zgodbo, da si tega ne morem privoščiti in, da bi bil zelo vesel, če bi se lahko kako drugače zmenila. Nato pa se je le malo premaknil in rekel, da on sicer ne more veliko storiti in da bi se moral najprej posvetovati s svojim šefom, vseeno pa je ponudil, da mi zaračuna ceno za upokojence, ki je 30 dolarjev. Čez celo čelo pa mu je pisalo, da to nima nikakršne zveze s šefom in tudi, da ni nobenega popusta za upokojence, ampak bo šel denar direktno v njegov žep. Izvlekel sem denarnico in mu iz nje dal 25$ in rekel, da je to vse, kar imam pri sebi in če želi imeti 30, bo moral počakati še nekaj časa, da najdem kakšen bankomat. H sreči je zadostovalo in že v naslednji sekundi sem imel spet svoboden avto. S preklinjanjem, kaj mi je bilo sploh treba riniti v Hamilton, sem se odpeljal še okoli 70 km do Waitomo caves. Sem pa odkril tudi malce balkanske krvi v kiwijih :).

 

Waitomo caves pa naslednje razočaranje. Moram biti malo patriota in roko na srce, kdor je že bil v Postojnskih jamah, se mu dobo zdele tele novozelandske Waitomo caves, ki so tako množično obiskane in promovirane, porazne. Notri si slabih 45 minut pa še to le zato, ker ima vodička veliko za povedati in, ker čakaš na nekaj minutno vožnjo s čolničkom. Drugače so zelo, zelo majhne. Edina stvar, ki jo te jame v nasprotju s postojnskimi imajo, je glowworm. Torej črvi, ki se svetijo v temi. Na stropu si spletejo mrežo, s svetlobo, ki jo njihova telesa oddajajo, pa privabljajo insekte, ki se nato ulovijo v mrežo, črvi pa jih pojejo. Na koncu se ti črvi preobrazijo v komarju podobne insekte, ki živijo le nekaj dni, med tem pa odležejo na stotine jajčec iz katerih se razvijejo nove ličinke. S čolničkom smo se zapeljali po eni izmed jam in si na stropu ogledovali te črve. Izgledajo skoraj natanko tako kot kresničke, res pa je, da jih je precej več na kupu in tako se zdi, ko gledaš v strop, kot da imaš nad sabo nebo polno zvezd. Fotografiranje ni dovoljeno, zato iz tu nimam nobene slike.

 

Naslednja in tudi končna postaja dneva je bilo mesto Taupo, ki leži ob jezeru Taupo – precej presenetljivo. Poiskal sem hostel in se zopet razpakiral. Ni preteklo niti par minut, ko se je okoli mene že začel sukati nek Nemec po imenu Constantin. Dober teden nazaj je prišel v NZ in ima namen tukaj ostati leto dni, ter malce delati in potovati. Ker je bil sam, se je kar nalepil name in me ni spustil izpred oči. Ko sem mu povedal, da sem namenjen na južni otok je celo začel razmišljati, da bi se mi pridružil, vendar kasneje iz tega ni bilo nič. Skupaj sva odšla pogledat Huka falls, precej mogočen slap na reki Waikato. Za naslednji dan pa sem rezerviral pohod imenovan Tongariro crossing. Gorska pot vodi čez Mt. Tongariro in na njen si lahko od bližje ogledaš nekaj vulkanskih kraterjev in pa Mt. Rupehu in Mt. Ngauruhoe. Čez poletje je pot menda precej lahka, sedaj pa je zaradi snega in snežnih razmer priporočljiva le z derezami in cepinom itn. Celotna zadeva v zimskem času stane 100 dolarjev, vendar so mi čisto vsi, ki so pot opravili, dejali, da je resnično vredna svojega denarja. Avtobus nas naj bi pobral četrt čez šesto uro zjutraj, zato sem le še preizkusil savno v hostlu, nato pa odšel spat.

 

Kot sem na začetku omenil, pa sem imel čustveno zelo nestabilen dan :). Najprej izvem, da nisem sprejet na faks in zato sem ves dan po malem razmišljal o alternativnem planu, nakar zvečer dobim sporočilo, da sem sprejet, kljub temu, da mi manjka ušive pol točke. Sledilo je seveda veliko veselje, ki pa spet ni trajalo dolgo, saj je sledilo še drugo sporočilo, iz katerega sem izvedel, da nisem bil sprejet na mednarodne odnose ampak na komunikologijo. Kakorkoli že, je kar je in z nestrpnostjo sem pričakoval prihajajoči dan, da grem malo v gore in si malce prečistim glavo.

 

Zgodila pa se je še ena stvar, ki pa bi jo skoraj pozabil omeniti, čeprav je bila prav neverjetna. Ravno sem bil v kuhinji v hostlu, ko receptor mimo pripelje par, ki je na novo prispel. Zapomnil si je, da sem iz Slovenije, zato je h meni pripeljal žensko, ki je prišla, in mi jo predstavil. Ne boste verjeli, bila je iz Maribora. Kako majhen je ta svet!

 

 

 

Read more...

21. 6. 06, Auckland, 21:00

Ja, spet sem pri Bianci. Deja-vu drugič. Kot sem že omenil, sem moral biti v centu Aucklanda do petih popoldne. Zjutraj sem v Paihi-ji imel rezervirano hitro ekskurzijo po zalivu. Ponavadi traja celoten ogled 3 ure, če pa si na tesnem s časom, pa lahko opraviš isto pot v uri in pol z malce hitrejšim plovilom in bolj adrenalinsko vožnjo. Gliser sprejme okoli 50 ljudi in ima dva velika motorja, vsak s po 800 konjskimi močmi.  

Obleči smo morali nepremočljive hlače in jakne, nase pripeti rešilni jopič, nadeti očala, fotoaparate pa spraviti v vodotesne torbe. Če je morje zelo razburkano si menda na koncu popolnoma premočen.

 

Iz zaliva smo odšli počasi, nato pa je plovilo pospešilo do skoraj 50 vozlov. Zapeljali smo se do znamenite »Hole in the rock« - otoka v zalivu, v katerega je zob časa izklesal velikansko votlino, skozi katero se lahko zapelješ. Menda smo bili prvi po več kot desetih dneh, ki nam je uspelo z gliserjem priti skozi. Morje je bilo skoraj popolnoma mirno – popolno nasprotje zadnjih par dni. Skiper je pokazal sliko te iste votline iz prejšnjega dne in, čeprav je visoka vsaj 10 metrov, so bili valovi na sliki tako veliki, da so popolnoma zakrili votlino.

 

Ekskurzija se je nadaljevala in priča smo bili še par osupljivim otočkom, plažam in zalivom. Na majhnem otoku smo opazili celo nekaj tjulnov, ob povratku v pristanišče pa nas je pozdravila tudi jata delfinov, ki so igrivo skakali iz vode.

 

Vožnja je bila zaradi mirnega morja precej manj adrenalinska kot smo sprva pričakovali pa tudi lepo suhi smo prišli nazaj na kopno, vendar smo se pa le lahko zapeljali skozi votlino.

 

Meni se je že mudilo, zato sem na brzino odložil obleko in jopič in z avtom oddrvel proti Aucklandu. Dan je bil precej sončen in lep in vidljivost je bila neprimerno boljša kot dva dni nazaj, ko sem se po isti poti vozil v Paihio. Kar malo žal mi je bilo, da sem moral kar najhitreje priti v Auckland, saj bi se z veseljem ob poti večkrat ustavil in se malo razgledal naokoli.

 

Vožnje po levi in pravil sem že za silo navajen, vendar moram priznati, da sem imel pred vstopom v sam center Aucklanda malo treme. Vozil sem ekstremno počasi in kar se da previdno, da se le ne bi kaj zgodilo. Promet je namreč zelo gost in mimogrede se lahko pripeti kaj neprijetnega. Po krajšem iskanju sem odkril parkirno mesto, ki je seveda plačljivo in odšel do Emirates, ki se nahajajo na Queen street v središču mesta.

 

Nekaj stvari mi je uspelo urediti vendar na žalost zadeva še vedno ni v celoti zaključena. Do popolne potrditve mojega postanka v Sydneyu bo treba počakati vsaj do ponedeljka, ko bodo dobili odgovor iz nemške podružnice te letalske družbe, da je vse »OK«.

 

Veliko raje bi sicer videl, da bi že danes odkorakal od tam z novo karto v rokah, vendar je uslužbenka dejala, da jo bom lahko brez težav dvignil kar na letališču v Christchurchu preden grem.

 

Poleg tega pa bi rad čim prej rezerviral tudi notranje lete po Avstraliji, saj se cene iz dneva v dan spreminjajo – višajo. V planu imam iz Sydneya leteti v Melbourne, tam ostati nekaj dni, nato z avtobusom do Adelaida,  iz kjer bom odšel na 10 dneven tour s terenskimi vozili po osrčju avstralske puščave mimo Ayers rock do končne postaje v Alice Springs. Od tam pa zopet na letalo in v Sydney. Tokrat upam, da bom končno videl kaj več kot le tamkajšnje letališče. V Sydneyu bom predvidoma ostal 6 dni, nato pa 20. septembra let v Dubaj in nato domov.

 

Kakorkoli že, to je sedaj, z izjemo rezervacij , še precej oddaljeno. Čaka me še dobršen del poti po severnem otoku in pa še celoten južni otok.

 

Jutri jo bom mahnil proti Waitomo caves, nato pa najverjetneje do mesta Taupo. V Auckland se sedaj res ne bom več vračal pa tudi z datumi nisem preveč omejen. Edina stvar, za katero moram skrbeti je, da bom v Wellingtonu do 30. julija, saj naj bi takrat pobral tisto punco iz Nemčije.

   

Se slišimo, ko se slišimo :). 

 

LP

   

Vasja

 

 
Mal sem se obril.

 
Čolnič, s katerim smo se peljali.

 
Hole in the rock - dobesedno

 
Tjuln

 

Read more...

20. 7. 06, Paihia, Bay of plenty

Avtobus, ki pelje do Cape Reinga nas je pobral pred hostlom četrt čez sedmo zjutraj. Celotna pokrajina je bila še vedno zavita v meglo in prav nič dobro ni kazalo, nato pa tisti čudež, za katerega sem upal, da se bo zgodil. 

Megla se je dvignila in pokazalo se je sonce ter krasno modro nebo. Najprej smo si ogledali Puketi Kauri forest – ostanek starega subtropskega gozda, v katerem rastejo ogromna drevesa. V preteklosti so gozd prekomerno izkoriščali za les in tako je sedaj ostalo le še 3 odstotke prvotnega področja. Sedaj je gozd zaščiten in tudi obnavljajo ga, vendar drevesa rastejo zelo počasi. Največja izmed njih so stara tudi po par sto let.

 

Sledilo je še malo vožnje, nato pa vstop na spektakularno 90 mile beach. Obala je sicer dolga 87  kilometrov in ne milj, vendar ima pač takšno ime. Po njej se da peljati skoraj čisto do Cape Reinga, vendar tega početja z osebnimi avtomobili ne priporočajo. Pesek in slana voda že tako ali tako nista preveč primerna za avto, poleg tega lahko obtičiš v pesku, če nima pogona na vsa štiri kolesa. Prav tako je treba obalo prevoziti ob oseki. Zgodilo se je že tudi, da je celo agencija, ki opravlja ta izlete vsakodnevno na obali »izgubila« avtobus. Ponavadi si avtobusi med seboj pomagajo, če kdo kje obtiči, takrat pa je v pesku obstal ravno zadnji avtobus tistega dne. Ker ni bilo nikogar več, ki bi lahko pomagal, je vodič/šofer poklical pomoč, vendar preden so uspeli priti do njega, je že nastopila plima in odnesla avtobus v morje. Ko je morje zopet odteklo je bil avtobus prevrnjen na bok, v njem pa par ton peska, zato so ga morali razžagati na pol, da so ga lahko izkopali. Sledila je seveda le še razgradnja.

 

Drugače pa je obala res čudovita. Kar ni videti konca. Za kratek čas smo tudi zapustili avtobus in se po njej sprehodili. Vreme se je sicer začelo malo kvariti, precej močno je pihalo in občasno je padla kakšna kaplja dežja, vendar je bilo vseeno še precej jasno in tako je tudi ostalo do konca dneva – hvalabogu.

 

Na severu, kjer se obala končuje, se nahajajo ogromne peščene sipine, visoke tudi do 80 metrov. Tam smo se zopet ustavili, iz avtobusa vzeli vsak svoj sandboard in se povzpeli na eno izmed sipin. Vodička nam je razložila, kako se varno spustiti do dna. Deske so narejene iz pene, spodaj pa imajo železno ploščo, zato lahko po hribu navzdol dosežeš kar velike hitrosti. Nekaj tednov nazaj si je nekdo celo zlomil nekaj kosti pri tem početju.

 

Na vrhu sipine se uležeš na desko, z rokami se ob straneh trdno primeš, s palcema na nogah pa se vkoplješ v pesek. Ko se spustiš po pobočju navzdol ti palca namreč služita kot krmilo in zavora. Prvič smo bili vsi precej negotovi in precej »bremzali«, nato pa je stvar začela postajati vsakič bolj zabavna in adrenalinska.

 

Na koncu sipine je manjša reka oziroma potok, ki se izliva v morje in če si nabral dovolj hitrosti, si z desko lahko prisurfal na drug konec potoka.

 

Še vedno je močno pihalo, zato smo imeli pesek vsepovsod. Že zaradi samih spustov po sipini ga dobiš po vseh oblačilih, veter pa ti ga nanosi še v ušesa, usta, oči,… Zaradi potoka pa si na koncu tudi čisto premočen. Nekdo je padel iz deske ravno sredi vode in se dobesedno skopal v njej. Kljub temu pa je bilo doživetje nepozabno!

 

Pot smo nato nadaljevali do Cape Reinga, kjer je razgled NEVERJETEN!!! Tukaj se srečata Tihi ocean iz vzhoda in Tasmansko morje iz zahoda in dobesedno vidi se, kje udarita skupaj. Poleg tega je tudi sama obala enostavno osupljiva. Sprehodili smo se do svetilnika in se dobro uro razgledovali naokoli.

 

Pot nazaj smo opravili po cesti in ne po obali. Ustavili smo se še v Ancient Kauri kingdom. V močvirjih na področju Northlanda je v tleh zakopanih in zelo dobro ohranjenih veliko dreves, ki so stara od 30 do 50 tisoč let. Ta dreves izkopavajo, iz njih pa izdelujejo pohištvo in podobne zadeve. Ker je zaloga tega lesa omejena, ocenjujejo, da ga bo čez 50 let zmanjkalo, so vsi izdelki, narejeni iz njega, nesramno dragi. V Ancient Kauri kingdom imajo ročne delavnice, kjer ta les sušijo in ga preoblikujejo v najrazličnejše izdelke. Sprehodili smo se po trgovini in se lahko le čudili cenam. Jedilna miza s štirimi stoli stane tudi do 20 tisoč dolarjev, klubska mizica je okoli 5000 dolarjev in tako naprej.

 

Kmetje, ki imajo v lasti zemljo, v kateri se nahaja ta les imajo ogromno srečo in z njim lahko zaslužijo mastne denarje. Skoraj kot bi imel svoje nahajališče nafte.

 

Čisto na koncu smo se v majhni ribiški vasici ustavili še na tradicionalen fish'n'chips, nato pa pozno popoldne utrujeni prišli nazaj v Paihio. V hostlu sem se le še stuširal in se končno rešil vsega peska, za kaj več pa nisem imel več energije in cel večer že lenarim v postelji. Je pa za mano res neverjeten dan in, če se bodo takšna doživetja nadaljevala, bo res »out of this world«.

   

LP

   

Vasja

 
S temle avtobusom smo se vozili

 

 
Sipine

 
V  elementu

 
Cape Reinga

 
Takole pa zgleda, ko se srečata Tihi ocean in Tasmansko morje.

 

Read more...

19. 7. 06, Paihia, Bay of islands

Vremenarji včasih še preveč dobro napovejo vremenske razmere. Zbudil sem se v megleno in deževno jutro. Planiranih sem imel kar precej aktivnosti, zato sem bil pokonci že ob šestih. Na hitro sem preveril emaile, saj sem nestrpno pričakoval sporočilo iz kompasa z informacijo, kako je s spreminjanjem karte za postanek v Sydneyu. Z navdušenjem sem prebral, da je možno let razbiti na dva dela – torej, najprej letim iz Aucklanda ali Christchurcha v Sydney, nato pa 20. septembra iz Sydney-a preko Bangkok-a v Dubai. Nekaj malega je sicer doplačila, vendar je zanemarljivo malo v primerjavi s kupovanjem novih kart. 

Nato pa hitro v avto in direktno na sever, v Northland. Preden sem prišel iz Aucklanda na avtocesto sem 2x ubral napačno pot, ko pa sem končno prišel do prave ceste, pa je le-ta bila popolnoma zabita. Očitno običajna jutranja prometna gneča, ko ljudje odhajajo v službo. Trajalo je kar debelo uro, da sem končno prišel do StateHighway 1 in se začel hitreje premikati.

 

Za prevoziti sem imel okoli 250  kilometrov, zato sem imel med vožnjo dovolj časa, da sem telefoniral agencijam in jih povprašal kako je z raznimi ogledi v tem turobnem vremenu.

 

Prvi postanek sem mislil imeti v majhnem obmorskem mestu Leigh, kjer leži tudi Goat island. Iz tam namreč vozi ladjica s steklenim dnom, ki naredi krajšo vožnjo po zalivu, tako da si obiskovalci lahko ogledajo pestro podmorsko življenje. Zaradi močnih vetrov, dežja in posledično tudi razburkanega morja in slabe vidljivosti ladja ni obratovala. Z izleti pa naj bi nadaljevali šele v soboto ali nedeljo.

 

Na to sem lahko kar pozabil in peljal naprej do mesta Paihia, kjer sem najprej poiskal ugoden hostel in rezerviral posteljo za noč. Nato sem se skušal odločiti, katerega izmed mnogih ponujenih ogledov izbrati za naslednji dan. Iz tu namreč vsakodnevno več agencij opravlja enodnevne izlete do Cape Reinga – najsevernejše točke NZ.

 

Lilo je kot iz škafa pihalo pa prav tako, zato sem bil za cel dan prikrajšan kakršnihkoli aktivnosti zunaj. Ves čas kljub temu nisem zdržal v sobi in sem oblekel palarino, ki sem jo dobil za darilo pred odhodom, in pogumno zakorakal po mestu ter se vsaj malo razgledal naokoli. Mesto je precej majhno, deluje kot nekakšna ribiška vasica, je pa menda poleti precej nabito s turisti, saj leži čisto ob obali, ki je del čudovitega zaliva in je kot nalašč za plavanje z delfini, potapljanje, ribolov, itd.

 

Na žalost sem med telefoniranjem izvedel tudi, da, če hočem spremeniti letalsko karto, se moram čim prej osebno oglasiti v pisarni Emirates Airlines, ki pa je le v Aucklandu in Christchurchu. V Christchurchu še nekaj časa ne bom, zato je edina možnost Auckland, skozi katerega se tako ali tako vračam, ko bom šel proti jugu. Ker pa pisarna čez vikend ne dela, moram biti v petek pred peto uro popoldan v centru Aucklanda, da uredim zadevo. Če zamudim, bom moral v Aucklandu čakati do ponedeljka, kar mi bo precej podrlo moj plan.

 

Iz omenjenih razlogov torej tudi ne morem več kot dva dni ostati v Bay of islands. Ker nisem imel druge izbire, sem rezerviral tour po Ninety mile beach do Cape Reinga in upal na manjši čudež, da bo vreme kaj boljše. Napoved je bila namreč jako neugodna – dež in nevihte vse do nedelje.

 

Ker je to celodnevni izlet, sem se zapeljal do supermarketa, kjer sem nakupil hrano in pijačo, ki jo bom vzel s seboj. Ko sem vkorakal v trgovino zagledam človeka, ki se mi je zdel zelo znan. Stala sva nekaj metrov narazen in gledala en drugega. Ravno ko mi je potegnilo od kje ga poznam, me je on ogovoril: »Hey, don't I know you from somewhere?«. Bil je Newyorčan, ki sem ga spoznal v hostlu v Taurangi, kjer je stanoval par dni. Malce sva se nasmejala naključju in eden drugega seznanila, kaj sva počela v tem času.

 

Market je malce oddaljen od centra in, ker je on prišel peš, sem se ponudil, da ga zapeljem nazaj do njegovega hostla, ki je bil le dve hiši stran od mojega. Takšni usodi se seveda ne gre izmikati, zato sva si izmenjala telefonski in se dogovorila, da se po večerji pokličeva in greva mogoče na kakšno pivo v enega izmed pubov v okolici.

 

V kuhinji v hostlu sem pri večerji zopet spoznal par zanimivih ljudi. Zapletel sem se v zanimiv pogovor s Kanadčanko, Angležem in Škotinjo. Ravno so izpraznili vsak svojo steklenico vina in se odpravljali ven in me povabili zraven, ko mi je Eli (newyorčan) poslal msg, naj se oglasim v pubu zraven hostla.

 

Kot sem dejal, usoda je usoda, zato sem odšel do Eli-ja. Z njim je bilo še nekaj prijateljev, ki jih je prav tako naključno spoznal in skupaj smo odigrali nekaj rund biljarda in spili par piv in nato šli pogledat še do ene gostilne, kjer so imeli karaoke večer. Zopet kopica zanimivih ljudi. Eden izmed njih je bil Irec, ki je po poklicu sound engineer. Precej časa je po Evropi potoval z bendi kot so U2, ACDC, Rolling Stones,… in pomagal postavljati ozvočenja in podobno. Baje je zelo dobro plačano delo, vendar pa pravi, da po nekaj časa začne presedati, saj si vsak dan v novem mestu in ves čas skoraj spiš na neudobnih avtobusih.

 

Z Eli-jem in nekim Angležem smo imeli še malo bolj politično usmerjen pogovor, saj je trenutno tukaj zelo popularna reč tisti po nesreči posnet pogovor med Bushem in Blairom na vrhu G8. Ob enih zjutraj pa sem odšel spat, saj sem moral zopet vstati ob šestih.

 

Read more...

18. 7. 06, Auckland, 21:00

Opažam, da je res bil že skrajni čas, da začnem potovati, saj je blog očitno postal dolgočasen. Nič ni komentarjev, ki sem jih tako vesel. 

Skoraj 3 tedne sem bil na enem mestu in v hostlu sem se tako udomačil, da sem že kar pozabil na dejstvo, da sem v Novi Zelandiji, dobrih 18000 kilometrov od rodne domovine. Me je pa zato današnji dan predramil in zopet sem odkril nekaj lepot te zelene dežele. Ob »knapovski« uri, okoli šestih zjutraj, sem se še enkrat poslovil od mojih, v zadnjih tednih pridobljenih, prijateljev, znosil vso prtljago in hrano v avto in rekel adijo Tauranga central backpackersu. Začetek poti sem že dobro poznal, saj sem se do Katikatija peljal skoraj vsak dan, naprej pa se je začelo odkrivanje novih pokrajih. Po 60 kilometrih mi je na avtu crknil »kilometerštevec«, kar sicer ni nobena tragedija, saj tudi brez njega gre. Kljub temu pa je imel dogodek malce negativen vpliv na moje počutje, saj sem nehote začel razmišljati kaj vse še lahko odpove. Če je merilnik hitrosti največ, kar se bo na avtu pokvarilo, bom še popolnoma zadovoljen.

 

Kot sem že omenil, sem za ta dan imel začrtan ogled polotoka z imenom Coromandel. Prvi postanek sem imel na Hot water beach. Plaža sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če pod površino zaradi aktivne vulkanske preteklosti ne bi bilo zbirališče podtalne vode, ki se segreje do 60 stopinj celzija. Na točno določen čas pred ali po oseki si lahko na peščeni obali skoplješ luknjo, ki se v parih minutah napolni z vročo termalno vodo, in že imaš instant lastno termalno kopel.

 

V upanju, da bom lahko zadevo tudi lastnoročno izkusil sem prišel tja, vendar, ker je zima, je bilo celotno poslopje, ki skrbi za plažo, zaprto. Malce sem se razgledal naokoli, naredil nekaj lepih slik, kar pa konec koncu tudi ni tako slabo.

 

Le kakšnih deset kilometrov naprej pa je zelo znana atrakcija Cathedral Cove, ki je del približno tri četrt ure trajajoče pešpoti, ki vodi do treh čudovitih zalivov in skozi manjši gozd.

 

Cathedral cove je zadnji izmed treh zalivov. Vsi trije imajo peščeno plažo, nad katero se dviga strma klifna obala, posebnost omenjenega pa je luknja v skali (glej sliko spodaj). Ko sem hodil in se vzpenjal in spuščal do teh zalivov me je spet »zadela« lepota Nove Zelandije. Čudovit, svež morski vonj in pa prekrasno morje zeleno-modre barve, posejano z mnogimi visokimi otočki, ki štrlijo iz gladine.

 

Vreme je bilo precej oblačno in šele, ko sem se vrnil k avtu in se odpravil naprej se je začelo kazati sonce. Vseeno pa sem le še ujel par pogledov na zalive in ocean, ki je v sončni svetlobi dobilo še mnogo lepšo barvo raznoraznih odtenkov zelene.

 

Od tu naprej nisem imel nič posebej planiranega in sem se kar sproti odločeval, kam bom šel. Čisto do vrha polotoka se mi ni zdelo smiselno voziti in kuriti bencin, saj moram paziti tudi na svoj »proračun«, zato se mi je zdelo bolj primerno, da pošljem sporočilo Bianci in jo povprašam, če lahko mogoče zopet pri njih prespim, preden nadaljujem pot proti Northland-u in tudi na ta način privarčujem nekaj dolarjev. Zopet me je z veseljem sprejela, tako, da sem svojo pot prilagodil dejstvu, da moram do večera prevoziti še nekaj več kot 100 kilometrov do Aucklanda. Odšel sem še malo proti severu, nato pa do mesta Coromandel, ki leži ne zahodni obali polotoka. Cesti, ki sta vodili do tja sta bili dve. Prva je bil precej boljša, vendar daljša, druga pa je vodila čez nekaj hribov in dolin, vendar varčnejša za nekaj kilometrov. Odločil sem se za slednjo, kar pa mogoče ni bila najboljša poteza. Slabša cesta se je na koncu izkazala za makadamsko cesto, podobno tisti čez dnevni kop. Res pa je, da sem bil popolnoma off the beaten track. H sreči se mi ni mudilo, zato sem, namesto, da bi preklinjal cesto, raje užival ob pogledu na pokrajino. Polotok je namreč precej gorat, zato so se na vseh straneh vzpenjali hribi.

 

V Coromandlu sem imel manjši počitek in pojedel svoje »kosilo«. Hrano iz hostla imam kar v prtljažniku, zato sem se ustavil v parku ob cesti in pojedel par z nutelo in arašidovim maslom namazanih toastov. Od tu sem se usmeril nazaj proti jugu in po ozki cesti, ki se vije vzdolž obale, peljal proti Thames-u, največjem mestu tega polotoka. Tudi tam sem za par minut pretegnil noge, se na hitro razgledal naokoli, potem pa opravil še zadnji del poti – po avtocesti do Aucklanda in nato deja-vu - Biancina hiša.

 

Iz avta sem prinesel le najnujnejše in najdražje zadevščine, oblačila in ostalo pa pustil v prtljažniku. V hiši me je že čakala znana sobica v garaži. V kuhinji sem si skuhal še hitro večerjo, na internetu preveril par stvari za jutrišnji dan, si naredil spisek krajev, ki bi bili zanimivi za ogled, sedaj pa bo treba kar hitro spat, da bom lahko spet pred petelini vstal in ujel kar največ dneva, ki se še vedno precej hitro konča.

 

Jutri je napovedano slabo vreme in dež, zato ne vem kako točno bom izpeljal planirane oglede. Najverjetneje pa bom v Northlandu vstal kakšen dan ali dva in mogoče se bodo vremenske razmere izboljšale.

     

Kmalu pa se spet slišimo!

 

LP

   

Vasja

Sonce zjutraj

Hot water beach

Hot water beach 2

Eden izmed bayev pri Cathedral Cove

Cathedral cove
 
Cathedral cove - luknja
 
 
 
Moja "bližnjica"

Read more...

17. 7. 06. Tauranga, 21:30

Odločitev je padla. Jutri začnem potovati in srčno si želim, da bo čim manj skritih pasti, nepredvidenih stroškov, neprijetnosti in seveda veliko dogodivščin ter lepih in zabavnih trenutkov. Upam tudi, da bo avto zdržal vse kilometre, da ga bom na koncu lahko za razumno ceno prodal in, da na južnem otoku še najdem kakšno delo, kjer bom lahko kaj zaslužil.
Zjutraj sem najprej odšel na inland revenue,saj sem moral, preden odidem od tu, poskrbeti za to, da mi bodo lahko nakazali plačilo za opravljeno delo na kivi nasadih. Še vedno sem čakal na IRD number, zato sem se kar osebno oglasil v urad in povprašal kako stvar stoji. Uslužbenka je pogledala v računalnik in mi z majhnim listkom polepšala dan. Številka mi je že bila dodeljena, moji podatki so že bili v njihovi bazi, zato mi je številko le napisala na listek in ga uradno poštempljala. Obvestilo bi/bom verjetno dobil po pošti v prihajajočih dneh, vendar mi sedaj za to ni treba skrbeti.
Z ird številko v rokah sem lahko izpolnil tudi obrazec za odmero davka pri plači. Ta princip vrednotenja davka sploh ni napačen. Sprva se mogoče zdi malce zamotan, vendar se na koncu izkaže za kar učinkovitega. Za vsako delo, ki ga opravljaš, izpolniš svoj obrazec, v katerega vpišeš tax code, in na podlagi te šifre mora potem delodajalec toliko in toliko centov pri vsakem izplačanem dolarju nameniti državi. Če pa formularja ne izpolniš pa davkarija enostavno pobere 45% tvojega zaslužka.
Opremljen s papirji sem se zapeljal do nasada, predal vse stvari Rigsu, mu povedal, da se je moj plan malce spremenil in se mu zahvalil, da so mi omogočili delo pri njih. On je zelo prijazen možakar in ob stisku roke mi je zaželel veliko prijetnih trenutkov potovanja po obeh otokih in veliko sreče.
Ko sem se pripeljal nazaj do hostla, mi je v avtu ravno začela svetiti tista žalostna lučka, ki opozarja, da vozilo postaja žejno. Ugotovil sem, da je avto s 1600 kubičnimi centimetri kar požrešen. Za 100 kilometrov potrebuje slabih 9 litrov bencina. Zato je pa tudi tako pomembno, da si bom lahko te stroške s kom delil.
V Taurangi sem odšel naokoli po turističnih agencijah in povpraševal po najcenejših kartah za Avstralijo. Bližje ko je datum odhoda, dražje so karte, zato bom moral z rezervacijo kar pohiteti. Prej moram še določiti par datumov in še malo preveriti finančni plan, nato pa se odločiti za eno izmed možnosti.
Dobro uro sem prebil tudi v cyber cafeju in iskal informacije ter ustvarjal moj »plan puta«. Zgodaj zjutraj bom odšel v Coromandel – polotok vzhodno od Aucklanda in si tam ogledal par znamenitosti. Če bom uspel vse v enem dnevu bom kar nadaljeval z vožnjo do Aucklanda, kjer lahko zopet zastonj prespim pri Bianci. Če pa bo ogledov preveč za en dan, pa bom prespal v enem izmed hostlov v Coromandel-u in še naslednji dan šel na kakšen krajši izlet in nato do Biance.
Iz Aucklanda pa se bom podal v Northland. Zopet polotok, ki pa leži severno od Aucklanda. Tam je zelo znana 90 mile beach – obala z visokimi peščenimi sipinami, po katerih te peljejo s terenskimi vozili, na voljo pa imaš tudi nekakšne deske, s katerimi lahko »surfaš« po pesku. Čisto severno pa je seveda Cape Reinga – najsevernejša točka NZ. Zelo znan pa je tudi zaliv Bay of islands, ki je, kot že ime pove, poln majhnih otočkov in menda poln zanimivega podvodnega življenja.
Od tam se bom vrnil do Aucklanda in vožnjo nadaljeval proti jugu. Verjetno bom obiskal Waitomo caves, v katerih prebivajo nenavadni črvi, ki se v temi svetijo, nadaljeval proti Tongariro national park, ki se razprostira čez par visokih gor in tako naprej. Vsega še nimam določenega pa tudi ne smem vam izdati vsega naenkrat.
Počasi se poslavljam od prijateljev, ki sem jih dobil tukaj. Miloš je rekel, da ga moram nujno obveščati kaj počnem in kaj se dogaja z menoj, prepričan pa sem, da bo tudi on ravnal podobno.
Eden najprijaznejših ljudi tukaj je zagotovo Jun. Vsakič, ko sem prišel domov in tarnal o delu, me je potolažil in rekel: »Come on man, no worries!« Tudi on dela na nasadu, kjer obrezuje kivi drevesa in je prav tako plačan per bay. Vsakič, ko sem ga vprašal, koliko je v tistem dnevu zaslužil, se je le nasmejal in dejal: »Heaps!« Pa čeprav to nikoli ni bilo res.
Tudi Laurent je super. Sicer malce bolj zadržan in z bolj čudnim, francoskim smislom za humor, vendar kljub temu čudovita oseba.
Tudi nekaj starejših Indijcev, ki stanujejo tukaj, se je na koncu izkazalo, da so neverjetno prijazni.
Hayley pa nas je že zapustila par ni nazaj in se preselila v okolico Mt. Rupehu.Z Milošem, Junom in Laurentom smo si izmenjali email-e, naredil sem par fotk in upam, da se bomo še kdaj srečali.

Preden grem spat moram po daljšem času spet napolniti svoj nahrbtnik, dobro moram tudi razmisliti, kaj bom naredil s hrano, ki mi je še ostala. Ker nisem vedel, da bom že odšel, sem nakupil zalogo za cel teden. Čim več stvari bom vzel s seboj in jih že nekako sproti porabil, kar pa je zelo hitro pokvarljivo pa bom verjetno pustil Milošu. Tukaj sem se že resnično udomačil in prijetno je bilo priti popoldan po delu v hostel, saj sem vedel, da me čaka par poznanih obrazov in z vsakim sem se lahko malo pogovoril in čas je zelo hitro minil. Neverjetno je, kako hitro se človek navadi na določen stil življenja pa tudi če je bilo samo za dobra 2 tedna. Kot bi kar potreboval nekakšno dnevno rutino. Sedaj me čaka nekaj manj kot mesec dni razburljivih dogodkov, dnevi se bodo med seboj verjetno veliko bolj razlikovali, kot so se do sedaj.
Malce spet dobivam tistega znanega »reisen fibra« in ponoči bom zopet malce manj trdno spal. Spet me bodo začele glodati majhne skrbi od tega, kako čim manj zapraviti in čim bolj izkoristiti vsak dan, kaj si ogledati in kaj ne, kje spati, kako priti do tja in se čim manj zgubiti, itd.
Že cel dan sem po malem nervozen, saj vem, da se sedaj šele začne zares. Veselim se, da bom vsaj za 2 tedna imel sopotnico in tako ne bom ves čas samotaril.
Če ste prej držali pesti za delo…no to še vedno lahko, saj bom iskal delo tudi za zadnja dva tedna avgusta na južnem otoku, vendar sedaj držite pesti tadi za to, da se bo potovanje srečno izšlo.
Blog bom obnavljal kolikor pogosto se bo dalo in ga skušal oskrbeti s čim bolj zanimivimi opisi in slikami.
LP
Vasja

Da boste verjeli, da na teh drevesih res raste kiwi.


Delovni nered v moji sobi

Vedno nasmejan in dobre volje - Jun

Od desne proti levi: moja malenkost, Jun, Milos

Read more...

16. 7. 06, Tauranga, 23:00

Na gospodov dan sem spanec malo potegnil in, če dobro pomislim, cel dan bil bolj lene sorte. V kuhinji sem počasi pojedel zajtrk, se malo nasmejal obnovi dogodkov prejšnjega dne, ko je eden izmed Indijcev, ki so imeli precej dober pijanski večer, začel opisovati kaj je počel njegov prijatelj Jack. Par stvari je bilo res »močnih«, zato jih raje ne bi omenjal, če pa me kdo spomni, ko pridem domov, bom pa z veseljem povedal. 

Laurent in Jun sta me nato zvabila s sabo po trgovinah. Laurent se je šel zanimat za karto za naslednjo rugby tekmo med All Blacks in Avstralijo. Začuda je rugby v regiji, kjer on živi (blizu meje z Nemčijo) najbolj popularen šport – jaz pa sploh nisem vedel, da ga v Franciji igrajo. Ne vem, ali je to splošno znana stvar, ki je šla mimo mene?

 

Naslednja postaja je bila trgovina s tehničnimi izdelki. V hostlu je nekdo, podobno kot moj mp3 player, odtujil tudi daljinca od dvd playerja. Laurentu pa brez tega živeti ni, zato je kar sam financiral novega. Šli smo še v par trgovin, saj se ravno končujejo zimske razprodaje in onadva sta hotela malo pogledati, če bosta našla kaj pametnega in poceni za obleči. Na splošno bi rekel, da so cene oblačil kar podobne tistim v Sloveniji. Tehnično blago – prenosni računalniki, fotoaparati, videkamere, televizorji, itd. pa so mogoče malce cenejši kot pri nas.

 

Preostanek dneva pa sem nekako izgubil v hostlu. Dva dni mi že po glavi hodi zadeva, ki ima kar precej vpliva na dogajanje v prihodnjih dneh. Že preden sem prišel v NZ sem na nekaj backpackerskih forumov napisal oglas, da iščem sopotnike za potovanje po obeh otokih. Ker sedaj ni ne vem kakšna sezona, se je sicer oglasilo nekaj kandidatov, vendar bi vsi začeli potovati šele septembra, kar pa je za mene prepozno. V petek pa sem dobil msg od neke 20 letne nemke, ki je trenutno v Wellingtonu. Ime ji je Sarah in je nekje iz okolice Dusseldorfa. Par let nazaj je preživela 5 mesecev tukaj kot del izmenjave med nemško in novozelandsko srednjo šolo. Takrat je že videl dober del severnega otoka, sedaj pa je prišla obiskat nekaj prijateljev in pogledati še južni otok. Let domov ima 20. avgusta, zato bi rada šla na južni otok čim prej in zanimalo jo je, če bi mogoče lahko naredila kakšen kompromis.

 

Kot sem rekel, sem zelo veliko razmišljal kaj storiti. Po eni strani je malce kmalu, vendar pa se prav lahko naredi, da na koncu ne najdem nobenega sopotnika in bom celotno pot moral opraviti sam, kar pa ni le precej drago, temveč tudi zelo duhomorno. Ko stanuješ dlje časa na enem mestu, kot to počnem sedaj, že lahko spoznaš ljudi, vendar pa, ko skoraj vsak dan zamenjaš lokacijo, je to veliko težje. Lepše je, če imaš koga, ki je stalno s tabo. Prav tako pa ti ni treba skrbeti za vse stvari, saj si lahko obveznosti malce porazdeliš.

 

Po glavi sem premetaval kopico idej. Lahko bi delal še planiranih 14 dni in nato z njo odšel na južni otok, nato pa bi se sam vrnil in si ogledal še severnega. Trajekt, ki vozi med otokoma pa je precej drag (okoli 250$ za avto in dve osebe) in, ker bi moral ožino prečkati dvakrat, mi ta rešitev ni bila preveč všeč.

 

Drug plan, ki pa se mi zdi čedalje bolj primeren pa je, da na hitro zapustim Taurango – najverjetneje pojutrišnjem, poberem svojih 400 dolarjev, ki mi jih je uspelo zaslužiti, naredim tour severnega otoka, kar bi bilo izvedljivo v približno 12 dneh, nato v Wellingtonu poberem Sarah in skupaj raziščeva še južni otok. Ona je sicer želela oditi iz Wellingtona že 22. julija, vendar, ko sem ji razložil svojo situacijo, je pristala na kasnejši datum. Skupaj bi potem potovala dobrih 14 dni, tako, da bi bilo celotno moje potepanje po NZ dolgo okoli 26 dni, kar pa je približno toliko kot sem planiral. Ona bi nato z avtobusom odšla nazaj do Wellingtona, kjer želi prebiti zadnjih par dni pred odhodom domov, jaz pa bi najverjetneje ostal v Christchurchu, kjer bi mi ostalo še 14 dni do načrtovanega odhoda v Avstralijo. Ta čas bi lahko porabil, da za kolikor toliko primerno ceno prodam avto, če bo sreča pa tudi najdem kakšno delo na črno za ta dva tedna, nato pa kar iz tam odletim v Oz land.

 

Danes sva malo govorila po telefonu in msn-ju in zadevo moram do jutri še prespati, vendar sem precej prepričan, da bom tako tudi storil. Tudi v tem načrtu je malce tveganja, saj ni rečeno, da bom uspel najti kakšno delo za zadnjih 14 dni, vendar pa je tudi tvegano, če ostanem tukaj in ne najdem nobenega sopotnika, kar me lahko na koncu stane celo več, kot če ne najdem dela, saj bom moral sam plačevati za bencin. Poleg tega pa se da privarčevati tudi na hrani in ostalih zadevščinah, če potuješ v družbi z vsaj še nekom.

 

Ker sem mislil, da imam vsaj še 14 dni, lonely planet sploh še nisem začel resno študirati, ker pa se mogoče na pot podam že v torek, pa sem ga danes začel temeljito brati.

 

Res je, da je to precejšnja sprememba plana, vendar ali ni ravno to čar solo potovanja – plane spreminjaš po mili volji in kakor je v danem trenutku pač najbolj ugodno. Edina stvar, ki me malo »bremza«, so le finance :)

 

Jutri se dokončno odločim in če bom res šel, bo blog na srečo zopet postal precej zanimivejši in bolj slikovno opremljen, manj pa bo mojega dolgoveznega razpredanja.

   

LP

   

Vasja

 

Read more...

15. 7. 06, Tauranga

Zopet ena delovna sobota, ki pa ni bila preveč delovna. Odpeljal sem se do nasada, ki je bil popolnoma prazen. Nek možakar tam mi je povedal, da se je ekipa preselila na drug nasad na Walker road. Po dobrih petnajstih minutah iskanja sem jih le lociral in se podal na privezovanje. Vsakič, ko se lokacija zamenja, se mi zdi, da delo postane še malce slabše, kot je že tako ali tako. Drevesa so obupno obrezana, poleg tega so bile vse odstranjene veje še vedno po tleh, tako da se spotikaš in kobacaš čez veje pod nogami, z glavo manevriraš med vejami nad tabo, z rokami pa skušaš iz celotne zmešnjave naštrikati kolikor toliko zgledno urejen bay. Ravno ko smo privezovali, je na obisk prišel traktor. Vej, ki so ležale na tleh, sploh ne odstranjujejo, temveč uporabijo traktor s priključkom, ki se zapelje pod drevesi skozi vse vrste, tista zadeva zadaj pa veje preprosto zmelje in razmeče naokoli kar od njih ostane. To pa verjetno deluje kot nekakšno gnojilo (?). 3 ure sem delal nato pa enostavno ni šlo več. Saj bi se še trudil, če bi vedel, da bom dobil nekaj denarja že samo zaradi ur prebitih tam, tako pa enostavno vidiš, da z delom nikamor ne prideš in resnično težko se je prepričati, da vztrajaš. Še posebej ob pogledih na izurjene delavce, ki te venomer opominjajo, kako počasen v resnici si. 

Zjutraj je spet kazalo, da bo bolj kisel dan, vendar se je razvil v čudovito dopoldne. Da bi si malo spraznil glavo sem šel do Mt. Maunganu, kjer se je kar trlo ljudi. Surferjev v vodi je bilo kot mravelj, obala je bila polna sprehajalcev. Zanimivo je tudi videti ljudi, ki v restavracijah ali fast food lokalih vzamejo hrano s seboj in se z avtom odpeljejo do obale, kjer parkirajo in iz avta ven opazujejo ocean in v miru pojejo pozen zajtrk ali rano kosilo. Mlajši imajo v rokah ponavadi kakšen big mac, starejši pa dnevni časnik in kapučino.

 

Pihalo je kot hudič, zato je bilo »na sceni« tudi nekaj kitesurferjev, presenetljivo pa nobenega windsurferja.

 

»Fasnga« mi je zdržala ravno en teden, sedaj pa mi je že začelo zmanjkovati surovin za moj želodec. Hiter obisk Pak'n'save-a in spet sem imel eno škatlo zaloge.

 

V hostlu je spet naokoli norel Miloš. Njegova nervoza in neučakanost tukaj počasi postajata že kar legendarni. Ravno je kuhal kosilo, jaz pa sem se mu kar na hitro pridružil in si tudi sam skuhal južno. Miloš je eno leto živel v Kanadi, zato mu je treba priznati, da je v kuhinji kar mojster. Pozna precej receptov, ki so zelo dobri in sploh ne zahtevajo veliko truda in časa. Pripravljal je piščanca v nekakšni omaki in, ko sem videl, da je vanjo vrgel par žlic marmelade, nisem bil čisto prepričan kaj bo iz tega nastalo, vendar je bila na koncu zelo dobra, v nekakšnem kitajskem stilu pripravljena, sladko kisla omaka. Zadeva pa sploh ni zapletena, mogoče jo bom tudi jaz poskusil spacati skupaj kakšen dan.

 

V »dnevni« pa sta Jun in s filmi zasvojen Laurent že sukala DVD-je. Sicer pa je bil hostel cel večer poln dogajanja. Ker je bila sobota, se jih je kar nekaj založilo s pijačo in se ga do noči kar dobro nalilo. Meni, v nasprotju s partijo starejših Indijcev in skupino punc iz Anglije ter pa seveda vedno pijanega mojega bivšega cimra, ki se ga naruka vsak večer, ni bilo do pijanskih dogodivščin. Pogledal sem en film, malce študiral lonely planet nato pa zaključil dan.

 

Read more...

14. 7. 06, Tauranga, 18:30

Pozdravljeni!
Delo je še vedno enako zoprno, palca me sicer bolita že malce manj, dobivam že "ledrasto" kožo, noge, križ in vrat pa iz dneva v dan bolj bolijo.
Včeraj se je zgodila manjša tragedija. V hostlu sem šel na računalnik in update-al blog. Tako kot ponavadi, sem tekst, ki sem ga napisal na notebook prekopiral iz mp3 playerya. Ko sem ravno zaključeval, so me že klicali k televiziji, saj sta Jun in Lorent že začela z gledanjem filma.
Pogledali smo film, nato pa vsak v svojo posteljo. Ravno ko sem se spravljal pod odejo, sem se spomnil, da pogrešam mp3 player. Skočil sem do računalnika, vendar ga že ni več bilo. Povprašal sem Hayley, če ga je kje videla in rekla je, da je pred 15 minutami še bil pri računalniku. V tem času pa je v hostel prišlo in odšlo nekaj ljudi in eden od njih je očitno olastninil moj mp3 player s kablom vred.
Malce je bilo žalovanja, linija, na kateri zbiram prostovoljne prispevke dobrih ljudi za nakup novega pa je odprta 24h na dan.
Današnji dan je bil zato malo bolj zoprn, saj sem moral delati brez glasbene podlage, ki me vsaj malo drži pokonci in preganja čas. Danes sem tudi videl, kaj pomeni izraz "4 seasons in a day". Zjutraj je bilo vreme brez oblačka in vsi smo skakali naokoli v kratkih majicah. Kasneje je začelo močno pihati, prišli so oblaki, pa spet malo sonca, malo megle, nato par kapljic dežja in v tem stilu naprej ves dan. Le snega in toče ni bilo.
Maja me je obvestila, da me pri njih zopet čaka nekaj papirjev, ki so prišli po pošti. Iz "službe" sem šel malce prej in se ustavil pri njih. Končno WORK PERMIT. Pravzaprav zadeva ni nič posebnega, dobiš nekaj lističev papirja, na katerih je na dolgo in široko razloženo kakšne so omejitve sezonskega delovnega dovoljenja, tvoje pravice, nekaj koristnih telefonskih številk in tako naprej. Samo dovoljenje pa ti "nalimajo " v potni list. Za vse skupaj pa ti zaračunajo 120 dolarjev.
Sedaj čakam le še na ird number, potem pa bom mogoče že celo videl tistih nekaj zasluženih centov.
V hostlu sem komaj pojedel kosilo, ko je že prihrumel Miloš, ki ima vsak dan več težav. Ker dela v gostilni in pri allied work force rabi general work permit in ne seasonal, kakršnega sem jaz ravnokar dobil. Za general work permit, ki stane nekaj dolarjev več, moraš priložiti tudi zdravniško potrdilo, dobiti rentgensko sliko in še nekaj malenkosti. Ker spet ni vedel, kje, kdaj in kako naj začne z vsem tem, me je spet prosil, če ga zapeljem po opravkih. S seboj je vzel še enega Brazilca iz hostla, ki je te stvari urejal že pred parimi tedni in se naj bi bolje spoznal na celotno zadevo. Obiskali smo zasebno x-ray kliniko in pa ambulanto. Miloš je že vse med seboj pomešal, zato sem moral pri zdravniku kar jaz prevzeti pobudo in receptorki razložiti za kaj se gre, med tem pa sem porabil kar nekaj živcev, da sem še Milošu Razložil kaj točno se zahteva od njega.
Ko smo se končno zmenili, sem ga pustil pri zdravniku, jaz pa sem odšel po trgovinah na ogled za novim mp3 playerjem. Na poti domov pa sem zavil v internet cafe, od kjer sedaj tudi pišem te vrstice.
Hvala za vse komentarje, o britju sem že razmišljal, sedaj pa me je par besed res spodbudilo k tem dejanju, čeprav tukaj ni pravega razloga za britje :D.
LP
Vasja
Lepo se imejte in oglasite se še kaj.

Read more...

12. 7. 06, Tauranga, 23:00

Pozdravljeni!
Kot sem napovedal, bodo tile dnevi precej dolgocasni. Zbudil sem se v dezevno jutro, nekaj casa cakal v hostlu na lepse vreme in, ko je bil zarek upanja, da se bo spremenilo na bolje, sem odsel v Katikati. Tam sem delal dobro uro, ravno toliko, da sem dobil nazaj denar za porabljen bencin, ko se je spet ulilo. Malo sem se pocakal, nato pa sem se odpeljal nazaj v hostel in tuhtal na boljse cajte. Ves cas se mi po glavi motajo ideje, kako priti do boljsega dela, vendar se zaenkrat se nisem domislil nic pametnega. Jutri ali pojutrisnjem gremo verjetno z Lorent-om in Jun-om na lov za delom v pakirnicah. Res bi bilo fino, ce bi nasel vsaj nekaj, kar je placano na uro, ker tole po bay-ih je ubijajoce.
Preostanek dneva sem izkoristil za branje lonely planet-a in pocasi zacel pripravljati okviren plan potovanja za avgust. Ker tudi Jun in Laurent danes nista delala, smo skupaj pogledali se par filmov, jaz sem zopet dokaj uspesno opral perilo in dan je kar nekako izginil.
LP
Vasja

Read more...

13. 7. 06, Tauranga, 19:30

Pridejo dnevi, ko bo vse skupaj (delo) najraje nekam poslal, potem pa spet pride kakšen dan, ko sem malo boljše volje. Vreme je danes kar držalo, zato sem celo uspel dokončati 28 bayev dolgo vrsto, ki sem jo že 3 dni privezoval. Naredil sem tudi nekaj slik, ki jih prilagam spodaj, da boste imeli boljšo vizualno predstavo mojega trpljenja :).
Čisto v ameriškem stilu sem danes dobil tudi svojo prvo plačo. Sicer denarja še nimam nakazanega, ker še vedno čakam na papirje, vendar mi je Rigs (nadzornik) prinesel izpisek, na katerem piše paycheck. 370 dolarjev in po odtegnjenem davku okroglih 300. Ni veliko, vendar kot pravijo, bolje kot kamen v hrbet.
Z delom sem zaključil okrog pol petih in, ko sem se ravno spravljal v avto, me je Rigs prišel povabit, naj se pridružim vsem ostalim delavcem na kakšnem pivu. Pri lastnikovi hiši je bila zbrana celotna druščina. Stali so v krogu in žlampali pivo. Malce smo se pogovorili, spil sem dva piva, nato pa šel proti domu.
Jun in Laurent sta včeraj iz videoteke prinesla 9 dvd-jev, jaz pa sem se danes na poti domov ustavil v trgovini in kupil še nekaj piv, tako, da bomo danes imeli malo filmskega večera ob pivu. Jaz pa že tako ali tako imam malce podlage od prej.
Tukaj so slike, jutri pa se zopet kaj slišimo.
LP
Vasja

Takole zgledajo veje, ko se niso privezane.

Bay-i ki sem jih moral privezati.

Takole pa izgleda, ko so veje privezane.

Pripnejo s temi plasticnimi zadevami...

Ki zgledajo takole.

Takole pa stojis cel dan in privezujes...


Pocitek v avtu, kjer sem cakal, da neha dezevati.

Read more...